JAZ IN...

Januar

2012-01-31T19:05:00.000+01:00

je minil kot bi mignil. Nekaj tud zarad tega, ker sem mel polovico mesca dopust ostalo polovico pa sem bolj ali manj hodil okoli.

Sem pa zimski mesec izkoristil predvsem za tek na smučeh, nekaj zarad tega, ker bom februarja odsoten in ne bom mogu velik na sneg (nekaj vseen upam da bo). Tako sem najbrž podru mesečni rekord kaj se tiče kilometrine na tekaških smučeh.

Ostalo pa standard tek, brez pretiravanja v zmernem tempu in to je kar se tega meseca tiče to ;)

Isto kot lani,

2012-01-27T16:34:00.001+01:00

no skor isto, le s to razliko, da je letos šla na smučanje oz. tekanje na smučeh, bolje rečeno, z nama tud Živa. In tako smo lepo vreme izkoristili za

sankanje

in smučanje

in celo do slapa Savica smo se povzpeli

Jaz sem seveda svoj dopust izkoristil za izdatno dozo vitamina D na snegu ;)

Odprto pismo

2012-01-19T14:05:00.000+01:00

ki ga bom zdaj napisal je nastalo zaradi revije Polet, ki jo redno prebiram najbrž že od vsega njenega nastanka. Pri tem moram priznati, da sem pred kratkim vrgel med stari papir Polete zadnjih štirih ali celo petih let.

V bistvu je bila to revija, ki me je kot še marsikaterega drugega bralca navdušila, da se tudi sam preizkusim z rekreativnim športom. Tudi svojo prvo polovičko sem odtekel s pomočjo Poleta in planom treningov v njem. V bistvu je bila od začetka to revija, ki je prinesla ogromno odličnih podatkov za rekreativca, ki se je začel ukvarjat z različnimi oblikami rekreacije. Tako si lahko v njem najdu nasvete za izbiro tekaške obute, kako pravilno izbrati okvir kolesa, kako se pravilno prehranjeati, kako trenirati in še in še.

Popolnoma se zavedam, da je revijo, ki piše o teh stvareh težko obdržati zanimivo in aktualno, predvsem, ker se stvari ponavljajo iz sezone v sezono in zato je težko pisati iz leta v leto o enih in istih stvareh in obdržati revijo zanimivo in brano. Zaradi vsega tega se v bistvu v nekaterih stvareh celo strinjam z novim odgovornih urednikom g. Maseljem, ki v začetku tega uvodnika pravi "manj je več", kar je lahko v nekaterih zadevah še kako res. V primeru izhajanja Poleta se strinjam, da je bolje imeti dva kvalitetna Poleta na mesec, kot pa štiri (pod)povprečne. Vseeno pa tukaj ne razumem zakaj oba izvoda ne morem dobit zraven Slovenskih novic, ki jih imam naročene predvsem, če že ne kar zaradi Poleta. No sedaj moram vsak drug četrtek kupit še Delo, če hočem prit do Poleta.

Če je to (ne)spretna marketinška poteza, potem Vam moram žal sporočiti, da bom v kratkem odjavil Slovenske novice in raj vsak drug četrtek kupu enkrat Delo drugič pa Slovenske novice in bo to - to.

Vsekakor pa želim tudi novim ustvarjalcem Poleta veliko uspeha pri njihovem delu in obilico zanimivih vsebin, člankov, napotkov in ostalih člankov, ki nas bodo še naprej pritegnili k branju, ob enem pa apeliram na vse, da Polet ponovno postane in ostane stalna priloga časopisa Slovenske novice.

S spoštovanjem!

Po dolgem času

2012-01-15T08:51:00.000+01:00

spet na tekmi. In to na men najljubših dirkah to je tek na smučeh. Letos mamo tu na našem koncu kar srečo s snegom saj je poleg Rogle le še redko kje možno teči na smučeh a tud tekem bo glede na razmere zgleda letos bolj mal.

No jaz sem šel na dirko dokaj rezervirano saj moja noga še vedno ni 100%, tako da sem se odločil da začnem bolj taktično in potem dodajam tempo. In se je kar dobro izšla moja taktika saj sem z lahkoto dohiteval in prehiteval sotekmovalce skozi celo tekmo, tako, da sem na koncu bil kar zadovoljen s svojo predstavo.

(foto by Max)

December

2012-01-01T15:40:00.000+01:00

je minil in končno sem dočakal tud tolk snega, da sem lahk začel tečt na smučeh. Tako je bil mesec kar razgiban, bilo je vsega od teka, kolesarjenja, teka na smučeh, pa pohodov in nekaj vaj za moč.

tek 514 km
kolo 103 km
tek na smučeh 154
vaje 2,5 ur

Hitro ali

2011-12-31T10:14:00.002+01:00

počasi, veliko ali malo... Večna vprašanja, ki se nam postavljajo, predvsem v teh časih, ko se nekako bliža konec leta.

Ali čas res tako hitro mineva, hja relativno, ko je leto na okoli se mi zdi, da je minilo kot bi mignil, ko pa sem včas v nočni pa se mi zdi, da se vleče v neskončnost. Vedno je tako, da ko v nečem uživamo to hitro mine, ko pa nam nekaj gre naj jetra pa tega ni in ni konec. Kaj čemo tak pač je. Ko gledam to teorijo lahk rečem, da je blo leto odlično saj je minilo kot bi mignil.

Kaj se tiče velikega in malega pa je to tak, najenostavneje je ko rečemo al je 20 evrov velik al mal... Po moje je za dat velik, za dobit pa bolj mal, no saj to je moje mnenje. Mogoč je to spet čas, ko o tem malo več razmišljam, to pa za to, ker vsak dan v tem času slišimo na stotine zgodb o tem in onem, o ljudeh, ki si žal v teh dneh ne morejo privoščiti vsega, kar nam ta skomercializiran svet nudi, kupe dobrot, ki pa žal tud najbogatejšim ne morejo povrniti najbistvenejšega v tem času, to pa je pristna družinska bližina, mir in ljubezen. Kdo ma v tem času to ima vse.

Zelo pomembna lastnost, ki je v teh časih vedno bolj redka, pa je to, da znamo prisluhniti eden drugemu, da mislimo tud na koga drugega, kot na sami sebe, da si vzamemo čas za ljudi okoli sebe, ne pa da je najboljše komunikacijsko sredstvo telefon ali pa računalnik in misel, da SMS z besedami "rad te imam" pove vse. Vzemimo in vzemite si čas za malenkosti, ki nas osrečijo, ker le tako bo bomo lahko srečni.

No za konec pa še malo moje športne statistike. No ker je leto na okoli je potrebno pogledat, kaj se je dogajalo na športnem področju. Letos se je moja tekmovalna sezona zaključila že v spomladanskem delu. Predvsem so za to krive poškodbe, nekaj pa tudi izčrpanost, ki je bila posledica naporne pretekle sezone Kljub vsemu pa sem kar pridno migal bolj ali manj v lastni režiji in tako se je nabrala kar lepa kilometrina tako v teku, kot na kolesu, dodal pa sem tud nekaj treningov za moč pa tud teka na smučeh ne smem pozabiti.

In tako se je nabralo tole skozi leto:

tek

kolo

tek na smučeh

Ja nič to je to za letos, jutri pa od začetka.

Kdaj pa kdaj ali tu pa tam

2011-12-19T17:31:00.000+01:00

je treba mal bluzit in zakaj pa je namenjen tale blog kot pa ravno za to...

Hja kje začet, hmmm, še sam ne vem, mogoč najbolš tam kjer sem najbolj doma to je pri športu a ne. Ja letos sem se zavestno mal odpovedal norenju po tekmah, no mal na račun tega, da se mal spočijem, mal pa tud za to, da se posvetim še čemu drugemu, kot pa stalno pakiranje in norenje vsaki vikend, ko ne delam. Moram rečt, da je prav pasalo kaki vikend lenarit in si vzet čas še za kaj drugega, kot je nenehna tekma za boljšimi in boljšimi rezultati. Drugi razlog pa so tud poškodbe, ki so me kar dodobra najedale lep čas, pa če povem po pravici me še mal, ampak gre na bolje...

Hja, kaj bi še, ja seveda recesija, beseda brez katere ne mine dan, da je nebi slišal. Po pravici povedano mi gre že mal na "K", predvsem zarad tega, ker zgleda, da še zdaj velki večini ni jasno, da je vse to en velik lari-fari in da nas fopajo vsaki dan s tem, noben pa po pravici ne pove, da so za to krivi ravno tisti, ki se sedaj grejo velike rešitelje te naše preljube Unije. Tu gre za dve evropske velesile Francijo in Nemčijo, ki imata kup slabih kreditov bogve kje vse, da pa je sedaj najbolj na udaru Grčija je pač tak naneslo, ker pač so prišli do Evra na tak način kot so in sedaj vsi govorijo, da nebi smeli obenem pa sem ziher, da so že prej vsi vedeli, kaka je situacija samo so bli tu višji interesi. Zdaj ko je pa počilo pa plačujemo vsi...

OK, gremo dalje, seveda nikakor ne morem mimo politike in volitev. Tu pa je vse skup res za posrat, če bi res vsi hotli naši ljubi državici kaj dobrega bi zdaj politiki stopli vkup in čimprej sestavli vlado in naredli nekaj za državljane. Ampak ne, ker tu mamo zdaj užaljenega Janezeka, ki je zdaj s svojimi forami šel že preko samega sebe... Smo se pa s temi volitvami znebili, kar nekaj škodljivcev, ki so bli prsesani na državni proračun dolgaaaaa leta in niso delali nič, ko pa vsake tolk časa povedli kako bedarijo...

In ajd da neham počas... Najbolj aktualna stvar danes je zima, ki je prišla in sem jo čakal tak ko....(lahk bi rekli pes kost). In sedaj bom vsak dan ko bom mel čas šel na Roglo, da nadoknadim izgubleno in da sem mal v miru in naravi, ob enem pa da mal zgostim kri in bom tako v top formi spomladi, ko pa bo šlo spet na ponlo. Ja tak je tekem se ne mislim odpovedat, ampak je bo to samo začasno stanje.

Bližajo se najlepši prazniki v letu, sam se nad njimi ne navdušujem pretirano, pač tak sem kaj naj, nič nimam proti, če mi bo Božiček al pa Dedek Mraz kaj prnesu, vendar nekaj strašnega sploh ne nucam, čist res ne, raj naj da tistim, ki to res rabijo in so za veliko stvari prikrajšani čez leto, v bistvu mi je to največja želja za te praznike.

Preizkus

2011-12-18T17:10:00.000+01:00

proge za svetovni pokal uspel ;) Končno smo ljubitelji smučarskega teka dočakali, da smo meli progo, ki je bila namenjena svetovni eliti po končani tekmi samo zase. Kar nekaj rekreativcev je takoj po končani tekmi zasedlo progo, med njimi seveda tud jaz.

Pravi užitek v soncu in snegu. Zdaj pa samo upajmo, da bo zima zdržala vsaj do srede aprila.

Jesen

2011-12-05T11:23:00.000+01:00

noče narediti prostora zimi in kar vztraja, te dni nam je vreme postreglo z nekaj južnega vetra in tako prineslo temperature, ki so bolj podobne pomladanskim, kot pa zimskim. No pa nič za to v vsakem slabem je treba poiskat nekaj dobrega a ne...

Men to ne dela preglavic in sem seveda prelep jesensko oblačen dan izkoristil za skok na Pohorje, ojoj sem že kar mal pozabu kak breg je do vrha ;) no pa sem vseen v zmernem ritmu prišel na vrh v dobrih 35 minutah. In se je splačalo, ker pogled v dolino je res prelep...

Pa še ena dobra novica, da smo tud v Zrečah bolj kot ne zaključli z deli. Predvsem gre tu zahvala mojemu očetu, ki je v veliki meri bil organizator in nadzornik nad opravljenimi deli, ki jih ni blo malo...

Tak, da zdaj v decembru bo malo bolj umirjeno, tak da bi se kaki sneg prav prilegel.

November

2011-11-30T14:20:00.001+01:00

je skoraj že za nami in čas je da pogledam, kaj se je dogajalo ta mesec. Hja in prvi vtis je, da nič kaj posebnega, kar bo bolj ali manj tudi držalo. No razen vreme, ki je bilo v nižinah kar nenaklonjeno, predvsem tu mislim na nizko oblačnost, ki kar ne zgine in s tem prinaša dokaj nizke temperature, ki so sploh za kolesarjenje kar neprijetne. Ampak vseeno jaz se ne dam in tako se je ta mesec nabralo kar nekaj kilometrov tako in drgače. Res je da sem kolo mal nadomestil z kakim vzponom na Golek ampak tud to je vredi.

Tako sem ta mesec:
- pretekel nekaj več kot 526 km
- prekolesaril 279 km
- in pretelovadil mal več kot 2 ure in pol
- in en trening teka na smučeh 20 km

Inverzija

2011-11-26T14:03:00.000+01:00

nas obdaja te dni v nižinah, zato je padla odločitev, da malo sonca poiščemo na Pohorju. Jaz sem to seveda izkoristil in se povzpel s kolesom, saj sem pol za v dolino imel garantiran prevoz z avtom, ker spust ni kaj nič prjazen v teh vremenskih razmerah.

Je pa v teh razmerah vzpon res zanimiv in ponudi vse od megle, do v ivje obdanega drevja in na koncu sončna nagrada.

5ič

2011-11-07T10:07:00.000+01:00

sem se letos udeležil teka v Sladkem vrhu. Huhhhh ja in tako kar hitro vidim da je kar na enkrat minilo 5 let od kar se bolj ali manj uspešno ukvarjam s malo daljšimi teki. Tud statistika na tem teku kaže, da v večini primerov statiram, razen prvo leto in lani ko sem stvar vzel malo bolj resno, preostala leta pa sem tek vzel vedno bolj kot druženje in priliko za pomenek z tekaškimi prijatli.

Je pa ta tek kriv tud za to, da sma prišla skup z Tatjano, tak da še en razlog več, da se z veseljem udeležim tega teka.

Pa še mal fotomateriala, ki se je nabral v teh letih.

Prvo leto smo tekli še po temi ;)

Naslednje leto je blo mal mokro

Leta 2009 smo mal šminkirali ;)

Lani pa dirkali

Letos pa spet mal zabušavanja

In na koncu še tisti, ki vztrajamo že vseh pet let ;)

Oktober

2011-10-31T11:54:00.000+01:00

je bil res raznovrsten in po svoje lep. Postregel je tako z lepimi in toplimi, kakor tudi z hladnimi dnevi in celo s toliko snega, da smo lahko že sprobali svoje tekaške smuči. Škoda pri vsem tem je, da nisem mel več časa za prve snežne radosti...

Tako sem ta mesec:
- pretekel malenkost manj kot 510 km
- prekolesaril točno 400 km
- vaj za moč se je nabralo za dobre 4 ure
- in pa 2x tek na smučeh kar znaša 25 km

Gužva

2011-10-26T14:37:00.000+02:00

bi se lahk reklo temu kaj se dogaja zadnjih nekaj tednov. No to, da je treba pač hodit v službo pa da je treba migat kolk se da je jasna stvar. Je pa zadnje čase še kup stvari, ki jih je bilo ali pa jih je še treba postoriti.

Najprej je blo treba uredit par stvari v Mariboru in kot je rekla Tatjana so se zvezde končno postavile v pravi položaj in tako smo v eni sami soboti zrihtali vse tisto, kar je blo za narest že kar nekaj časa. Tako je napa dobila novo cev, ki smo jo na "željo" zgornjega soseda sedaj napeljali skozi okno (očitno smo mu preveč delali lušte z našo kuhinjo). Naslednje kar je bilo treba narest je bila obdelava zračnikov v kopalnici, ki so bolj kot čemur koli služili dotoku mrzlega zraka v stanovanje in glede na to, da je luknja bila čist pr WC školjki si lahk predstavljate kak je fajn, ko zjutraj lepo sedeš k pobožnemu opravilu in te, če ne druga kaj hitro spravi k seb frištn luft, ki potegne po nogah. No ud to stvar smo uspešno rešili. Še zadnje, kar je blo, je bila montaža nove luči, ki pa je uspela ene 80%, no glavn je da luč sveti ;). Edin, kaj še je treba narest je namestitev štange, ker pač imajo pr nas nekateri neznasko željo po obešanju ;).

OK. Ampak, da to ne bo zadosti pa je prišel na vrsto še en projekt. Namreč odločitev je padla, da se končno odpovem stanovanju v Zrečah, no v bistvu smo naredli kompromis. Res je da se bom odpovedal dosedanjemu stanovanju, ampak ne povsem saj smo se odločili, da kupimo eno manjše stanovanje, ki je na mojo željo seveda tud v Zrečah, ki ga bomo lahk uporabljali za "vikend", tu pa tam ga pa bomo mal oddali kakemu turistu, no ampak o tem ko bodo stvari dokončane. Bistveno pr vsem tem je to, da človek kar ne more vrjet, kaj vse se lahko v parih letih spravi v eno bogo dvosobno stanovnje. Moram rečt, da mi je selitev vzela kar več časa, kot pa sem misli, da mi bo. Še sreča, da mi je uspelo stvari, za katere sem se odločil, da jih ne potrebujem vse uspešno prodat, če ne bi blo dela še velik več. Ja pa seča tud, da je ata že v penziji in ima dost časa, da mi je pr tem kar velik pomagal, sploh pri koordiniranju prodaje je bil taglavni.

