Hotel na Babo pristal pa
na Brani. Ja spet sem bil v hribih, plan je bil osvojiti vrh Koroške babe, ampak sem na travniku na Okrešlju bil malo nepazljiv no pa tudi oznake na tem razpotji niso glih bogve kaj. Kakor koli nekako sem imel v mislih, da je odcep malo višje in ko sem ugotovil, da ga ne bo sem bil že na pol poti do Kamniškega sedla, tako je bila odločitev enostavna, še enkrat na Brano s tem, da je tokrat prvi del do Kamniškega drugačen, saj sem štartal od koče pri slapu Rinka. Pot pa že tako poznam iz prejšnjega izleta, ko sem šel na Planjavo, le s to razliko, da sem tokrat kar 15 minut bil prej na sedlu, od tam pa se dobre pol ure in bil v dobrih dveh urah že na vrhu.
Ker pa sem bil tako hiter in ker je lep dan kar klical k temu, da se še malo potepam, sem se odločil, da le najdem pravi odcep na travniku na Okrešlju in če ne drugega, da se povzpnem na Savinjsko sedlo, kjer je tudi državna meja. Tako sem se spustil nazaj in nato še enkrat zagrizel v strmino. Ja je kar breg do sedla in če ne drugega, bom sedaj za naslednjič točno vedel kje se gre. Se pa da potem na tej poti odcepiti kar za nekaj različnih smeri, ki pa pridejo na vrsto v prihodnosti.
Kakor koli, še en lep dan v hribih, v bistvu najdaljša vsaj kaj se časovno tiče, saj sem pohajal skoraj šest uri in pol. Prehodil sem več kot 15 kilometrov in premagal približno 1800 višincev. Se pa pozna, da se ne zagnajam več toliko in hodim v bolj zmernem tempu, pa še vedno vsako časovnico prehitim za skoraj pol.
Pa še malo sikovnega materijala.