Hvala bogu pa grejo stvari počas kar se selitve tiče h koncu in sedaj nas čaka rahla renovacija nove pridobitve nato pa veselo koriščenje ob vikendih in pa predvsem pozmi.

No pa še nekaj o mojih športnih aktivnostih, ki jih v bistvu ni, no vsaj kaj se tiče tekmovalnega dela. Po vseh pripetljajih s tem in onim je odločitev že zdavnaj padla, da si vzamem mal pavze od tekem, da se spočijem in na novo zmotiviram. Seveda pa to ne pomeni, da ne treniram, oja seveda treniram, le da so treningi manj obremenjujoči, da mam med tekom čas tud za kako pavzico, da si na kolesu pogledat tud še kaj drga kot pa števec in cesto...

Edin kaj je za letos ostalo je Sladki vrh, pa še to bolj zarad druženja, kot pa kaj resnega.

Pa še pogled iz našega novega vikenda ;)

Otvoritev

2011-10-08T14:36:00.000+02:00

nove sezone teka na smučeh, je letos neverjetnega 8. oktobra. Za prve lušte res SUPER!!
Tak tole zgleda ;)

September

2011-09-30T14:47:00.000+02:00

je postregel s čudovitim vremenom, pravzaprav se ne spomnim, kdaj smo meli tako vreme v tem mescu saj je le en dan dežja in temperature, ki so se čez dan držale okoli 25 stopinj postregle z čudovitimi pogoji za pohajkovanja v naravi in pa seveda tudi za jesenska opravila pri spravlanju poljščin.

Ker tisto tadrugo v večini primerov pr nas odpade smo lepo vreme izkoristili za čim več športa v prelepi jesenski naravi. Pa še to lepo v umirjenem tempu brez pretiranih naprezanj, ker očitno mi druga ne preostane, da se bom končno znebil bolečin v stegenski mišici.

Tako se je v tem mescu nabralo:
- tek 483 km
- kolo 617 km
- vaje dobrih 6 ur

Sport-Elec

2011-09-16T13:46:00.000+02:00

je nova igračka v našem domu. V bistvu sem že kar dolgo razmišljal o nakupu te naprave to pa predvsem zarad tega, ker sem mel letos kar nekaj težav s poškodbami in sem tako poskušal različne načine, kako se čimbolj učinkovito znebiti težav. In ker je tud elektrostimulator eden od načinov s katerim se da uspešno odpravljati razne težave pri poškodbah, ki nastajajo in pa še dodaten popust, ki so ga obljubljali na TF sem se odločil, da gremo v nabavo .

Pohvalit moram tudi prijaznega gospoda iz podjetja Kreja, ki je odgovoril na vsa moja vprašanja in me seznanil z vsemi stvarmi, ki me zanimajo, poleg tega pa so poleg popusta in enega brezplačnega kompleta elektrod ob moji prošnji dodali še en komlet elektrod.

Tako se sedaj vsak dan vsaj enkrat priklopim na elektriko v bistvu se še učim uporabljati elektrostimulator, ki ima res neverjetno veliko različnih možnosti uporabe in za enkrat lahko rečem, da mi ni žal za nakup.

Jaz ga sedaj največ uporabljam za sanacijo poškodovane stegenske mišice in za regeneracijo, seveda pa ga bom uporabljal tudi za krepitev mišic med treningi oz. vajami za moč, ki jih delam.

V prihodnosti objavim še nekaj slik in praktičnih nasvetov pri uporabi elektrostimulatorja.

Neverjetno

2011-09-12T14:26:00.000+02:00

je to kaj se dogaja letos. Lahk bi reku, da za popizdit, ampak ne bom, ker pač tak nima smisla. A zaka sploh? Ja zato, ker se me spet neka loteva. Po preboleli pljučnici sem res upal, da pa sem za nekaj časa zaključu s takimi traparijami, kot so različne bolezni, ampak zgleda, da ne glih.

Ne vem no sploh kaj mi je, kar na enkrat me je včeraj začelo polivat tak čuden švic pa nič drugega, no danes pa se zbudim, čutim mal vneto grlo in tud počutje ni glih olimpijsko, ampak vseen grem ven, da odlaufam nekaj. Na koncu je blo tak, da sem se komaj prvleku do doma. No zdaj pa čakam kaj bo al me bo zvilo do kraja al ne. Za enkrat kaže, da ne. Vročine nimam, tud boli me nič, ampak počutim pa se "like shit".

Še sreča, da sem se že zdavnaj odločil, da za letos zaključim z kakršnimi koli tekmami in tako vsaj v tem pogledu nimam kaj zgubit ali pa se obremenjevat zarad tega, čeglih me vsake tolk časa prime, da bi šel na kako tekmo, no leto je še dolgo pa tud, kar nekaj dobrih treningov sem naredu vmes, tak da bi najverjetneje šlo, seveda, če neb kar naprej prišlo kaj vmes.

Pač že mora bit tak, sploh pa vsako slabo je za neki dobro ;)

Avgust

2011-08-31T14:31:00.001+02:00

je za nami in čas je da spet pogledam kak smo kaj migali.

Dobro v tem mesecu je to, da so posledice plučnice za mano, kar lahk potrdim s parimi dobrimi treningi, ko sem mal poskusil kolk mi je še ostalo moči v nogah in z veseljem lahk rečem, da sem še hiter ;)

Druga dobra stvar je gorski bicikl, ki mi sedaj fajn popestri treninge, ki so primerljivi skoraj s tekom na smučeh, no vsaj kaj se miru tiče, saj obiram res le gozdne makadamske ceste in je pot po asfaltu le tisto nujno zlo, da pridem do brega. Tako sedaj nekak kombiniram kolesarjenje pol - pol, se pravi pol na cestnem, pol na gorskem.

Tretje dobra stvar pa je moja različica Tatjaninega TT treninga, saj se močno trudim, da ga uvrstim vsaj trkrat na teden v moj progaram (razen seveda med dopustom) in že se kažejo prvi učinki. Siguren pa sem da bo to dolgoročno prava naložba v moje nadaljne uspehe. Pa tud "inštruktorca" je že skoraj zadovoljna z mmojim izvajanjem, hahaha.

No pa poglejmo številke:

- tek 497,8 km

- kolo 562 km

- vaje 4,5 ure

V Maribor z biciklom mal drgač...

2011-08-30T17:48:00.000+02:00

Ker sem po prihodu iz dopusta mel gorski bicikl v Zrečah mi ni preostalo drugega, kot da ga odpeljem nazaj v Maribor.

In kak bi to naredu drgač kot čez Pohorje.

Pogled na Konjiško goro iz Vitanjskega Skomarja.

V Skomarju na odcepu za Roglo.

Pogled seže vse do Boča.

Na Rogli proge še ne obratujejo ;)

Šumik pa ni bil tak zaseden kot je čez vikend.

Tud na Arehu ni blo gužve.

Še pogled na Maribor iz Belvija.

In že sem bil v Mariboru.

Za dobrih 80 kilometrov in mal manj kot 1600 višincev sem porabil mal čez 4 ure.

Fajn je blo

2011-08-30T09:40:00.000+02:00

na letošnjem dopustu, tak lahk na kratko opišem to kak smo se meli. No letos smo se za spremembo od preteklih let, ko sem oz. smo vztrajno hodli k našim sosedom, odločli, da pa poskusimo kako je na našem delčku prelepe obale. In ni nam žal. Res je blo super, namestili smo se tokrat v počitniškem naselju MNZ na Debelem rtiču in v bistvu nimamo pripomb, ker je vse štimalo. Namestitev je bal vredu, hrana tud, in tud plaža je mela dost sence, da smo lahk poležavali, dost plitvo vodo za našo plavalko in tud peskovnik.

No vreme je pa blo in to kako, prve štir dni je blo krepko preko 35 stopinj, komaj pol je padlo na kake 32, ampak smo se kar hitro aklimatizirali, tak da se je dalo preživet.

Kaj se teka tiče pa tak ni panike, da se nebi dalo laufat. Jaz sem mal raziskoval okolico Ankarana tja do Bertokov pa do Dekanov, en dan pa sem se usmeril k našim sosedom Italjanom in odtekel do Milj in nazaj, kjer je res super cesta, ki gre skoz ob morju in lahko sproti pazuješ velike ladje, ki so vsidrane pred Trstom, ko pa se obrneš pa lahk gledaš ladje, ki so namenjene v Koper. V bistvu sem predelal skorj celotno traso malega maratona Kopre - Milje in to v obe smeri in v različnih kombinacijah.

Pa še mal slikic.

Pogled iz apartmaja.

Pogled na tisti del, ki bi v bistvu moral bit še Slovenski, ampak kaj je je.

Pogled proti našemu apartmaju.

Če nas je kdo iskal je moral pogledat samo po terasah apartmajev.

Popoldanski počitek tavlke Kuharce.

In še tamale.

Ja pa da ne pozabim še sobotnega popoldanskega obiska v Luciji pri Rojkotih, ki se je končal tako da sem bil v nedeljo vesel, da je pihala burja in da mi je prepihalo glavo ;)

Pa da ne pozabim še obiska akvarija v Piranu in na poti nazaj še Ljubljanskega ZOO.

V glavnem naša obala nas ni razočarala in zagotovo se še vrnemo.

Z biciklom v Zreče mal drgač

2011-08-21T17:17:00.000+02:00

kot ponavadi. Saj sem si tokrat izbral za traso pot čez Pohorje, ki smo jo lani pretekli na teku po Pohorju s to razliko, da sem jaz na Pesku nadaljeval do Rogle in se nato spustil v Zreče.

Pot je potekala iz Maribora z lahkotnim ogrevanjem do Peker, kjer se začne vzpon, ki le tu in tam malo popusti in tako se že po 15ih kilometrih nabere za 620 višincev. Nato sledi zavoj pri odcepu za dom na Pečkah. Od tu dalje se je potrebno le držati tabel z napisom PT in nimaš kaj falit. No tud trasa na trenutke postane bolj prijazna z kar nekaj spusti vmes, ki pa jim sledijo obvezni vzponi.

Tako cesta vodi dalje do Glažute in nato prosti Šumiku, ki je očitno zelo priljubljena točka za piknike, saj je bilo tam kar veliko ljudi, ki so veselo piknikirali in se hladili ob potočku, ki teče tam mimo. Nato sledi pot do Klopnega vrha do koder se cesta rahlo vzpenja in se da prav fajn pritiskat, če ti je seveda še ostalo kaj "dinamita" v nogah. Od Klopnega vrha pa do odcepa za Pesek pa pravi raj za gorsko kolo, fina cesta, ki gre malo gore dole in se da drvet skoz z hitrostjo okoli 35 km/h, no nato sledi še vzpon na Pesek in od ta še dobre 3 kilometrčke do Rogle, od tam pa samo še vratolomni spust, ki je bil danes podoben spustu v pečico...

Na koncu se je d dobrih 3 urah in pol nabralo za 67 kilometrov in 1565 višincev.

Tu pa še karta s profilom celotne Pohorske kolesarske transferzale, ki se nadaljuje še na Koroško.

75%

2011-08-16T11:31:00.000+02:00

je nekje tista raven, do katere sem že priplezal od maja, ko so se začele moje težave s poškodbami in nato še plučnica. Počas, ampak res počas in zagotovo se vračam k močem in se pobiram po (pre)dolgi sezoni, ki je pustila kar nekaj posledic.

Je pa pri vsem tem dobro to, da si človek potem marsikaj prebere in poišče načine kako se čim bolj efektivno rešiti težav, sproti pa se še veliko nauči, kar pa tud ni slabo. Kot vedno je najbolje vsako stvar sprobat na seb, da si potem lahk ziher kaj ti in kaj ti ne pomaga. Je pa res, da takrat ko ti gre se stvari zdijo otročje lahke in nobena stvar ni pretežka, ko pa ne gre pa je lahk še tako mala stvar včas zelo naporna. Tako na primer sem jaz po pljučnici bil tak crknjen, da nisem prelaufal niti 4 kilometre v kosu, no k sreči je zdaj že VELIKO bolje.

Ob iskanju vsemogočih stvari sem naletel na zanimivo spletno stran, ki je men dala veliko novih napotkov, kako se rešit poškodb, kako pristopit k treningu in še kaj se najde... Tako zadnje čase veliko treniram predvsem v aerobnem področju in morm priznat, da je to prav uživaško početje in garant ne morem fasat kake poškodbe, saj pri takih obratih človek res lahk uživa pa še ni strahu, da bi si kaj pretegno.

Se mi je pa počasi začela poznat tud redna vadba vaj za moč, ki so nekakšna moja kombinacija famoznega TT treninga (če koga zanima naj klikne), ki ga izvaja Tatjana, ki ima večne pripombe na moje izvajanje, no kakor koli že fino se zašvicam in aktiviram kar dosti mišic in tako pridno utrjujem predvsem mišice okoli hrbta in na rokah.

No pa da ne pozabim še zadnje moje pridobitve, ki je vredna vsakega eura, to pa je mount-bike, s katerim se sedaj preganjam po makedamskih cestah Pohorja in je res pravi balzam za dušo in telo (skor tak ko tek na smučeh hahaha).

Itak pa nas sedaj vse čaka končno zaslužen dopust in bomo končno mal odklopli od vsakdana in mal spremenili okolje in klimo, ampak o tem kdaj drugič...

Dolgo, dolgo

2011-08-02T20:10:00.001+02:00

je tega, kar sem se vozil z gorskim kolesom. pravzaprav se je moja športna pot začela prav na gorskem kolesu, ki sem ga leto in pol tako zagnano vozil, da sem ga dobesedno prelomil. Nato pa sem se nekako odločil za nakup cestne specialke, ki jo zdaj vozim že šest let.

No letos me je spet začelo mikati gorsko kolo. Roko na srce mal sem se že naveličal prometnih cest na katerih ni pravega mira, no je pa res, da pa je hitrost tista, ki je izjemno vabljiva ne tem kolesu in adrenalinska.

No vseeno sem se po kar dobrem preučevanju prodajalcev, ponudbe in cen le najdel kolo zame in tako sem postal lastnik kolesa TREK 6300.

Seveda sem ga takoj preizkusil in kaj je bolj primerno kot vožnja na Pohorje iz Peker čez Kordek. Ja prava uživancija, vse kar slišiš je škripanje peska pod kolesi in kapljanje potu, res pravi balzam za dušo.

Iz vrha pogled na Maribor

Moja nova pridobitev

Šumenje potoka res sprošča

P.S. Sedaj pa začet šparat ;)

Julij

2011-07-31T09:16:00.002+02:00

je po ubadanju s poškodbami, ki so me in me malo še spremljajo, že kar nekaj časa, postregel še z nečim novim. No, ko sem že mislil, da je najhuje za mano me je položila še bakterijska pljučnica. Ja res neverjetno sredi poletja sem fasal pljučnico, od kod pa pojma nimam. Je pa res, da mi je pobralo kar dobršen del moči, kar ni čudno saj sem bil ene štiri dni tak, da sem se komaj premikal in mi niti na misel ni prišlo, da bi šel laufat...

Tako sem v juliju spustil pet zaporednih dni treninga pa še pol eno nedeljo ;)

Sedaj se počasi sestavljam, ampak res počasi in namenoma delam zelo počasne treninge, kar pomeni, da tečem nekje na 70 %, kolesarim pa okoli 50%.

Pa še nekaj je res, da že dolgo nisem pretekel tak mal v enem mescu ;)

Torej uspelo mi je:

- prelaufat mal čez 384 km

- prekolesarit 363 km

- in pa potelovadit 6 x po pol ure.

Salomon

2011-07-21T11:50:00.001+02:00

RX BREAK je moja nova pridobitev. No če pa še povem, da sem jih dobil kot nagrado na TF nagradni igri pa sem še tolk bolj vesel, saj je to v bistvu edina nagradna igra v kateri sodelujem v vseh ostalih sodelujem ne da bi za to vedel saj namest mene pridno pošilja razne maile Tatjana in se pol sam čudim ko dobivam na mail razne reklame od vemogočih podjetij.

Kje

2011-07-17T16:29:00.001+02:00

si doma je pogosto vprašaje, ki si ga med seboj zastavljamo. Ampak to itak vsi vemo, ker pač je to aktualna stvar, prepogosto pa pozabljamo kje pa je tisti kraj, ker smo preživeli svoje otroštvo in mladost, ker smo se igrali, hodili v šolo...

Tud jaz na to kar prepogosto pozabim, sicer res nehote, ampak kaj ko človek se pač ne more raztrgat, zato pa sem tolk bolj vesel ko imam le mal časa da se vrnem v svoj rodni kraj.

Res prava Vas v pravem pomenu te besede. Vas Boharina, ki leži na okoli 700 metrov nad morjem je okoli in okoli obdana z gozdovi do koder ti seže pogled, le proti jugu se vidi v dolino, od koder se ob ugodnm vetru sliši cerkveni zvon, pogosto pa tudi udarci močnih kovaških kladiv iz Zreškega Uniorja.

Ja kar lepo mirno je v tem koncu, ker mir zmoti le ob konicah dokaj obremenjena cesta, ki vodi od danes poleti in pozimi popularne Rogle.

Pogled proti Skomarju, Padeškemu vrhu in Rogli

Hiša v kateri sem preživel otroštvo in mladost

Ja tud štaalo in rušt mamo

Na kraju, kjer je bila stara hiša danes spominja križ, ki je bil včasih pritrnej na steno te hiše.

Veloko spominov me veže na te kraje in nešteto stvari bi lahko napisal, naprimer, kako smo morali vsako jutro pešačiti skor pol ure do avtobusa da smo prišli v šolo, pa se potem vračati nazaj po isti poti, ki je bila žal narejena tako da smo zjutraj še vsi spočiti šibali po bregu navzdol, potem pa krevsali nazaj v breg popoldan. Pa kako smo dirkali s bicikli s katerim sem poskušal preskočit vse kar se je dalo, pa mi ga je ata komaj sproti "švasal" pa kako smo v gozdu postavljali šotore in se šli kavbojce al pa partizane in še in še zgod je, ki pa se žal počasi zgubljajo za nami, tako kot se mi zgubljamo po različnih krajih in počasi pozabljamo od kot sploh smo.

Čist do konca pa tega nikoli ne smemo pozabit!

Toplota,

2011-07-14T11:15:00.000+02:00

vročina je zunaj in v meni. A kaj to pomeni?? Ja to, da sem zbolel. In to kako!? Tak da se jez v bistvu sploh ne spomnim, da bi kdaj bil bolan, tak sem zbolel.

OK v soboto zvečer me začne mal mrazit, pa si rečem jah nič zgleda da bo kak rahel prehlad, kak Lekadolček, pa mal c-vitamina pa dost tekočine pa bo. No z tako diagnozo se podam celo v nočno, (zdaj vidite kak rad delam, hahaha) kjer pa sem kaj hit ugotovil, da nisem zmožen delat. komaj sem se prvleku do doma in se spravu v pojstlo, kjer me je zeblo kot malega...., kljub temu, da je blo not ziher več kot 25 stopinj. Ah nič, prešvicat se morm pol pa bo OK, se mislim in se pol celo nedeljo premetavam po pojstli, kjer me enkrat zebe pa mi je vroče pa me boli glava pa.... Ker sem seveda vstrajn tako vstrajam še v pondeljek. No na trenutke mi je kar vredu, sploh ko mal primejo Lekadoli ampak največ kake tri ure pol pa spet "šit". Ja nič v torek mi ni preostalo drugega, kot da grem do svojga dohtarja, ki je po kratki uporabi stetoskopa ugotovil: "Jah nič en mal pljučnice si stakno". Nato sledi recept za antibiotike in to je to. No danes je četrtke in zgleda da zadeva počas prjemlje, no bi me čudlo če nebi, kaj vsega vraga mora bit tam not namešanga, saj že smrdi ko hudič...

Ker pa sem po naravi optimist, ka pa te. Pa v vsaki stvari iščem tud, kaj bi lahk blo pri tem dobrega in tako sem sedaj dognal, da bo to sedaj samo še pika na I pri popolni sanaciji mojih poškodb, ki so že tako v zatonu.

Ja pa še to, da imam čas prebirat po netu o tem in onem in glih včeraj, ko je bla debata na TF o poškodbah za katere jaz trdim, da jih je treba začet odpravljat pri vzroku, je nekdo prilepil super link o tem kako se je potrebno posvetiti poškodbam in še o čem, če koga zanima, naj klikne SEM.

P.S. Pa še če je kdo stavil, kolk je bla dolga moja najdaljša pavza od kar treniram? Zgleda, da bom postavu novi rekord, stari je iz februarja 2009, ko me je prehlad položil za 6 dni, s tem da sem v mes en dan poskušal nekaj tečt pa ni šlo. No bomo vidli kak bo zdaj (po tihem planiram mali trening že za jutri). In če bo tako pol stari rekord ne bo padu ;)

Adijo

2011-07-06T17:10:00.000+02:00

poškodbe, no upam vsaj, da se bojo poslovile. Od maratona v Grčiji se nikakor ne morem znebit poškodb, ki (so)me spremljale... to se pravi, da se z njimi borim že vse od sredine aprila (ja le kdo bo na koncu popustil). To je bolj za hec, kot za resno vprašanje ;).

Začelo se je z vkleščenim živcem v ledvenem delu hrbtenice, ki je povzročil zategnjenost zadnje stegenske mišice in posledično natrganje le te za kolenom. Nato je zaradi porušene geometrije prišlo do poškodbe še plantarnega fasciitisa (zelo zoprna reč, verjemite), no potem sem nekako odpravil vkleščenje živca in se posvetil sanaciji stopala, se je spet vrnil živec in že sem mislil, da se stvar ne bo zaključila.

Seveda sem tud kar vstrajal s treningi in zadevo samo še podaljševal, no na koncu sem le spoznal, da bo treba narest malenkost pavze tu pa tam in se posvetit rehabilitaciji. Pomagal sem si na vse možne načine, od "tejpanja", ki moram rečt da kar pomaga, do raznih fizioterapi in nazadnje tudi terapije za udarnimi valovi ESWT, ki je dokaj boleča ampak zelo učinkovita pri zdravljenju plantarnega fasciitisa.

No če ne druga sem se marsikaj tud naučil o tem kako si pomagati pri sanaciji poškodb...

V glavnem zadeva gre sedaj občutno na bolje, še vedno čutim malo bolečin v stopalu in v stegenski mišici, ki pa so minimalne v primerjavi s tistimi izpred enga mesca.

Se pa vedno bolj sprašujem ali naj še letos sploh grem na kakšno tekmo ali pa naj si vzamem tekmovalno pavzo do naslednje sezone, se v miru pozdravim in malo odpočijem od tekmovanja. Še vedno imam v mislih sezono izpred dobrih dveh let, ko sem tko na silo hotel nekaj dosečt v drugi polovici leta pa se je to izkazalo za veliko napako.

Roko na srce sem bolj ali manj v tekmovalnem pogonu bil od začetka leta 2010, ko se je začelo z zimsko Tran-Slo in potem kar ni in ni blo konca s tekmami. Seveda bi mogoč blo pametno, če bi kako spustil a kaj ko mi je šlo več kot odlično in se mi je zdelo nesmiselno, da nebi šel. Poleg tega pa je res tud to, da sem na tekmo šel samo zato, ker sem vedel, da sem 100% dobro pripravljen in da bom dosegel dober rezultat. Pa še ena stvar je, da jaz tud med zimo ravno nimam neke pavze saj dirkam še na tekaških smučeh in pol to vse skupaj pač terja svoj davek.

No nekako mi ni več "fetiš" hodit iz tekme na tekmo, ampak sem se odločil, da bom še še samo takrat, če bom res pripravlje za dober rezultat in samo čas bo pokazal ali bo to že letos ali pa šele naslednjo sezono.

P.S. Seveda pa imam nagledanih nekaj možnih kandidatov za napad ;)

Junij

2011-06-30T18:15:00.000+02:00

bo letos ostal v znamenju rehabilitacije poškodbe stegenjske mišice in plantarnega fasciitisa. In prav to me je prisililo, da se občutno zmanjšal količino in intenzivnost treningov, sem pa dodal vaje za moč, ki sem jih kar nekaj časa opustil.

No vseeno pa se je nabralo za:
- skor 433 km teka
- 591 km kolesarjenja
- za okoli 5 ur vaj za moč
- in celo 6 km na rolkah

OPOZORILO

2011-05-31T20:39:00.001+02:00

da telo, ko začneš delati z njim, kot z kupom "dreka". A zakaj?? Ja zato, ker ko ima vsega dovolj začne "trobit" na svoj način in te opozarjat, da je prišel čas, da daš v prestavo ali dve nižje, da mal popustiš in s tem narediš velko uslugo sebi in svoji "mašini". Ja točno to se sedaj dogaja meni, no pa da bo mera taprava se mi to ne dogaja prvič, ampak se mi je to že zgodilo. A kaj?? Ja to pač, da me kar naprej nekaj boli, da nimam več prave motivacije za tekme in da čutim, da moram mal popustit...

Se pa seveda temu nič ne čudim, ker po lanski sezoni, ki se je začela že v zimskem času, z zimsko Tran-Slo, pa potem maraton, pa Pohorje, pa Balaton, pa gorska Tran-Slo, pa spet maraton, pa Sladkih 6, pa vmes še kaki tek... Pa vedno naporna zima, pa kar nadaljevanje v pomlad spet najprej s polovičko, pa pol Čazma, pa spet maraton... In to vse na polno, seveda tud zelo uspešno!! In moral bi vedeti, da se bo tud men to spet zgodilo. In to je, da bom začutil bolečine. Najprej križ, ki sem ga k sreči hitro saniral, vendar ne dovolj, ker me je po maratonu spet "štihnilo", pa pol posledica tega zategnjena stegenjska mišica, katere zategnjenost se je nadaljevala v stopalo z vnetjem plantarnega fasciitisa. Posledično tud prvi odstop v Vogau...

In pol začnem hodit k raznim specialistom, da bi to čimprej rešil, dokler mi končno ne kapne, kaj pa, ko bi mal popustil, kaj pa to, a?? Ja in sem. Popustil, no nisem glih nehal tečt, sem pa res zmanjšal tempo, kilometre, v maju sem si celo privoščil dan pavze hahaha... No šalo na stran. ampak resno, sem popustil, sem začel gledat na to in delat na tem, da saniram svojo "mašino".

Roko na srce, glede na vse tekme, ki sem jih oddelal v zadnjem letu in pol je bilo samo vprašanje, kdaj se mi bo to zgodilo in žal mi je edino, da nisem že sam tolk pameten, da bi prej mal spustil in, da do tega sploh nebi prišlo.

Je pa res, da že čutim izboljšanje, vendar pa Balaton ostaja pod velikim "?".

Aja pa še nekaj, ker za dobrega tekača ni pomemben samo tek, bom začel spet z redno vadbno za moč, no ne mislim glih prekladat nekih silnih gvihtov, ampak nekaj malga pa bo treba, pa tud kak trebušnjak in skleca ne bosta škodla..

Maj

2011-05-31T13:08:00.000+02:00

- tek 544 km
- kolo 634 km

Never give up!!

2011-05-24T18:22:00.002+02:00

Matej Markovič, zame eden večjih slovenskih ultrasuperjeklenihmanov, se je z ekipo Never give up lotil dobrodelnega projekta 10 krogov za 10 nasmehov. To pomeni, da se bo zbrana sredstva namenilo desetim slovenskim otrokom z žalostnimi zgodbami. Sredstva se zbirajo na različne načine:

10 dni zapored - od 3. do 12. junija - bo Matej s prijatelji in znanimi slovenskimi tekači v različnih slovenskih krajih na štadionu odtekel maraton. Pridružite se jim(nam) za poljubno število krogov ali le za navijanje in dobro družbo!
- DAN 1 – petek 3. JUN 2011 (16:00) HRASTNIK
- DAN 2 – sobota 4. JUN 2011 (16:00) BREŽICE
- DAN 3 – nedelja 5. JUN 2011 (16:00) CELJE
- DAN 4 – ponedeljek 6. JUN 2011 (16:00) MURSKA SOBOTA
- DAN 5 – torek 7. JUN 2011 (16:00) MARIBOR, stadion Poljane
- DAN 6 – sreda 8. JUN 2011 (16:00) SLOVENJ GRADEC
- DAN 7 – četrtek 9. JUN 2011 (16:00) KOPER
- DAN 8 – petek 10. JUN 2011 (14:00) VIPAVA
- DAN 9 – sobota 11. JUN 2011 (16:00) KRANJ
- DAN 10 – nedelja 12. JUN 2011 (10:00) LJUBLJANA, stadion Kodeljevo

štartnina na teku 10€ (otroci 5€)

Druge možnosti prispevkov:
-poljubne donacije na

Transakcijski račun za donacije:

Območnega združenja rdečega križa Ajdovščina

TRR: 04751-0000412446 Sklic: 00 7015

Namen: Deset krogov za deset nasmehov

-za zapestnico je najmanj 3,50€ (+poštnina) (kontakt na strani www.nevergiveup.si)
-za majico najmanj 10,00€(+poštnina)
-SMS sporočilo na številko 1919 in besedilom ZPMS 1€. Zaenkrat samo za Mobitelove uporabnike.
-poleg ostalih dejavnosti zbirajo plastične zamaške. Te lahko že sedaj zbirate in potem prinesete na dan prireditve na stadion.

Moja pobuda blogerjem: na svojih blogih objavite novico in širite novico o akciji! K širjenju novice pa pozivam tudi bralce.
Se vidimo (vsaj) v Mariboru!

kopirano: http://odklopi.blogspot.com/2011/05/10-krogov-za-10-nasmehov.html

Priznam

2011-05-14T13:50:00.000+02:00

da je bla želja močnejša od zdravega razuma. In prav zarad tega in pa tudi z upanjem, da bom lahko premagal bolečino, sem odšel na 12 urni tek v Vogau. Žal sem že kaj kmalu po štartu spoznal, da z mojo tolažbo (saj ko se ogrejem pa bo bolečina ponehala) ne bo nič.

Stvar je v tem, da sem po poškodbi zadnje stegenjske mišice tekel malo "čudno", kar ima sedaj za posledico bolečine v stopalnem loku desne noge, ki pa so bile žal danes premočne in imajo za posledico to, da sem že po dobrih dveh urah in pol vedel, da je odstop samo stvar časa. Po treh urah in pol in skoraj 40,5 kilometrih sem dokončno odnehal.

No do takrat mi je šlo dokaj po načrtih, ki so bili da vsake 4 ure pretečt maraton, žal pa se je stvar končala že po prvi tretini.

Sedaj me čaka resna sanacija poškodb do Balatona.

Tehnika

2011-05-07T15:11:00.001+02:00

teka, ka je to?? Ja res dobro vprašanje. No ko sem začel tečt se nikoli nisem vprašal ali je pomembno kako to delaš, še manj pa, ali bi šel kam, da bi se naučil prav tečt. No danes vem, da se je tudi pravilnega teka potrebno naučiti in da kot vsepovsod je tudi tu pomembna tehnika, no včas pa tudi taktika. ampak pustimo zdaj taktiko...

Ja kot rečeno sem začel tečt brez pomisleka o tem ali obstaja pravilen način teka in pa nepravilen način teka. Men je blo sam do tega da pač tečem, no in pač sem, tekel namreč. Ampak kako?? da je velikokaj narobe z mojo tehniko sem se začel zavedat že pred kakimi dvemi leti in k temu tudi pristopil, tako, da sem začel med teki res pazit kako tečem, kako polagam podplate, kako imam pozicijo telesa, rok, itd. Pravi preobrat pa se je pri meni začel z nakupom prvih copat NIKE Lunarswift, ki pa imajo povsem drugačno obliko podplata kot copati, ki sem jih uporabljal dosedaj. To pa pomeni, da je celi podplat iz enega dela in nima ločene pete in pa tud to, da peta ni več tako močno dvignjena in blažena, ampak je v isti ravnini kot so prsti. Taka zasnova naj bi tekača prisilila, da bi bolj tekel po celem podplatu oz. po naj bi pristajal na sprednji del podlatov. No z prvimi teki, ki sem jih naredil s temi copati sem čutil, kar nekaj bolečin v peti, to pa predvsem za to, ker sem še vedno pristajal preveč na peto, ki pa kot rečeno tu ni ma več tako močnega blaženja. Tako sem spoznal, da je moja tehnika, kljub dosedanjemu trudu, še daleč od tiste taprave in kar nekaj kilometrov je bilo potrebnih, da sem osvojil pravo tehniko, se pravi tek oz. pristajanje na prednji del podplata.

No nekaj kasneje sem kupil še BROOKS Greensilence, ki pa spadajo že med t.i. minimalistične modele copat, to pa pomeni, da je tek z njimi že zelo blizu "bosemu" teku. In sedaj z lakoto tečem s temi copati, celo več zadnji maraton sem pretekel s temi copati, brez težav in postavil velo P.B.

Zadnji nakup pa so bili NIKE Lunarelite 2, ki pa jih bom uporabljal za tekme in bojo po moje odličen nadomestek Skaylonk.

Tak zgledajo nove elitke ;)

To pa so Brooksice

In še Lunarswift

Posledica

2011-05-05T13:46:00.000+02:00

dokaj težkega maratona v Solunu je sedaj vidna na moji desni nogi.

Ko so eni že mislili, da me ne more nič ustaviti, se mi je tokrat po dolgem času pripetila dokaj boleča poškodba. To je natrganje zadnje stegenjske mišice, ki se lepo vidi v obliki sive otekline v predelu narastišča mišice na kito za kolenom. Poškodba je dokaj boleča in neprijetna. Moram pa priznati, da sem za njo delno kri tudi sam, saj sem kak teden po maratonu začutil bolečino v ledvenem delu križa, ki se je nato širila po desni nogi. Seveda sem takoj vedel, da gre za vkleščeni živec, ki je nato povzročil povečano napetost v zadnji stegenjski mišici, ki je zaradi nadaljevanja s treningi pač popustila in se delno natrgala. Žal je bilo to ravno, ko sem bil v Grčiji in nisem mogel pravočasno do fizioterapevta, ki bi mi lahko vkleščeni živec sprostil. Seveda sem sam na njaboljše načine to poskušal, kar mi je tudi delno uspelo, žal pa prepozno. No ker pač sem trmast kot vedno sem po prihodu domov, ko sem že čutil, da mi gre bistveno na bolje opravil malo težji trening in seveda bolečina se je ponovno vrnila.

No to me je sedaj prepričalo, da res popustim v tempu treninga in da poskušam čimprej sanirat nastalo poškodbo. Seveda se pri tem pomagam z fizioterapijami in masažami, danes pa sem obiskal tudi terapevtko, ki mi je namestila media-tape trakove. Občutki za enkrat so vredu.

April

2011-05-02T21:52:00.000+02:00

sem skoraj celi preživel v Grčiji, vendar pa to ni bil razlog, da nebi tekel, le kolesarjenju pa sem se moral odpovedati in sem ga bolj ali maj uspešno nadomestil z spinerjem v fitnesu.

Tako sem v aprilu:
- pretekel dobrih 618 km, od tega en maraton,
- na spinerju pa sem preživel mal manj kot 12 ur
- in pa čist na konc še eno 50 km na kolesu

Še en dan

2011-04-27T16:15:00.001+02:00

pa se vrnem domov. Tale mesec, ki sem ga preživel v Grčiji je bil res poln novih doživetij, spoznanj in izkušenj. Seveda so tu na prvem mestu izkušnje, ki sem si jih pridobil v tem mesecu dela v skupni operaciji evropske agencije FRONTEX, ki ima pod okriljem delo na vseh zunanjih mejah EU-ja. To so izkušnje, ki jih bom s pridom uporabljal pri svojem delu v prihodnje. Sodelovanje z policisti iz Grčije in z policisti iz ostalih držav EU-ja da človeku nove poglede na delo, prav tako se izmenjajo različne izkušnje in pogledi na delo. Seveda ni rečeno, da smo se v vsem strinjali, vendar pa smo vedno našli kompromise in zato je bilo delo in sodelovanje več kot uspešno. Na zaključnem sestanku je nekdo rekel: "Prišli smo kot kolegi, odhajamo, kot prijatelji."

Poleg teh pa sem spoznal tudi novo kulturo, ki je popolno nasprotje tega, kar smo navajeni pri nas doma v Sloveniji. Stvari, ki so pri nas popolnoma nesprejemljive ali še bolje nenormalne, so tukaj nekaj povsem vsakdanjega in normalnega. No pa da ne mlatim samo prazne slame, bom naštel par stvari:

- zakaj bi naprimer avto parkiral na prosto mesto, ki je sicer res nekaj metrov oddaljeno od mesta kamor si namenjen, če lahko avto pustiš čist zravn vhoda na sred ceste, prižgeš vse štir žmigavce in s tem daš jasn znak, da se po avto še vrneš;

- zakaj bi počakal na prehodu za pešce ko so na njem ljudje, če bi mel čas čakat bi hodu peš, voziš se pač zato, ker se ti mudi;

- zakaj bi sprazu pepelnik v kanto za smeti, če ga lahk na cesto itak ceste pometajo vsake tolk časa.

To je samo nekaj stvari, ki pa so pri nas, če mene kdo vpraša pač nesprejemlive in da jih vidiš je to le izjema in nikakor pravilo.

Poleg tega sem se začel resno spraševati kdaj tukaj ljudje delajo, ker kafiči so polni skoz od jutra do večera, ljudje posedajo in pijejo znameniti frape, če kdo to ne ve, je to instant kava (NESCAFE FRAPPE), ki jo spenijo z posebnim shakerjem nato dodajo sladkor po želji in led, po želji še mleko in nato še vodo. Zgleda pa tak:

No da je vsepolno smeti povsod okoli pač očitno nikogar kaj velik ne moti pa čeprav sem bil v kao turističnem mestu ob obali, kjer je kup hotelov, ki so daleč od tega da bi bili poceni...

No po drugi strani pa sem si pridobil kar nekaj novih delovnih izkušenj in kaj pa je najbolj pomembno, spozanl sem kup ljudi iz cele Evrope, kar pa sploh ni zanemarljivo, ker pač nikol ne veš kak te v življenju pot zanese...

Pa še odtekel sem maraton, ki ga tud po vsej verjetnosti nebi, ker dvomim, da bi se zarad maratona kdaj podal v Grčijo, mogoč kdaj za kak daljši tek, za maraton pa dvomim.

Pa še nekaj foto materijala:

Kapelice ob cesti so postavljene na mestih smrtnih prometnih nesreč (žal jih je kar veliko)

Pogled na tržnico na kateri se da kupit VSE.

Potepuških psov je na stotine in se potikajo povsod, k sreči niso napadalni.

Službeno vozilo Slovenske policije, ki je bilo kar velikokrat predmet zanimanja ostalih policijskih kolegov.

Mogoče pa se še vrnem, kdo bi vedel??

Ležerno

2011-04-17T11:24:00.002+02:00

minevajo tile dnevi tu v Grčiji. Ja res je čovek se hitro navleče tukajšnjih navad. Čeprav to ne pomeni, da pa tu le čisto nič ne delam. Delovnik je skoraj tak, kot ko sem doma, dva dni dela in dva dni fraj, je pa res da ostali čas, ki ga ni malo, ubijam na tak ali drgačen način.

No da povem kje sploh sem. Nastanjen sem v mestu Alexandroupoli, ki je glavno mesto pokrajine Evros, ki kot že ime pove leži ob reki Evros, ki je mejna reka med Grčijo in Turčijo. Na drugi strani pa je to tudi obmorsko mesto na obali Jonskega morja. Grško - Turška meja je tudi glavni razlog, da sem jaz tukaj, saj v tem času poteka na tem mejnem območju skupna opreacija Evropske agencije FRONTEX. To pa pomeni, da smo tu zbrani policisti skoraj vseh držav EU in pomagamo Grškim kolegom pri varovanju zunanje meje EU.Razlogi so vsem, ki vsaj malo spremljajo dogajanja v zadnjem času in pritiske na zunanje meje EU jasni.

Seveda ne gre brez teka. Vendar tud pri treningih sem zadnji teden malenkost popustil vsaj kar se tempa tiče. Sedaj se po uspešnem nastopu na maratonu, zame začne čist zares sezona ulter in je seveda edino pametno, da malo popustim pri intenzivnosti treningov, saj bi blo zdaj pokasirat kako poškodbo pravi nesmisel. Če bo vse po planu se bom maratonu posvetil še v jesenskem obdobju in poskusil še malenkost izboljšat svoj rezultat ;)

Prva ULTRA tekma bo na vrsti že sredi maja in bo v bistvu nekakšen popravni izpit od lani, ko sem imel nekako na 2/3 teka, kar velik težav, da se spravim nazaj na cesto. Seveda gre za 12 urni tek v Vogau. No ta tekma in vse prihodnje pa bodo v bistvu bolj ali manj priprava za glavno tekmo letos, to pa je seveda Balaton.

No, kar se kolesa tiče, ga tu bolj ali manj uspešno nadomeščam z spinerjem v fitnesu, vendar pa se moram kar precej skoncentrirat, da ostanem na njem eno uro, pač nisem za športe v zaprtih prostorih, kaj čemo.

Kakor koli že, mi je ostalo tu še 11 dni pol pa se vrnem nazaj pod Pohorje. Čeprav mi tu res ni nobene sile pa komaj čakam da se vrnem nazaj domov.

Pa še mal Grškega utripa.

Tu tud pesi niso to ko pr nas ;)

Karta Alexandroupolija.

Veter in valovi so v tem času stalnica.

Svetilnik.

Motorizacija Grških kolegov.

Še en

2011-04-10T17:32:00.005+02:00

maraton je za mano. Tokrat sem se ga udeležil v Grčiji v mestu Thessaloniki oz. po naše Solun. Zakaj ravno tu? Je pač tako naneslo, da sem v tem času službeno en mesec v Grčiji in nastop na maratonu je bil logična odločitev (prijetno s koristnim).

Pa da začnem od začetka... V aprilu je bil prvoten plan odteči maraton v Padovi, vendar pa so se ti plani spremenili s tem ko sem izvedel, da grem konec marca za ne mesec službeno v Grčijo. Seveda nebi bil jaz, če nebi najprej šel gledat, če je v tem času tam kak maraton. In glej no glej najdem tale maraton. Nič si rečem prijavil se bom pol pa, če mi rata it bom šel drgač pač ne. Vse je bilo odvisno od razporeda služb, ki jih bom imel. In ker je pač bila sreča na moji strani je naneslo tako, da sem ravno na ta datum prost oz. imam službo šele ponoči, pred tem pa sem bil dva dni prost in ni bilo razloga, da si ne začnem iskat prevoza do Soluna, saj sem jaz nameščen v mestu Alexandroupoli, ki je oddaljeno od Soluna 300 kilometrov. Tako sem stopil do avtobusne postaje, preštudiral vozne rede in kupil karte za Solun v soboto in povratno za Alexandroupoli v nedeljo po maratonu.

Tako sem v soboto ob 11ih krenil proti Solunu, vožnje je bilo za dobre 4 ure in pol, ko sem prispel v Solun sem s taxijem odšel do stadiona Kaftazoglio, kjer sem dvignil štartno številko in čip. No naj še povem, da sem z organizatorjem kontaktiral preko maila in se dogovoril, da bom plačal ob dvigu številke, ampak jaz lepo dvignem številko in čip, vprašam "Eny think else?", mlada dama mi prijazno reče "No" in jaz se naredim Slovenca in oddidem (vem, da se s tem ni za hvalit ampak je pa prvič, da sem se švercal na kakem maratonu).

Nato pa največja dilem tedna! Že celi teden sem iskal trgovino, kjer bi lahko kupil energijske gele. Žal v celem Alexandroupoliju, ki mimo grede ni tako malo mesto (150.000 prebivalcev) in z enim Intersportom, ki pa žal seveda nima gelov, odidem v Solun v upanju, da pa tam bom najdel kako trgovino s to robo. Tako sem na stadionu povprašal tri možakarje po taki trgovini in so mi prijazno razložili, da je intersport trgovina nedaleč od tam in še celo na poti, kjer naj bi mel prenočišče. Tako sem se podal proti centru mesta, ki pa je tako mimogrede drugo največje v Grčiji z približno 1,5 miljona prebivalcev. Nič rečem, grem prvo iskat prenočišče pa pol Intersport in to bo to za ta dan. Žal se je prvotna lokacija prenočišča spremenila in sem potem najdel drugo, ki pa jo lahko priporočim vsem, ki bojo kdaj obiskali Solun, saj sem imel za ceno 38 evrov res super sobo, veliko in čisto z lepo kopalnico, zastojn internetom in kavo, čajem ter keksi.

No po bookingu pa v lov za geli. Trgovino sem najdel kar hitro, ampak presenečenje, gelov nimajo!! Mi pa prodajalca povesta, da pa je še en Intersport pri letališču ene 10 km od tam in ni blo druge ko taxi pa tja. Hvala bogu tam so jih pa meli, seveda pa so zdaj to moji najdražji geli, kar sem jih kdaj kupil, saj so me stali 35 evrov!!

Noč je minila dokaj mirno, le da se je veter, ki je tukaj kar stalnica, čez noč še okrepil (no taka je bila tudi napoved) pihalo naj bi okoli 25 km/h. Vstajanje je sledilo ob 5ih, nato pa dva sendviča, kava in hajd pot pod noge do ciljnega prostora, kjer so čakali avtobusi za prevoz na štart. Štart je bil v mestu Pella, bistvo tega maratona je, da se teče od enega spomenika Alexnadra Velikega, ki je v Pelli, do drugega spomenika Alexandra Velikega, ki je v Solunu.

Na štartu so nas razvrstili v dva boksa, tiste do številke 50 v prvega vse ostale pa v drugega (naj se pohvalim, da sem jaz z svojim prijavljenim časom imel številko 38). Ob pol 9ih pok in gremo, najprej prvi kilometer skoz rahlo navzdol (tempo 3:50), nato pa smo obrnili in teren se je začel rahlo vzdigovati, veter pa je neusmiljeno pihal k sreči bolj ko ne od strani (hitrost pa je po moji oceni krepko presegala 30 km/h). Tekmovalci smo se hitro razpotegnili in kaj kmalu sem ostal sam s sabo in z vetrom, ki je spreminjal smer na vse možne načine. Proga se je prvih 20 kilometrov konstantno dvigala in spuščala, tako da prave ravnine ni bilo (več bom videl, ko prenesem s Polarja). Veter pa je nekje med 15 in 20 kilometrom neusmiljeno pihal v prsa tako da sem polovičko dosegel v času 1:25:10. Takrat sem si misli, da bom vesel, če bom v cilju s časom 2:55:00. K sreči pa smo nekje na 26 kilometru zavili tako, da smo sedaj imeli vetr ali z boka občasno pa tudi v hrbet pa tudi teren se je zravnal in tek je zopet ratal mnogo lažji. Do 30 kilometra je bila ravnina ali pa celo malo navzdol, nato pa je sledil še en kar visok nadvoz in prišli smo na eno od glavnih mestnih upadnic. Nato je sledila samo še ravnina s sicer malo slabšo podlago za tek (ceste imajo glih tak zdelane kot pri nas) vendar je šlo saj sem imel v glavi le še cilj. Pogled na uro je kazal, da imam dober tempo in da bom zelo blizu najboljšega maratonskega časa, ki sem ga dosegel lani v Maranelu. adnaj dva kilometra smo tekli po obalni cesti, jaz pa sem mel osebno bitko s sekundami, ampak na koncu sem zmagal JAZ saj se je ura ustavila pri času 2:50:05 (to pomeni, da sem drugo polovico bi lza 15 sekund hitrejši). S tem sem za DVE sekunde izboljšal svoj najboljši čas!!!!

Še na kratko nekaj o organizaciji. Kljub temu da so Grki bolj ležerni pa so se tuka zelo izkazali (pa ne zarad tega, ker mi ni blo treba plačat štartnine), okrepčevalnice založene z vodo in ostalimi napitki, ki so bili vsi v plastenkah in si lahko pil ko človek in si, če si hotel lahk mel flašo tud nekaj časa zravn sebe, zdravniška oskrba celo pot celo na kolesih, popolna zapora ceste, ampak to ne kr ene ceste ampak AVTOCESTE, saj smo po moje kar 20 kilometrov tekli po njej. Po prihodu v cilj takojšnja oskrba vsakega tekmovalca, ki so ga ogrnili z alu folijo, mu prinesli pijači, sami odstranili čip in ti prinesli prtljago, ki si jo odložil na štartu.

Meni je čas 2:50:05 prinesel absolutno 15. mesto in 2. mesto v kategoriji med 522 moškimi nastopajočimi.
Nekaj pa pove tudi podatek o sami zahtevnosti maratona, od 721 prijavljenih je maraton zaključilo 522 tekmovalcev.

Nato pa je sledil še pohod do hotel, tuš in v taxi pa na avtobusno od koder sem se z avtobusom vrnil v Alexandroupoli.

Majica in štartna številka

Beli stolp v bližini cilja, žal pa nisem slikal kipa Alexandra Velikega.

Ko sem se jaz že vozil s taxijem na avtobusno, so se eni še borili z progo (približno 8 km do cilja)

Profil proge.

In pa seveda rezultati.

Mal v medijih

2011-03-31T18:05:00.000+02:00

Marec

2011-03-31T15:07:00.000+02:00

je za nami in začela se je pomlad, in to za moje pojme malo prezgodaj, ampak kaj čemo nič, sem pač mal hitreje prešaltal na kolo, kot ponavadi. Kar se tekem tiče je bil marec za mene zelo uspešen, najprej v začetku krepko popravljen osebni rekord na polovički, nato pa se odličen nastop v Čazmi in zdaj sem z lahkim srcem odšel konc mesca za en mesec v Grčijo in bo to mesec brez udeležbe na tekmah.

Tako se je ta mesec nabralo:

- 648, km teka ( to je skupaj z tekmami)

- 159 km na kolesu

- 126 km teka na smučeh

Zagreb - Čazma

2011-03-22T08:07:00.001+01:00

je bil letos prvi »ultra« tek, kot je bilo planirano. Udeležil sem se ga v naši sosednji državi Hrvaški. Razlogov za udeležbo je več, bližina tekme, množična Slovenska udeležba in pa za začetek sezone ravno pravšnja razdalja in pa seveda dejstvo, da še nisem bil na tem teku so bili dovolj močni razlogi, da se udeležim te tekme. Kot pred vsako tekmo nimam navade ravno preučevat trase in delat hudih priprav se tud za to nisem ravno poglabljal v sam profil trase ali pa druge podrobnosti. Podatek, da bojo okrepčevalnice na približno pet kilometrov in da gre v bistvu »le« za dobrih 61 kilometrov je bil razlog da sem se odločil, da tokrat na tekmi ne rabim posebnega suporta in je tako Tatjana dobila fraj dan, kar pa ne pomeni, da jo letos ne bom ponucal…

Tekma se je začela na trgu Bana Jelačiča in z ciljem v mestu Čazma. Kar debelih 15 kilometrov smo potrebovali, da smo prišli iz Zagreba in nato nadaljevali po dokaj prometni cesti, ki je bila na trenutke kar nevarna ob dokaj gostem prometu in voznikih, ki se po ničemer ne razlikujejo od naših in so do vseh ostalih udeležencev v prometu dokaj nestrpni. Po približno 25 kilometrih se je situacija dokaj izboljšala saj se je promet zelo zmanjšal in so bili avtomobilisti le še redkost, kot pa pravilo. Sam tek sem začel v nekako enakomernem ritmu in z hitrostjo okoli 4:05 do 4:15 minut na kilometer. Vseskozi pa nas je spremljal dokaj močan veter, ki je le redkokdaj zapihal tudi malo v hrbet ali od strani, tako, da je včasih tempo padel le zaradi močnega vetra. Že po samem startu se je vodilna skupina sedmih tekačev odlepila od mene in diktirala premočen tempo za moje zmožnosti, tako, da sem jaz raje držal čim bolj enakomeren ritem vseeno pa vsi niso zdržali tempa do cilja tako, da sem tudi jaz nekaj mes do konca teka pridobil. Malo po 40em kilometru so se začeli prvi klančki in nato posledično tudi spusti, vendar to ni zmotilo mojega teka oz. ni pustilo posledic v tempu, celo malo mi je prišlo prav, da se je teren malo razgibal, da mi razbije malo ritem teka in konstantno uporabo enih in istih mišic. Tako za ilustracijo naj povem, da sem razdaljo, ki je označevala maraton pretek v času 2:56:09 in da mi do cilja ni padel tempo skoraj nič in se je tako štoparica v cilju ustavila pri 4:16:59, to pomeni tempo 4:11 minute na kilometer, kar je zadostovalo za peto mesto absolutno, kar je bilo krepko nad planiranim časom.

Vse skupaj pa odličen obet za nadaljevanje sezone. Na koncu naj še samo poudarim, da gre kljub vsemu, da so vsi zatrjevali, da je bil tek organiziran tud že bolje, za še vedno zelo dobro organiziran tek, na kateremu je kljub temu, da se teče ob odprtem prometu odlično poskrbljeno za varnost, okrepčevalnice so dovolj pogoste in dobro založene v cilju pa smo imeli sobe v katerih smo se lahko v miru stuširali, preobleki in spočili. Tudi hrana v cilju je bila super, saj smo bili deležni komplet kosila, prav tako so hrano dobili vsi spremljevalci. Prav tako so se organizatorji potrudili in najboljše nagradili z denarnimi in praktičnimi nagradami. Tako da za nič štartnine za današnje razmere odlično organiziran tek, ki je lahko za vzgled marsikateri podobni prireditvi pri nas, kjer lahko dobiš včasih že občutek, da je najbolj pomembno, da se pobere štartnina…

Isto kot lani

2011-03-19T15:52:00.000+01:00

se tud letos dogaja, da bo potrebno malo prilagodit urnik tekmovanj za prvo obdobje, tako zaradi službene enomesečne odsotnosti (Grčija), kjer bom delal za varnost Evrope, spustil maraton v Italiji, bom pa probal v Grčiji ujeti tole, čeprav dvomim, da mi bo uspelo, itak pa razen tega v aprilu nisem mel nekih silnih načrtov. Bom pa izgubljeni maraton nadomestil z temle v maju.

Se je pa pojavil razpis za Tran-Slo in Paranzano, ker oboje ne bo šlo bo končna odločitev padla najbrž po Balatonu.

Pa tod o sami Grčiji, kje, kaj, kako, zakaj, še kaj napišem ;)

Prva letos

2011-03-06T16:45:00.004+01:00

kar se tiče tekaških tekem je bila, kot po planu v Italijanski Gorici. To je polovička, ki se mi je do zdaj vsako leto zarad takih al drgačnih razlogov izmuznila. Letos pa je nekak padla odločitev, da grem pogledat še mal na to tekmo in, da mal sprobam kak pa kaj sem natreniral čez zimo.

Na štart sem stopil brez prevelikih pričakovanj, no ko sem videl da majo tempo tekača za čas 1:20 pa sem si reku njega se primem pa dokler bo šlo, bo šlo. Pok pištole in štart, kot iz topa po ulicah stare Gorice. V enem stavku " O marija kolk ovinkov!! " Al smo se navijali po ulicah in po tlakovcih, ovinkov kar ni in ni zmanjkalo in smo preskakovali pločnike in robnike in oh in sploh. Končno se je cesta mal zravnala, da smo vsaj mal lahk tekli v enakomernem ritmu, ker jaz imam kar mal problemov s temi ovinki in menjavami ritma. V glavnem proga je bla zelo zahtevna, kar se mene tiče z zlo velik ostrimi ovinki in neravno podlago, ampak tak pač je za vse isto seveda!

Aja, takoj po štartu sem se prjel tempo tekača, ki mi je po kakih treh kilometrih ratal prepočasen in sem zato šel naprej, kar pa me je potem v sredini teka začelo vračati in sem začel popuščati. Nekje na 15 kilometru me je tempo tekač spet ujel, sam samcat je tekel in to kaki tempo, da sem mel en kilometer hude težave, da sem spet dvignil tempo na njegov nivo, ampak sem stisnil in po dobrem kilometru spet padu v dober tempo in se držal rumenga balona z napisom 1:20, čeprav sem se že skoraj vdal. Ampak ne sem mal potrpel in nato zdržal do cilja, kjer sem prečkal ciljno črto v času 1:19:52 v povprečnem tempu 3:47, kar dobro za "ultraša", kao! Prvič sploh da mi je uspelo pod 1:20 in sem zato super zadovoljen.

V glavnem za vse nas en lep spomladaski izlet ;)

Februar

2011-02-28T10:49:00.000+01:00

je bil letos res tak čuden mesec. Začetek povsem zimski, sredina čist spomladanska, konec pa je sedaj spet tak tapravi za ta letni čas.

Jaz še vedno v istem tempu nabiram kilometre in malo menjujem ritem treningov. Nekaj malga tud pospešujem, ker imam namen it na polovičko...

V glavnem v februarju se je nabralo:

- 538 km teka

- 228 km teka na smučeh

- in celo 50 km na kolesu

Uničevalec 2

2011-02-27T09:33:00.000+01:00

Prej in potem ;)

Uničevalec

2011-02-24T14:29:00.000+01:00

ja dobesedno to bi se mi lahko reklo, če bi se začel pogovarjat o tekaških copatih. Pa ne v tem smislu, da jih namerno uničujem, ampak v tem, da jih z tekom uničim cel kup. Seveda bi jih še veliko več, če bi jih menjaval tako, kot je to priporočeno, tam na okoli 700 kilometrov. No resnica je pač taka, da jaz z tekaškimi copati naredim včas tud še enkrat tolko, kot je priporočena doza ;). Razlog je seveda enostaven, ker drgač bi se po domače povedano spufal na copatih.

Je pa zadnje čase kar težka odločitev, ko je potrebno it v nabavo za novo robo. Roko na srce mi ni nekaj za eksperimentirat in se raje držim preizkušenih znamk, ki sta v zadnem obdobju zame Nike in Brooks. No z "najkicami" sem imel kar nekaj težav, ker so mi moj priljubljen model Skaylonke umaknali z prodaje (ene mam še skor nove in jih šparam sam za tekme). Imam pa zdaj model Lunarswift, ki se je tud izkazal za odličnega in sem kaj se tega tiče lahk rečem težavo rešil.

Pri Brooksu pa sem sprobal do sedaj dva modela in sem tud bil kar zadovoljen, zato je po tehtnem premisleku padla odločitev še za tretji poskus. In prav danes so prišle to so Brooks Green Silence. Copati na zunaj izgledajo noro dobro pa še nekaj so ekstremno lahki, ne vem če sem že mel tak lahke copate. Mislim pa da je to bolj zarad zgornjega materiala, kot pa zarad podplata, no bomo vidli, ko bomo stvar sprobali.

No ker sma jih nabavla oba s Tatjano jih boma šla danes skup sprobat, je pa model mal podoben minimalističnim modelom, tu predvsem mislim na raven podplat, kjer ni ločena peta in pa na to, da peat ni nič posebej dvignjena ali ojačana.

Ja in sedaj še najboljša stvar teh copat. Copati so kar 75% reciklirani iz drugih copatov in tako tud mal prispevam k čistejšemu okolju.

Zgledajo pa tak

Sigurno je nekaj, da neizrabljeni ne bojo ostali, če bojo pa še zakaj več, bom pa videl.

Okvirno

2011-02-16T08:54:00.000+01:00

je narejen plan udeležb na tekmah za prvo polletje. No sigurno bo še kaj sprememb, ampak prbližn pa bo zgledalo takole.

V marcu začnem z Posoškim polmaratonom in pa prvo ultro letos Zagreb - Čazma.

V aprilu bom vdaru nekje en maraton, skor 100% bo to maraton v Padovi (možno je tud, da bi v začetku maja šel na policijsko svetovno v Prago, ampak to še je v luftu).

V maju bo padla nova ultra to je 12 urni tek v Vogau (pa mogoč še kaka polovička).

V juniju pa BALATON.

Možno je, da bo prišlo do kakih sprememb ampak okvirno je to - to.

Trdoživi

2011-02-15T09:02:00.001+01:00

smo Pohorci. No to ne govorim kar nekaj na pamet. V soboto smo praznovali 80 let moje stare mame, ki je čisto taprava Pohorka, doma iz Padeškega vrha, keri ne ve točno kje je to, ali pa se mu zdi kraj znan, se bo spomnil na tablo z imenom tega kraja, ko se pelje na Roglo. Da pa ni ona edina tako vitalna in polna energije so dokazali še njeni bratje in sestre, vseh devet njih, ki so jo na ta dan prišli obiskat in se poveselit skupaj z njo. Res je, da je moja stara mama najstarejša med njimi, vendar tudi najmlajši ni več rosno mlad saj jih šteje okroglih 60 let.

No mogoč pa se tud tukaj skriva nekaj moje ultra vstrajnosti ;)

Aktivno

2011-02-04T15:48:00.002+01:00

in to v pravem pomenu besede je bilo tole zimsko preživljanje krajših počitnic na Gorenjskem, natančneje v Bohinju. Za domovanje sma izbrala počitniški objekt mojga delodajalca, ki se je pokazal za odlično izbiro. Res domače vzdušje, lepo urejene oz. na novo zrihtane sobe so res vredne vsega dnarja, no da ne omenjam cene, ki je res ugodna. Za vse, ki vas zanima si lahko več preberete TU, ker je objekt namenjem vsem, tud zunanjim uporabnikom za katere je za odtenek dražje, vendar še vedno zelo ugodno.

Aja in kaj je blo tu aktivnega?? Jutranje vstajanje in zame okoli 16 kilometrov teka, med tem je Tatjana imela svojo seanso TT treningov, nato zajtrk in potem premik na Pokljuko, kjer smo nadaljevali z športanjem, tokrat v obliki teka na smučeh. Količina treninga, mrzel in redek zrak pa seveda naredita svoje in zvečer sem se zvrno v pojstlo kot mrtvec. No seveda, pa sma si prvošla tud posedanje, kofetkanje in sončenje na terasi hotela na Pokljuki, seveda pa tud savnanja nisma spustla. Tak da se je res skoz dogajalo.

Lepo je blo v glavnem!!

No spotoma sma med vožnjo malo raziskovala tudi okoliške hribovse vasi, ki so res lepe in imajo na srečo še ravno prav snega, da nudijo pravo zimsko idilično vzdušje.

No pa da ne bo keri reku, da si zmišljujem, v teh treh dneh in pol sem pretekel 69 kilometrov in še dodatnih 88 kilometrov na smučeh.

Pogled iz sobe

Pa še iz nasprotne smeri

Le ka je tak smešno ;)

Januar

2011-01-31T13:19:00.001+01:00

Januar nam je na začetku postregel z zelo spomladanskim vremenom in zato sem po nevem kolkem času, če sploh že kdaj januarja kolesaru. No kasneje se je vreme le spremenilo spet na zimsko in sem lahk nadaljeval z tekom na smučeh. Udeležil sem se tudi treh tekmovanj v teku na smučeh, ki pa so prave dirke v katerih se mi zdi da je iz leta v leto hujša konkurenca.

V glavnem, nabralo se je za:

- 552 km teka

- 287 km teka na smučeh

- 153 km na kolesu.

Mal mraza ne škodi

2011-01-23T17:56:00.001+01:00

a ne!! Končno se je vrnila zima in zapadlo je ravno dost snega, da se lahk razmigamo tud na snegu. Skoz seveda z pogledom v prihodnost nadaljujem s treningi. Mal sem naredil primerjavo med lanskimi treningi v tem času in letošnjimi in sem vesel, ker lahk vidim, da sem glede na lanski čas zdaj sigurno 25% bolje pripravljen kot lani. Tko mal za primerjavo, z lahkoto držim tempo teke okoli 4 min/km ali malo pod, včeraj sem popravu čas na tekmi v Tamarju glede na lanskega za 3 minute...

Vse to mi res daje upanje na spet eno odlično sezono.

Pa še mal zimskih utrinkov.

Počas se že tud delajo plani udeležb na tekmah letos ;)

Nenačrtovana

2011-01-13T12:04:00.000+01:00

je v bistvu današnja vožnja s kolesom. Ne verjamem, da sem se kdaj v zadnjih, ka pa vem šestih letih, v januarju vozil s kolesom. Vedno do zdaj je blo vsaj v hribih dost snega, da sem lahko tekel na smučeh in s tem dopolnjeval moj trening, vendar pa ne letos. Po zelo obetavnem decembru, ko je že bilo veliko snega pa sem v začetku januarja še uspešno lovil zaplate beline na Rogli, zadnji teden pa ni o snegu ne duha ne sluha. In logična odločitev je skok na kolo. Tako sem danes naredil krogec dolg 51 kilometrov po okoliških krajih, oz. po Dravinjski dolini.

Seveda pa upam, da bo zima še pride.

Tukaj pa nekaj slikovnih utrinkov, ki pa nikakor ne spominjajo na januar.

Rezultati - ultre

2011-01-07T14:27:00.003+01:00

ultramaratoni
23.12.2007	Promo Istra 53,8 km	4:22:33
05.04.2008	Mnišek 50 km	3:56:33
13.06.2008	Biel 100 km	9:55:47
06.09.2008	Celje – Logarska 75 km	6:53:10
11-14.02.2010	Zimska Tran-Slo 220 km (4. etape)	18:29:35
05.06.2010	Tek čez Pohorje (MB – Pesek – MB) 68 km	6:25:24
18.06.2010	½ Ultrabalaton 106,5 km	10:05:36
05-08.08.2010	Gorska Tran-Slo 335 km (4. etape)	31:34:00
06.03.2011	Zagreb – Čazma 61.35 km	4:16:59

Rezultati - maratoni

2011-01-07T14:16:00.007+01:00

maratoni
29.10.2007	Ljubljanski maraton	3:06:49
19.05.2007	Maraton Radenci	3:07:00
04.05.2008	Trst maraton	3:00:11
26.10.2008	Ljubljanski maraton	3:14:39
10.05.2009	Praga maraton	3:19:55
25.10.2009	Ljubljanski maraton	3:19:26
14.03.2010	Treviso maraton	2:58:02
10.10.2010	Enzo Ferrari maraton	2:50:07
10.04.2011	Alexander the Great maraton	2:50:05

Rezultati - 6-12 urni teki

2011-01-07T14:07:00.002+01:00

6 – 12 urni teki
10.11.2007	Sladkih 6 – 6 ur	67,3 km
08.05.2010	Vogau - 12 ur	112,1 km
06.11.2010	Sladkih 6 – 6 ur	75,6 km

Rezultati - polmaratoni

2011-01-07T14:05:00.002+01:00

pol maratoni
23.10.2005	10. Ljubljanski maraton	1:37:37
20.05.2006	Maraton Radenci	1:25:59
22.04.2007	Ormoški tek	1:26:01
23.03.2008	Mali kraški maraton	1:22:59
30.03.2008	MUR halbmarathon	1:23:05
20.04.2008	Ormoški tek	1:23:23
20.03.2009	MUR halbmarathon	1:24:51
03.05.2009	Ormoški tek	1:30:56
24.06.2009	Mali maraton državnosti	1:26:59
24.04.2010	Ormoški tek	1:22:03
19.09.2010	EKO maraton	1:22:45
06.03.2011	Posoški mali maraton	1:19:52

Plan

2011-01-05T12:41:00.000+01:00

je, da plana NI!! No mogoče nekaj malega je naplanirano za to sezono, ampak nič kaj velikega. V bistvu je glavni cilj prit okoli Balatona, vse ostale stvari pa bojo tako kot lani, lepo sproti. Res je, da imam nekaj malega nagledanega, vendar bojo odločitve padale glede na stanje, ki bo pokazalo, kako in kaj sem pripravljen. Vem pa da Balaton ne bo edina "ultra", pretiravati pa tudi ne mislim z njimi. Kaj se tiče nastopov v maratonu, pa bojo tudi ti tako kot lani dobro premišljeni, ker maraton me bo videl le, če bom pripravljen za rezultat okoli PB-ja, drgač pač ne. Mam pač mal drugačne cilje, ker mi ni "fetiš" nabijat število maratonov...

V glavnem, zdaj je čas ko lahk v miru tečem, popolnoma neobremenjeno in v tem uživam. Žal je zima letos malo čudna in je malo težav z treningi teka na smučeh, vendar je na Rogli glih tolk snega, da se nekak da. Res ni najboljše vendar za silo je.

Lanska sezona je bila res sezona presežnikov, tako in drugače, pa pri tem ne mislim le športanja in za to jo bo težko preseči, pa tud če je ne bom ne bo sile.

ČIST NA KRATKO

2010-12-31T10:38:00.001+01:00

- tek 7167,9 KM
- tek na smučeh 1303,5 KM
- kolo 3821,5 KM

Vse skupaj porabil 781:51:12 UR, vso ostalo matematiko prepuščam Vam!

Aja pa da ne pozabim, seveda ni samo to v mojem življenju, šport mislim, seveda je še marsikaj drugega, pa če kdo verjame ali ne...

DECEMBER

2010-12-31T10:19:00.001+01:00

je minil v znamenju mrzlo - toplo, vreme namreč. Vendar pa to seveda ni vplivalo na moje aktivnosti, no mogoče malo kar se teka na smučeh tiče a smo to nadomestili z ugodnimi razmerami, ki so pri sosedih čez mejo v Pirksdorfersee-ju.

Tako sem ta mesec pretekel 572,1 kilometer, od tega mi je uspelo enkrat splezat na Pohorje in enkrat na domači hrib Golek, ker pa se je začela sezona teka na smučeh, ki sem jo komaj čakal sem s smučmi naredil 261 kilometrov.

SREČA - ZDRAVJE

2010-12-28T13:43:00.000+01:00

ti dve besedi bosta v prihodnjih dneh po moje tolkrat izgovorjeni, da se mojo že mal znucale in pol grejo ti prazniki mimo in noben več mi ne bo reku, da mi želi sreče in zdravja. Al pa da ne bom preveč pesimističen, če bom to le od koga slišal bo to bolj izjema kot pravilo.

No pa saj to sploh ni namen mojga pisanja, mene bolj zanima a je kakšna povezava med SREČO in ZDRAVJEM? Po moje mal je no, ampak se mi bolj zdi da deluje bolj ali manj le enosmerno. Kak to mislim?

Ja tak pač, da če si zdrav še ni rečeno, da maš srečo, no če se sam spomnim Titanika, tam jih je blo velik zdravih pa sreče niso meli (najbrž to ne bo vsem smešno), ampak vseen. Jaz sem sam pri sebi razmišljal kaj bi izbral, če bi se moral odločit med srečo in zdravjem... Ja pri men bi prevladala sreča (v to vštevam seveda tud to, da bom mel srečo, da bom zdrav). Kakor koli že se mi zdi, da je sreča pojem v katerega lahk stlačimo vse naše življenje in ljudi, ki jih imamo radi in ki so nam pomembni. Mislim, da lahko le srečen človek osrečuje ljudi okoli sebe in jim s tem da tisto največ, kaj si zaslužijo.

No pa če potegnem še mal črto pod iztekajočim letom. Ja vsi delajo neke analize in inventure pa zakaj še nebi jaz. Ko tko mal premišljujem lahk rečem, da sem to leto res imel tud jaz SREČO. Mogoče je to tud mal v povezavi z samim lotevanjem stvari, saj, če se stvari človek loti po pameti in ne z glavo skozi zid mu lahk pol to tud rata in pol je človek zadovoljen in lahk reče da se je vse izteklo SREČNO!

Zame je še posebej pomembno, da me razumejo, ker vem, da me je včasih teško razumeti v mojem početju, ampak moji dve babiki, me in spet imam pač SREČO.

Ko bi bilo tud prihodnje in prihodnje in prihodnje in pri....... leto tak bom pa res lahk SREČEN!!!

Aja pa da ne pozabim SREČE IN ZDRAVJA VSEM ;)

Kroženje

2010-12-27T20:42:00.000+01:00

denarja je najbrž normalen proces, sploh v taki družbi, kot je naša. A kakšna da je naša družba?? Ja kaka le potrošniška, ka pa. No za to lahk najdemo tud opravičljive razloge, ampak o tem mla kasneje...

Zdaj raj o tem, kako so nam določeni osebki sposobni "spipat" evre. Pravi profesionalci za to so v smučarskem centru na Rogli. Letos so se še posebej izkazali z uvedbo kart za smučarski tek. No pa, da takoj povem, da sem jaz bil za to, da se to uvede, seveda v prepričanju, da se bo kvaliteta ponudbe res dvignila nad vse ostale centre, ki imajo tekaške proge. Seveda pa sem živel v zmoti in je bil moj nakup sezonske karte kar precej preuranjen. In kaj sem jaz sploh pričakoval, da bo? Po moje ne preveč, mogoč samo to, da na tekaških progah ne bo več sprehajalcev, ki so za tekače kar moteči in, da bojo v primeru pomanjkanja sega in ob pravih pogojih uspeli zagotoviti vsaj en mali krog na katerem bi naredili umetni sneg. Evo samo to dvoje sem si jaz zaželel, vendar pa se je pokazalo, da iz tega ne bo nič. Sezona se je začela kar hitro in z kar lepo količino snega, ki nam ga je podarila mati narava. No že po prvih obiskih sem ugotovil, da z redom ni nič drugače, kot je bilo lani, ko pa je prišla odjuga, ki je pobrala naravni sneg smo z njo tud vsi tekači ostali na "suhem". Kljub temu, da je nato sledilo kar dolgo obdobje zelo mrzlega vrmene in da so snežni topovi bruhali sneg 24 ur na dan, ni bilo ne duha ne sluha o zasneževanju tekaške proge. Da bo stvar še bolj smešna so odgovorni na vporašanje zakaj ne zasnežijo tud mal tekaškega dela odgovorili, da je preveč vetrovno in da veter odnaša umetni sneg... In pol sledi to, da zdaj hodimo v 80 kilometrov oddaljen Pirkdorfersee, ki je skoraj 1000 nadmorskih metrov nižje od Rogle, kjer pa imajo skoz urejene proge in zasnežene z umetnim snegom, seveda tud tam plačamo za tek, vendar tam vsaj laufamo.

Končna ugotovitev je ta, da edini vložek na Rogli je to, da so na stadion postavli človeka, ki pobira karte no pa seveda to, da jaz karte za Roglo več ne kupim, to pa ne pomeni, da tam ne mislim laufat, da ne bo pomote...

No pa še nekaj o potrošniški družbi. Dolgo že razmišljam o tem... Slovenci se mi zdi da preživimo večino svojga časa v trgovinah, čeprav se jaz temu izogibam, sploh nakupov ob nedeljah in praznikih. a še vseeno so moje nakupovalne navade daleč od idealnih. Zdi se mi, da je največja napaka, ko hodim vsak dan v trgovino in tako kar naprej nekaj kupujem in zapravljam dnar, na koncu pa ne kupim nič pametnega. Tu bo treba še mal spremenit sistem, naredit spisek stvari in it enkrat na teden v trgovino nakupit stvari in konc. Tud kruh se da kupit in zmrznat in je to-to. Mikrovalovka vse reši ali pa še bolje tak kot od časa do časa že delamo, da se kruh speče doma.

In zakaj so naše nakupovalne navade take kot so. Seveda je tu prejšnji sistem, ki je predvsem malo starejši generacijo pustil velik pečat, saj niso imeli možnost nakupovati bogve kaj, razen seveda preko meje, kamor so se trumoma odpravljali v nakupe. Sedaj, ko je pri nas vsega več kot preveč se mi zdi, da hočejo eni vse nadoknadit. Za mojo generacijo ali pa še mlajše pa to ni več opravičilo, saj nismo in niso občutili tistega pomanjkanja, ker pač še nismo kupovali ali pa še mlajši, ki so se rodili že v novem sistemu polnem izobilja, ki ga nudijo polne trgovinske police. Vendar zakaj pa potem še vedno taka nakupovalna mrzlica pri Slovencih, ki se včasih, kot da bi se prenašala iz roda v rod. Odgovor je mogoče na dlani, a se mi potem, ko poplačam vse položnice in stroške in ko mi ostane kakih 50 ali 100 evrov to splača šparat?? Najbolj ne in pol se gre v trgovino in se še kupi nekaj za pojest in popit in je pol to-to!! Ali pa ne vem, kaj je razlog, da so še vedno naše trgovine popolnoma zabasane od ljudi.

In po tem je tu tista kruta realnost, da nas je prejšnji sistem pustil odzadaj za 50 let, ampak ne tko na zunaj ampak v razmišljanju, ki ga imamo. Žal tko je!!

Kraj, ki da nekaj nase

2010-12-17T11:21:00.001+01:00

ima svojo priljubljeno rekreacijsko točko. Za Zrečane je to hrib, no čeprav je to za nekatere hribček z imenom Golek. Točka, ki jo na dan obišče okoli 20 najbolj zagnanih domačinov.

V bistvu je to hrib, na katerem sem jaz začel pridobivati nazaj svojo kondicijo in izgubljati kile, še preden sem sploh lahko začel tečt. Tako sem bil včasih kuhan in pečen na tem hribu, bi se lahk reklo. Mal sem prebrskal statistiko za nazaj in našel podatek, da sem bil leta 2006 na vrhu kar 340 krat. Če sem takrat pod vznožje prišel z avtom in se pol zagnal "po ta strmi" in vedno na polno do vrha in potem po isti poti nazaj, se je sedaj moj pristop do takih treningov malo spremenil.

No danes sem se odločil, da bi bil spet čas, da se zapodim na domač hrib. V bistvu se da prit do vrha tud iz centra Zreč tako, da mamo manj kot 500 metrov asfalta. No to pot, ki sem jo ubral jaz danes je zanimiva tud zarad tega, ker to v sploh ni hoja skoz v hrib, ampak se pot predvsem v prvem delu kar nekajkrat spusti in vzpne. Vmes mormo preskočit tudi tri male potočke, preden pridemo, do zadnje tretjine poti, ko pa se pot samo še vzpenja.

Na koncu se tako na prbližn petih kilometrih nabere za 460 višincev. Kar pa je pri vsem najbolj pomembno, da na celi poti ni nič, in to prav res nič razen gozd, potka, voda in tu pa tam kaki človek.

Pa še nekaj slikic:

Pogleda na Zreče in Konjiško goro.

Pa še pogled na rojstno vas.

Pismo Dedku Mrazu

2010-12-09T08:44:00.000+01:00

Letos pa si želim samo TOLE!!!

Vse ostalo že imam. HVALA!!!!

Ko tek postane užitek

2010-12-05T09:10:00.001+01:00

vem, da je tu zima. Eni se tačas grejo zimsko spanje, jaz pa končno znižam obrate na tak nivo, da niti malo ne trpim med tekom, ampak mam med treningom celo čas mal počakat pa se ogledati okoli sebe in pa seveda o marsičem razmišlat. No ampak o mojih razmišljanjih malo kasneje...

Res, nedeljska jutra imajo svoj čar (če nisem na šihtu seveda). Današnje še posebej. Ura nekaj čez pol sedmo, na vzhodu se že malo kažejo prvi jutranji sončni žarki, nebo je popolnoma jasno. Odprem okno v spalnici, res je, niso se zmotli včeraj, ko so rekli da bo -10. Res nima smisla bit notri, grem ven. Zunaj popolna tišina, neverjetno. Začnem tečt, lepo počas, poslušam škripanje pod nogami in... ja nič druga se ne sliši, prav neverjetno, nikjer nikogar, ah ko bi ljudje vedeli, kaj zamujajo ko pridejo ven šele takrat ko ni več take tišine. Da je jutro popolno zagledam malo srnico, ki si je prišla iskat nekaj za pod zob prav do naselja...

Cele pol ure rabim, da le končno vidim nekoga, ki se s popolnoma zamrznjenim avtom poskuša peljati po cesti, najbrž tko mal na slepo mapak vseen se pa pelje, jaz pa em peš ;).

Kaj sem hotel povedat, aja to, da v teh trenutkih, ko ne gledam skoz na uro in skoz preračunavam tempo, ki ga moram držati na treningu, imam sedaj dost časa da razmišljam tudi o čem drugem. O sebi, o ljudeh okoli mene, o stvareh, ki se v danem trenutku zdijo pomembne, nepremagljive, včasih celo tragične, pa se na koncu izkaže, da so le privid v daljavi, da so le trenutek v življenju, ki mine in se izkaže kot nepomembna stvar, kot nekaj brez česar se da preživeti, kot stvar, ki sploh ni odločala o ničemer...

No pa še mal naprej. Bliža se čas vsesplošnih obdarovanj, bliža se čas, ko bomo pokupili vse kaj se pokupiti da, da bi obdarovali ljudi okoli sebe, ljudi, ki jih imamo radi.
Pa je res le materialno darilo tisto s katerim lahko nekomu izkažemo svojo ljubezen, svojo zahvalo ali pa , da nekomu pokažemu, vem da si tu, rad te imam, vesel sem, da si ob meni... Ali ni večje darilo, da poiščemo v sebit tisto najboljše, kar imamo in to podarimo tistim, ki jih imamo radi, ali ni darilo to, da poskušamo razumeti tistega, ki ga imamo radi, da ga podpiramo, da znamo komu prisluhnit, ko to potrebuje, da ga znamo vspodbuditi. Ja včasih so malenkosti tiste, ki dajo veliko, le redkokdaj pa so materialne dobrine tiste, ki nas osrečijo.
Ko najdemo tistega s katerim bomo dosegli celotoloto, se pravi 100%, ki pomenijo recept za uspeh v življenju pa bomo tudi srečni pa čeprav to vedno ne bo tudi pomenilo, da imamo kup dnarja ali drugih traparij, ki slej ko prej minejo mi pa ostanemo...

Ampak to so le prazne besede, živimo v času potrošniške družbe, kjer nekaj pomeniš le če imaš kaj pokazati navzven, če se lahk pokažeš z dobrim avtom, z dobrimi oblekami, z velikimi hišami in dopusti v eksotičnih krajih. Veliko smo krivi sami, ker se damo navleči tisočim reklamam s katerimi zasujejo poštne nabiralnike in televizijske oddaje. V bisvtu se kar pustimo, da drugi razišljajo namesto nas, mi pa to vse sprejemamo in na koncu celo verjamemo, da ni življenja brez vseh teh stvati.

Kdaj bomo začeli raje iskati tiso ali tistega, s kom ali s čim bomo lahk tvorili celoto, se pravi tistih 100%, ki zagotavljajo uspešno predvsem pa srečno življenje...

V glavnem lepo je ko je zima, za mene v bistvu kar nekakšne oddih od napornega leta...

Decebmrski sneg

2010-12-04T20:23:00.001+01:00

Pa se je začelo,

2010-12-02T13:59:00.000+01:00

kaj s tem mislim... Ja ZIMA seveda in z njo že tolikokrat omenjen moj najljubši šport tek na smučeh. Letos sem pa res vrhunsko natempiral dopust, vsaj kaj se tiče vremene in razmer zunaj. To pomeni, da lahk umirjeno gledam doma kako sneži in se ne rabim obremenjevat s tem, da moram v takem vremenu na cesto, ki ni najbolj prijazna.

Da pa me je že kr malo trgalo, kdaj bo dost snega in bojo urejene proga za tek pa priznam, No in včeraj sem končno lahk šel na tekaške, pa seveda danes tudi ;)

Mraz pa še je vedno isti in pol jaz zgledam nekak tako ;)

No kaj pa se tiče samega plana treninga, bo najprej nekaj dela na tehniki teka in prilagajanju na snega in lepo uživancija na "nizkih obratih". Kasneje pa sledi tudi kak težji trening v obliki daljših tempo tekov. To in pa nenehni treningi na višini naj bi bili dobra podlaga za to kaj me čaka v nasledni sezoni.

Bo pa seveda padla tud kakšna tekaška tekma.

November

2010-11-30T20:08:00.001+01:00

je predzadnji mesec tega leta, vendar pa zato nič manj razgiban, kar zgleda v sliki takole:

Drgač pa:

- nekaj čez 616 kilometrov, od tega na dveh tekmah 96,6 kilometrov,

- na kolesu je še tud nekaj blo in to 451 kilometrov, tokrat brez padca,

- uspelo pa se mi je tudi 3 x povzpeti na Pohorje, kar pa je tud nekaj.

V decembru pa sledi tek na smučeh in lahkotni teki.

SNEG

2010-11-29T18:37:00.000+01:00

Prvi pravi sneg na Pohorju v tej sezoni!

Jaz pa v 3/4 hlačah in golimi nogami, no mal pa so me gledali čudno, no pa saj ni prvič ;)

Nekje vmes

2010-11-29T06:26:00.000+01:00

ali kot bi rekli naši južni brati nekdje između ;) aja kaj že mislim, hja o tem da sem vedno nekje vmes med željami in resničnostjo ali bolje rečeno realnimi možnostmi.

OK, da mal pojasnim, spomnim se dve leti nazaj, ko sem mel velike želje in apetite pa žal malo realnih možnosti, da to res uresničim a kaj ko žal o tem nisem nikol prav razmišljal in je zarad tega vedno sledilo novo razočaranje.

V vsaki stvari je uspeh odvisen od večih dejavnikov. Najprej a je to sploh izvedljivo realno, potem ali si sam dost dober da to izvedeš in pa seved podpora zunanje javnosti, ki včasih pripomore k temu, da človek premika gore.

Kolk lažje je če imaš nekoga, ki te podpira in verjame v tebe, ki ti stoji ob strani ko so pred teboj taki in drugačni izzivi, ki ti jih življenje ponuja. Seveda pa največje breme vedno ostane na nas samih, da se skoncentriramo na poti do cilja, ki ga imamo pred sabo in da ne popuščamo pri raznih ovirah, ki se nam pri tem postavljajo pred noge.

Kaj sem že hotel sploh povedat?? Aha, življenje je veliko lažje, če smo realni pri izbiri svojih ciljev, če nočemo vsega na enkrat in če imamo od zadaj še nekoga, ki včas mal porine, ko zadeva izgubi tisti zagon, ki je potreben da se vse to izvede.

Tak, zima je nepreklicno tu, čas je da se mal spremeni ritem, da se malo umirim, da si vzamem čas še za stvari okoli in zraven mene, čas ko si tud naša preljuba zemljica nadene plašč beline prav zarad tega, da si nabere novih moči za izzive, ki ji bomo pripravili MI ljudje v prihodnosti. In prav to bom naredil tud jaz zdaj čez zimo.

REKAPITULACIJA

2010-11-22T09:17:00.001+01:00

tekem, ki jo lahk zdaj po zadnji tekmi letos naredim je taka, da sem komaj čakal, da jo lahk napišem.

Po treznem premisleku, kako dalje po lanski sezoni, sem prišel do nekaj zaključkov in ob enem tudi sklepov kako dalje. Najpomembenje se mi zdi, da sem se odločil:

1. da na krajše tekme od 21 kilometrov ne hodim (to sem malenkostno požrl),

2. treninge prilagajam počutju in razpoloženju (nobenih tabel, številk in ostalih traparij)

3. kolesarim samo še za sebe,

4. čim bolj uživat v teku.

In to vse skupaj mi je letos prineslo nekj za mene zelo dobrih rezultatov:

- pretekel obe izvedbi Trans Slo (prvo tak bolj za probo, na drugi pa celo 2. mesto),
- dvakrat popravil osebni rekord na maratonski razdalji (ki je zdaj 2:50:07)
- postavil tud najboljši čas na 21 km (1:22:02)
- pretekel 12 urni tek (112,12 km)
- pretekel 6 urni tek (75,6 km)
- zmagal na teku čez Pohorje (68 km)
- polovička Balatona 106,5 km.

Tako se je samo z tekmami nabralo 1097,8 km.

No za naprej so okvirni cilji postavljeni, drgač pa ne bom spreminjal v samem načinu trenigov in planiranja tekem nič, res ne vem zakaj bi.... ;)

Naj bo LUČ

2010-11-18T18:24:00.001+01:00

je reku naš stvarnik ;) Pa tud jaz sem si jo že nekajkrat zaželel, pri teku seveda, da ne bo pomote. Prvič najbolj, ko sem bil v Bielu na 100ki, ki štarta ob 10 zvečer, ja pa keri bi si mislu tud v Švici je tema in sem mel na parih delih kar težave, ker pač nisem nič videl, razlog za to pa je v tem, da nisem mel ene najbolj priročnih stvari in to je naglavna lučka. Da gre osel sam enkrat na led, to ne velja za mene (ker pač nisem osel haha), ker sem letos na Balatonu ponovil isto napako. Najprej se javim, da odlaufam drugo polovico teka, ki štarta dopoldan in je logično moja smena nočna, jaz pa seveda spet brez glave (beri lučke), no tokrat me je rešla Tatjana, ki je poleg vsega poskrbela za luč (tak in drgač).

Ko sem pa napovedal, da je naslednji projekt, kaj se ULTER tiče Balaton in to celi, pa se mi je končno posvetilo, saj sem za darilo dobil tole.

In tako se mi je končno posvetilo!! Hvala ti lubi!!

Neprilagojen

2010-11-17T13:08:00.000+01:00

ali neprilagodljiv?? Eno in drugo bi lahk reku, da sem, no tud Adi Smolar je imel nekaj na to temo…

Jaz zase lahk rečem, da se težko prilagajam na novo okolje, če mi ni pri srcu še tolk težje (beri pogled na Pohorje), resnici na ljubo pa imam tudi težave z prilagajanjem na spremembe okoli mene, ki jih povzroča okolica ali bolje ljudje ki v tej okolici živijo. No zdaj pa bom slišal, da sem nestrpen do drugih, da sem nacionalist ali še huje rasist.. Mogoč pa res, presodite lahk sami.

Vendar pa v čem je sploh namen mojega pisanja. Vsepovsod berem in slišim, kako moramo biti strpni do drugih, do drugačnih, do… Eni prav vlečejo za jezik, da bi keri kaj povedal na to temo. Še vedno pa ne razumem »pojnt« te besede, strpnost namreč.

Ob enem pa se sprašujem a res moramo bit? In zdaj pričakujem zgražanje! Ja prav sem napisal, a pa res moram bit strpen do drugih? Ja do neke mere se strinjam, moram bit strpen, imamo pač kategorije ljudi v naši družbi, do katerih moramo biti in tisti, ki se imamo za normalne tudi smo. Tu imam v mislih predvsem starejše ljudi, ker z starostjo pač izgubimo mal na hitrosti pa na orientaciji in zato pač sem do starejših strpen. Ja tud do invalidov in ljudi z posebnimi potrebami sem strpen, še več, trudim se, da jim na kakršen koli način pomagam, če se le da. In nazadnje imam tu še kategorijo ljudi, ki pa so povsem normalni, razlika med mano in njimi je le ta, da so pač prišli od nekje drugje in zdaj nas vsi pozivajo, da naj bom do njih strpen. Zakaj že?? To so pač ljudje, ki so se zarad takega ali drugačne razloga odločili, da poskusijo srečo drugje, verjamem, da tudi ne vsi prostovoljno, ampak vseeno… V mojem pogledu ne spadajo v nobeno od prej naštetih kategorij in v njihovem interesu je da se čim prej prilagodijo za novo življenje.

No pa bom začel z nasprotne strani. Odločil sem se, da odidem mal v svet, pogledat za boljšim življenjem. Pa ni važno kam. Kaj bi jaz storil najprej? Mal bi proučil, kaka je tam kultura, njihove navade in običaji in se pospešeno začel učit njihovega jezika. Saj se vprašam, zakaj sem se odločil, da grem tja, a zato, da si izboljšam življenje ali za to, da grem nekam in se poskušam vsem smilit in, kaj je še huje vsiljevat nekaj, kar ni njihovo, česar niso navajeni. No jaz zase vem. In prav zaradi tega ne razumem tistih, ki hodijo recimo na dopust na bližnji vzhod in potem so celi užaljeni, ker pač ženske tam ne smejo bit v kopalkah in morajo biti zakrite. Sami to nikakor nebi bili pripravljeni sprejeta a od taistih ljudi zahtevajo, da se pri nas obnašajo po t.i. zahodnih merilih in pri tem ne popuščajo niti za milimeter. Mal je to skregano z zdravo pametjo!!!

V bistvu čem povedat to, da bom jaz nestrpen tako dolgo, dokler bojo okoli mene ljudje, ki niso pripravljeni prevzeti mojih navad za svoje, dokler se ne bojo naučili govoriti jezika MOJE DOMOVINE, ker je bila njihova odločite, ne pa moja, da bojo prišli živet sem. Torej, da ne bo pomote, nisem nestrpen do ljudi, ki ne zgledajo tak kot jaz ampak do tistih, ki niso prijavljeni prevzeti mojih navad in kulture…

Seveda imajo ti še drugo možnost, najbrž vejo katero…

RECESIJA

2010-11-10T19:52:00.000+01:00

prikladen izgovor za marsikaj v zadnjih dveh letih. V mislih imam pedvsem pravično delitev premoženja, ki ga ustvarijo množice zaposlenih delavcev, pristane pa v rokah parih kapitalistov, ki si veselo bašejo žepe. Najbolj žalostno pri vsem tem pa je, da vse to v veliko primerih država mirno gleda ali pa še slabše, je v večini teh podjetij zastopana tudi, kot lastnica in je tako neposredno odgovorna za vse kaj je in se še dogaja. Najraj nebi več gledal dnevnika in bral cajtng pa novic na netu, vendar še vedno kaj preberem in pol se moram tud jaz vsest in kaj napisat, da se tako vsaj mal "skozlam". Resno mislim ali je normalno, pred letom in pol so delavcem Steklarne v Rogaški obljubli vsaj plačilo prispevkov, a do danes ne duha ne sluha, niso pa pozabli poslat dohodninskih odločb (solastnica država), primer Vegrad raj ne komentiram, kup delavcev, ki so večji del življenja dali temu podjetju, delali za mizerne plače, na koncu pa vse pobaše eden, se opravičujem ena in spet, glej ga zlomka solastnica je država. Potem je tu še kup "tajkunov", ki jim je država omogočila milionske kredite za nakup podjetij, epilog spet znan, podjetja izčrpana, sledi stečaj, lastniki pa rep med noge in kot bi rekli nikome ništa....

Potem pa imamo na srečo v Sloveniji tudi par posameznikov, ki se na tak ali drgačen način trudijo zbrati nekaj mal dnarja in ga spravit, do tistih, ki ga res potrebujejo, ampak kaj ko je recesija in se spet vsi umikajo z zelo prikladnim izgovorom RECESIJA!!!!

K sreči pa so ti ljudje taki, ki so vajeni velikih naporov in odrekanj in ne vržejo kar tako puške v koruzo!!!

Ali pa bo kdaj tud pri nas prevladal malo strah med tistimi, ki obvladujejo večino kapitala in bojo sami spoznali, da bo treba mal preja tud razdelit, da si kupijo vsaj malo miru, v Ameriki se že razmišlja v tej smeri. Mogoče pa le....

Po jutru

2010-11-07T09:19:00.000+01:00

se dan pozna. In kako še to velja za mene, ampak v mal kontra smislu. Po navadi je tak, da ko se zjutraj počutim tak, da bi se najraj splaknu v školki, mi pol leti ko raketa, ko pa se počutim OK pa se ponavadi kaj zakomplicira.

In točno tak, je blo tud tokrat. Zjutraj sem se počutil res skor preveč fino, da bi blo res, ampak se zarda tega nisem obremenjeval. Sladkih6, je tko al tko zadnja letošnja tekma in če bo šlo bo , če pa ne pač ne. Itak je konec sezone, ki je bla kr naporna, da ne rečem kolk uspešna, jaz sem z njo super zadovoljen.

V glvnem ob 10ih smo se zagnali po dober kilometer dolgem krogu, kot, da jih bomo ene 20 pol pa jest pa pit. Res je letelo ni kaj, sam sploh nisem gledal ne na uro ne na semafor, tak da nimam nobenga občutka kolk, sem jih naredil v keri uri. Se je pa zame začelo po dobrih dveh urah pa pol, ko sem prvič obiskal WC, kar je zame popolnoma netipično. Po prihodu nazaj sem si rekel, še enkrat pa neham, ni vredno. No pol sem mel naslednjo uro kr mir, mal sem tud znižal tempo, vmes nekaj pojedu, mal odpešaču in je šlo. Po dobri uri pa spet obisk WCja. Tokrat sem se zaklel, da če moram v kratkem še enkrat, te pa se "vserjem", stuširam in basta. No po tej grožnji samemu sebi, so se me še čreva vstrašla in pol je letelo, zadnji dve uri nenormalno, se mi zdi, da sem v zadnji uri naredu 14 km, nisem pa ziher, bom počakal na analizo krogov.

V glavnem men se je na konc izšlo, tak kot sem planiral in to je naklempat 75 km (na koncu75,6 km), mesto me ni zanimalo na kterem bom, je pa blo vseen fino, ko sem dobil pokal za 3. mesto.

Glede, na to, da sem bil v Sladkem vrhu na vseh štirih tekih sem vedel, kaj me čaka, tu mislim predvsem organizacijo, saj je naš prijatelj Vreme z družino v tem res neprekosljiv in za to mu moj poklon. Je pa še ena stvar, ki jo nikoli nebi zamudil, to pa je tekaška družba, v kateri se najdejo stare face, vedno pa pride še keri novi. V glavnem fajn je blo.

Nekaj slikic

Dva dni po

2010-11-04T16:59:00.000+01:00

po padcu z biciklom, sem seveda že spet na njemu in ponovn poskus zvoziti pondelkovo traso se je tokrat izšel ;)

Dobrih 50 kilometrov po Dravskem polju, lep jesenski dan, suho listje, ki diši iz okoliških gozdov, mi je dalo mislit o tem in onem. Nikakor ne morem pozabit pondelkove nezgode, no o tem kak dobro sem jo odnesel, le z odrgnejno kožo mal tu, mal tam, no pa da ne pozabim na skor uničeno uro, ki pa je že poservisirana. Kolesu pa tud skor nič, razen mal odrgnjen oz. raztrgan trak na balanci. Ja to je v bistvu celoten izkupiček moje nesreče. Skor nič, torej.

Bolečine in odrgnine bojo seveda minile, to že vem, ker ni blo prvič, da mam podrgnjeno kožo, čeprav sem to do sedaj prakticiral le na rolkah, no rezultat je skor isti.

Sem pa si danes podrobno ogledal kraj dogodka. Ja ni kaj dodat, pač sem spregledal ležečega policaja (mal smešno ne), ki me je katapultiral v zrak, no pristanek pa je bil bolj trd in to praktično na vhod fabrike Pinus v Račah.

Ampak kaj je "pojnt" vsega. Ko sem tako poletel po luftu in pol kr trdo pristal in po moje kr nekaj časa ležal na tleh, pa pol še dlje cel krvav stal za cesto, ni blo nikogar, ampak res nikogar, ki bi pokazal vsaj mal interesa, da bi me vprašal a sem OK, a mogoč rabim kako pomoč, ja še vratar fabrike me je sam zabodeno gledal (varnostnik kao), ki je zgleda preveč zavzeto opravljal svojo službo varovanja in zaradi tega pač ni mogel narediti pet metrov in me vprašat, če bom preživel. No mimo idooči in vozeči se pa tud niso pokazali kakega interesa po pomoči (še smejal se mi ni noben).

Zdaj pa se resno vprašam, a nam je res vseen za vse kar se dogaja okoli nas, za sočloveka.... Najbrž že glede na izkušnjo lahk rečem, da je najbrž res tako, verjamem da so izjeme, ki pa jih žal med tistimi, ki so me v ponedeljek videli pač ni blo.

No pa še tko mal v razmislek, a mislimo, da s takim obnašanjem lahko preživimo na daljši rok???

Pa še mesto, kjer sem pustil nekaj kože ;)

Ko ti po petih letih končno rata

2010-11-02T16:37:00.000+01:00

padit z biciklom. No da povzamem, ene 7 let kolesarim, z cestnim kolesom pa peto leto. Nabralo se je tud krepko čez 20.000 kilometrov in v vsem tem času mi ni uspelo enkrat vredi zružit, no do danes. Glede na vse pa sem jo še dobro odnesel.
Rezultati pa so tule:

Tak, da že celimo jaz in ura, biciklu pa tud ni hudega in v upanju, da je za naslednjih pet leto to-to.

Oktober

2010-11-02T16:28:00.000+01:00

je prinesel nov rekord v maratonu.
Magična meja se je spustila na 2:50:07.

Drgač pa tko kot ponavadi
- 575,4 km teka
- 554,5 km bicikl

DIPLOMIRANCI

2010-10-20T17:07:00.002+02:00

O podelitvi pa še nekaj TU

Jesenska nedelja

2010-10-17T16:43:00.001+02:00

in še to po nočni, se da res lepo izkoristit z lenarjenjem in poležavanjem. No to ne pomeni, da zjutraj nisem oddelal svojo "dozo", res tak po nedeljsko a vseen je blo fino, sploh tak po nočni, ko grem tečt v res čist mirni naravi čist v zgornjem toku Sotle, kjer zjutraj ni hrupa le tu pa tam keri od vaščanov me zaspano in mal čudno gleda, kaj za vraga delam v takem mrazu v tričetrt pajkicah in v pol temi, a se mi je mogoče zmešalo. No reče noben nič, pogledi pa povejo masikaj, a se bojo že navadli, mogoč pa so se že.

Finta je v tem, da se zdaj zares začenja najlepši del tekaške sezone, popolnoma neobremenjujoč tek, včas mal hitrej, pa spet bolj počas, ko imam spet čas, da pogleda tud okoli sebe in si tako podzavestno polnim baterije, narava pa beži mimo mene. Zdaj bom mel čas opazovat listje, ki bo počas izginjalo in travnike, ki bojo počasi spremenili barvo, ki bo na koncu tud bela. Točno to ja, zima, to je to kar zdaj čakam, čeprav nikoli zares ne preneham s tekom, ker tečem tud pozimi in se ne obremenjujem z mrazom in snegom, pa bo to res sproščujoč tek, ki mi bo pomagal spet zbrat misli in se razbremenit, od vsega, kaj se dogaja okoli mene.

In, ker sem razen malih težav z stegenjsko mišico po Tran-Slo, sezono premagal skoraj brez poškodb, sedaj res nima smisla, da bi se kaj naprezal.

Edina "tekma", ki je pred mano je 6 urnih Sladkih, za katere pa se še nisem odločil, kaj in kako bi se jih lotil, ampak za to je še čas, vse ostalo pa je v bistvu veselo čakanje snega, ki pa je že čist blizu, saj je danes Pohorje že prav lepo pobelilo.

Je pa v tej zimi še ena tekaška prireditev, ki je res zanimiva, vendar sem že lani reku, da tem mene več ne vidijo, to pa je dobrih 53 kilometrov po Istri, ki pa mislim, da je letos res prestopil vse mere zdravega razuma. Roko na srce, je bila lani katastrofalna organizacija, no letos pa bo baje organizacija vrhunska, je pa tud štartninna taka, saj znaša v predprijavi 40 evrov, pol pa celih 50. No za primerjavo, jaz sem tud plačal na zadnjem maratonu v Italiji 40 evrov. In kaj sem za to dobil: Adidasovo tekaško majico, adidasovo vrečo in denarnico, pasta party pred ali po maratonu, avtobusne prevoze na štart maratona in iz cilja nazaj v hotel, okrepčevalnice na trasi in veliko izbiro hrane v cilju in pa seveda tuširanje in prevoz prtljage. Zato me res zanima, kak bo to zgledalo v Istri.

Maraton Enzo Ferrari v slikah

2010-10-14T13:41:00.000+02:00

Nacionalist

2010-10-13T10:24:00.000+02:00

domoljub, lokal patrijot, ja vse po malem sem jaz. Ja tud nacionalist včasih, res da ne prehudo ampak sem. In zakaj zdaj to. Zadnje čase, kar velik potujem naokoli, res je da ne v neke eksotične države, ampak bolj tu okol nas. Pri tem opazujem, naravo, sistem, urejenost, pa še kaj.

Ok, roko na srce živimo v res lepi državi v kateri najdemo vse, jaz to cenim in niti na misel mi ne pride, da bi bil kje drugje. Vse ima svoj čar od Gorenjskih hribov, modra Istra, Štajerska je itak taboljša, pa tud Prekmurska ravnina skriva veliko kaj lepega. Tud, kaj se tiče urejenosti smo res na dobri poti, tu nas mogoč malenkost prehitevajo Avstrici, ostali pa le capljajo za nami.

Pol pa je tu naša preljuba država in njen sistem, res je da se ne spoznam na sisteme drugih držav in, da včas čujem marsikaj o drugih državah in njihovih zgrešenih sistemih. Vendar se vprašam a pri nas res vse tak fajn funkcionira, a se res ve kdo pije kdo plača, a je sistem res pravi...

Ne verjamem, ker če bi blo vse tak fino in lepo in prav, pol se nebi dogajalo, da lahk ljudje delajo za mizerne plače, ko se na drugi strani direktorji polastijo vsega, si delijo nenormalne mesečne dohodke in ne vem kaj še vse. Pred kratkim je bil članek v Mladini o tem kako eden od Slovenskih direktorjev zasluži 60.000 evrov mesečno, pri tem zaprosi državo za subvencijo v času t. i. recesije, ki jo seveda dobi, sebi pa ne zmanjša plače niti za cent. Vredu, a mi lahk kdo razloži, ka se da zapravit približno 800.000 evrov letnega dohodka, ker men to ni jasno. Pa imamo še podjetja, ki so še slabša, ki pokradejo denar delavcev, ki ga zberejo za nekoga, pa saj ne morem verjet, da se to dogaja, pa sigurno je še veliko tega.

In država vse to očitno mirno gleda in pri tem še trdi, da smo pravna, socialna pa na vem kaka država še...

Še nekaj sem zasledil, razlika med bruto domačim proizvodom Avstrije in Slovenije je baje 24%, seveda v korist Avstrije, a keri ve kaka je razlika v plačah....

Vredi, pa še mal naprej, sam sem eden od mnogih javnih uslužbencev, ki smo v očeh mnogih, neupravičeno stavkali in zahtevamo povečanje plače. No resnici na ljubo ne gre za povečanje plače ampak za vračilo tistega, kar nam država dolguje, a kaj pa ni dnarja, pa čeprav se že več kot dve leti ve, da bo treba to obvezo izpolnit, ampak ne dnar se zapravi in pol ko je treba dat, ga pač ni in ga ne moreš dat.

Pogledano v obratni smeri, jaz vem, da moram vsak mesec plačat položnice, vendar denar vseeno zapravim za druge stvari in kaj naredim pol, grem pa rečem žal bi plačal sam dnarja ni, ja malo morgen...

In to je poštena država, pravna država, pravi sistem... Po moje ne glih, res smo še mladi v kapitalizmu, ki ga eni še preveč obvadajo eni pa o njem očitno nimamo pojma in zato samo nemo opazujemo stvari okoli nas.

Pa še nekaj, kar je tud smešno, jaz včas temu pravim, da smo bolj papeški od papeža. Vozim se po Avstriji, Hrvaški, vsepovsod imajo vetrne elektrarne, le mi jih ne premoremo, ker so v Sloveniji pač tak butasti ptiči, ki se pol zaletavajo v vetrnice. Pol bi radi meli to in ono, ja meli bi sam ne pri meni, ampak naj bo to pri sosedu, pa še in še je tega šmorna...

No pa te še ena malenkost, to pa so naše avtoceste, to pa da crkneš od smeha, tolk ko se pr nas to preflika, to ne vidiš pa nikjer, ampak pustmo asfalt, pa poglejmo odbojne ograje. Se peljem tko po naši avtocesti in vidim, kak se menjujejo odbojne ograje, ki jim po moje nič ne manjka, le da so mal spremenile barvo pa že niso več dobre. Isti dan se peljem še v Italiji, takoj mi padejo v oči odbojne ograje, ki res na pogled niso nekaj lepe, po moje so tam od kar je avtocesta, vendar osnovno funkcijo še vedno opravljajo. In še in še.

Da počas neham, a še bom domoljub pa lokal patriot, najbrž vse manj, ker vidim, da nam je država slaba mama, da sistem le ni tak kot vsi pravijo, da je, da tud pred zakoni žal nismo vsi enaki in zakaj bi pol še mel rad to državo, res se včas spašujem to.

2:50:07

2010-10-12T10:12:00.002+02:00

je čas, ki sem ga dosegel na maratonu Enza Ferrarija ta vikend v Italiji.

Pred kakim mescem in pol so me začele mal srbet noge in po nekaj dobrih treningih sem se odločil, da si poskusim poiskat še en fajni maraton in odtečt še en rezultat pod tri ure. In sem začel mal brskat po internetu in ekola maraton v Carpiju se mi je zdel, da bi lahk bil tisti tapravi. Ne prevelik, ne premali, pa fina trasa, o organizaciji Italijanskih dirk pa itak ni več dvoma.

Ja nič in sma se prijavla, seveda je bla tud Tatjana takoj za to, ko je vidla, da je tud polovička. Preko organizatorjev sem zrihtal tud spanje v res super hotelu in preostalo ni drugo, kot spakirat in ajd v Italijo.

Tako sma po slabih 550 kilometrih prišla v Carpi, kjer sma dvignila štartne številke in šla na pasta party. Spotoma sma si mal napasla oči na expu in pa, da bo sreča popolna sem jaz prišel celo do Skylonk in to za ugodnih 75 evrčkov (direkt iz škatle sem jih pol drugi dan obul in odtekel maraton). Nato pa sma šla v hotel, še prej pa v trgovino po živež. V hotelu je sledila popoldanska filmska matineja, saj sma si ogledala kar tri filme vmes pa sem pojedu, mah saj ne vem kaj že vse. Zjutrja vstajanje mal pred šesto pa fruštik v hotelu in nato z avtobusom na štart v Maranelo. Tam sma si tko od zunaj pogledala tovarno Ferrarijev in njihov kao nek muzej preostanek časa pa se grela v dvorani, ki so jo pripravili za tekače al pa čakala v vrsti za WC ;).

Ob 9:20 pa štart maratona, seveda na štartu vse lepo organizirano po barvah in prijavljenih časih, nobenga gužvanja v prve vrste, pač vse tak ko je treba.

In pok pištole in se je začelo. Najprej po mestu pal navijanja kak dober kilometer, nato pa cesta, ki ni imela prehudih ovinkov razen par rondojev in tako vse do Modene, kjer smo se spet mal navijali po mestu pa kocke, pa kr neko kamenje, ampak tud tega je blo vse skup mogoč za dobra dva kilometra in nato cilj polovičke. Jaz skoz pogledujem na uro. Že po dveh kilometrih se je formirala skupina šestih tekačev in smo držali tempo konstantno nekaj pod štiri minute. Tako smo bli na petki 19:38, pa naslednjih pet spet 19:45 intako vse do 30 kilometra, tempo skoz pod štiri minute po kilometru. Nato pa je mene začelo mal zvijat, mogoč tud zarad parih nadvozol, zarad katerih sem mal spremenil ritem teka, sem začel čutit rahlo pikanje pod rebri. Pač nič spustit bo treba ni druge in sem rahlo spustil tempo tko za okoli pet sekund po kilometru in pikanje je počas izginilo. Na 37 kilometru je blo spet vse OK in spet je šlo proti cilju, kaj šlo letelo veliko nad pričakovanim zastavljenim ciljem, ki sem ga imel pred štartom.

Roko na srce najprej sem računal na čas okol 2:55, skoz pa sem govoril, da bo treba enkrat it na maraton pa riskirat pa če bo šlo bo šlo, če pa ne pač stopit stran. Po dveh kilometrih je tu odločitev padla, grem pa če bo bo, če pa ne, pa več sreče prihodnjič.

In je šlo 2:50:07, kar pa je zame res super rezultat to malenkost čez štir minute po kilometru in skor 15 km/h.

V cilju pa nisem bil edini dobre volje, tud Tatjana je razturala in naredila super rezultat, ki pa je roko na srce bil tud samo vprašanje časa kdaj bo prišlo do njega.

Pa še mal o organizaciji. Štartnina 40 evrov je prinesla Adidas majico in Adidas vrečo, za maratonce še Adidas denarnico, nato avtobus od hotela na štart in avtobus iz cilja do hotela. Okrepčevalnice na 2,5 kilometra, kar mora bit po pravilih, bile pa so na obeh straneh veste in dolge po 30 metrov, tako da ni blo nobene gužve ob njih. Voda na njih v flaškah, da se ti ni treba davit z pitjem iz lončka, pa tud sabo se da nest. V cilju pa štanti z sadjem, mlekom, pudingi, napitki, zapakiranim pecivom, energijskimi ploščicami pa še je blo ziher kaj vmes.

Mal v razmislek glede na našo organizacijo, pa še mal sveta sma vidla.

Poškodbe

2010-10-06T12:41:00.001+02:00

so žal neizogibne, predvsem, če se človek tako intenzivno ukvarja s športom, kot se jaz. Prav zaradi tega in zaradi bolečin in slabega počutja je potrebno vsake tolk časa "zategnit ročno", seveda je to ponavadi šele takrat k vse boli, če pa si tolk pameten, da to storiš že prej in prilagajaš intenzivnost treningov, se da poškodbam tud izogniti.

Men to zadnje čase kar fino uspeva in vse do Tran-Slo sploh nisem mel omembe vrednih težav z kakršnimi koli bolečinami. To lahk pomeni dvoje, da sem se že tolk utrdil ali pa, da sem končno pogruntal, kako moram trenirat in to sam, brez tabel, grafov, načrtov, itd. itd. In kljub vsemu, je kakor koli se bo še razvijal zaključek tekaške sezone za mano najuspešnejša sezona do sedaj.

No kot sem rekel je šlo brez poškodb vse do Tran-Slo, ki pa je pustila kar močno vnetje mišic, no predvsem desne stegenjske mišice, ki je bila hmmmm ne vem kak bi to opisal, no nekaj takega, ko bi mi keri v stegno napumpal kake dva litra vode, ja pa bolelo je tud ne sam da je zgledalo zlo slabo. Ja pač posledice 335 kilometrov se nekje morajo poznat. Roko na srce me je začekla bolet že na drugi etapi, vendar sem bolečine lajšal z Naklofenom in je pač šlo. Po koncu tekme pa sem rabu kr nekaj časa, da sem saniral nogo. Problem je bil v tem, da sem načrtoval, da bom za regeneracijo malo več kolesaril, vendar sem ugotovil, da me na kolesu celo bolj boli, kot pri teku, zato sem pač tekel tko na lahno in nekaj malga kolesaril.

Prvič v življenju se mi je zgodilo, da sem bil "PRAZEN" do sedaj nisem vedel kak to zgleda. Ja res dobesedno prazne noge, kot da so brez mišic, občutek, da telo bi, noge pa ne grejo, ja res beden. In to je trajalo kar ene 10 dni, potem pa se je počas vrnil občutek, da imam tud v nogah poleg kosti še kaj in, da se to da uporabit. Bolečina je počas odšla, prav tako oteklina.

Po slabem mescu dni sem se odloči, da probam mal, če je ostalo še kaj hitrosti. In naredim dva hitrejša treninga, tko tempo med 5 in 8 kilometri v času okol 4 min/km. In zdaj bolečina v zadnji stegenjski in to, kr taka konkreta, kaj pa zdaj, spet bo treba popustit ni blo druge. Spet počasni teki in mal masiranja in zadeva se je pomirila. Spet sem raje naredu več počasnejših tekov vmes pa le kratke odseke v hitrejšem tempu pa spet mal kolesa pa rolke in zdaj je OK. Celo po EKO maratonu, kjer sem se čist približal svolmu najbolšemu času na polovički, ni bilo o bolečini ne duha ne sluha.

Tak, da po dveh zaporednih poškodbah sem zdaj že kar v skrbeh, ko me kljub dobrim treningom v zadnih tednih nič ne boli ;)

Upam, da drži tisto, kar sem reku, da sem končno pogruntal, kak je tisti pravi način zame, seveda pa je velik tudi v kilometrini, ki je že kar velika in tud pripomore v utrjenostim mišic in sklepov.

September

2010-10-01T10:31:00.002+02:00

je tud že za nami in poglejmo kaj se je nabralo v tem mescu:
- pretekel sem 547 kilometrov in od tega ena tekmica, Eko maraton 21 kilometrov
- prekolesaril 598,5 kilometra
- na rolkah pa 13,5 kilometra

Končno mi je torej uspelo prekolesarit v enem mescu več kot prelaufat ;).

Tak pa to zgleda v sliki

Jesen je tu

2010-09-24T14:43:00.000+02:00

in to pomeni, da se za ene bližajo tekaški vrhunci te sezone z udeležbo na raznih maratonih, za katere se je potrebno pripraviti, seveda, če imamo v mislih izboljšanje rezultatov, itd.

Eni svoj vrhunec doživljajo prav zdaj z Spartatlonom in v upanju in z mislijo na njih tud že jaz zrem v naslednjo sezono.

Ker sem jaz nekako svoj vrhunec letos že doživel in k reči tud preživel, se malo že oziram naprej v naslednje leto. No mogoč še letos ni čist konc, ampak o tem, ko bo, če bo ;)

Kot sem reku, po malem že gledam v prihodnost, vsaj kaj se tekov in tekem tiče, no saj cilj za prihodnje leto je v meni dozorel že pred dvema letoma in to je Ultra Balaton, se pravi preteči 212 kilometrov in to bo tudi višek moje sezone prihodnje leto. Kar pa se ostalih nastopov tiče, pa ziher zimsla izvedba Trans-Slo, če bo, seveda, mogoč poskus odteči maraton (vendar samo, če bom pripravljen za pod 3 ure), vse ostale tekme pa bojo v ultra slogu, se pravi podrejene temu, da se čimbolje pripravim na Balaton.

No pred zimo še bo kak tek seveda kje, lot naprimer Sladki6...

Seveda pa je pred tem še zima in tek na smučeh, kolk tekem bom tu oddelal se bom odločal sproti, edino kar upam da mi uspe je čim boljša baza v zimskem času, ki pa jo jaz dobim predvsem z smučarskim tekom in to pol drži pr men kr nekaj časa.

V glavnem, vsi napori bojo usmerjeni v Balaton, vse kaj bo prišlo zraven bo le prestiž!!

EKO

2010-09-19T20:42:00.003+02:00

maraton, ki se je odvijal ta vikend v Štajerski prestolnici res ni imel sreče z vremenom, vendar je vseeno privabil, kar veliko število ljudi, ki so se udeležili kolesarskega maratona, ki je bil v soboto ali pa tekaškega, ki je bil v nedeljo, najbrž pa se je našel keri, ki je bil kar na obeh.

Seveda, sem rekel, da tud jaz ne smem manjkat na 1. EKO maratonu. Najprej sem imel ideje, da bi šel tud na kolesarskega, vendar sem se to premislil, no pa ne, da sem se vstrašu, ampak me je res zanimalo kolk je še ostalo v meni hitrosti, po bolj ali manj sezoni, ki sem jo posvetil svojim nastopom predvsem na ultra tekih. Cilj mi je bil držati konstanten tempo od štarta do cilja, kar mi je tudi uspelo, saj so bila nihanja na 5 kilometrskih odsekih kvečjemu kakih 20 sekund in zato sem zelo zadovoljen. Seveda sem zadovoljen tud z rezultatom saj je čas 1:22:45 eden mojih hitrejših in ne zaostaja veliko za do sedaj najhitrejšim polmaratonom.

Dober obet za naslednje tekme ;)

Tak, da jaz sem super zadovoljen, no pa ne samo z rezultatom, ampak tud z organizacijo, ki jo v Sloveniji kar pogrešam, ko grem na tekmo. No tu je tisti del, ki sem ga jaz lahk videl štimalo v nulo, od dviga številk, do okrepčevalnic, oznak na progi, zapore ceste in na koncu do taglavnega se pravi jedača in pijača. Res vsa pohvala organizatorju v upanju, da to ne bo prvi in zadnji v tem mestu.

Mal pred ciljem.

Kmečki pristop

2010-09-17T19:23:00.000+02:00

ki ga imam jaz, no vsaj kaj se teka tiče, čeprav bi kdo reku, da še kje drugje, pa tega zarad takega la pa drugačnega vzroke ne pove ;)

Ok, nazaj k teku in mojemu pristopu, ki mu jaz pravim "kmečki" in s tem nikakor nočem žaliti kerega kmeta, ker če bi to hotel pol bi reku da je moj pristop kmetavzarski, kar pa ni. In zakaj kmečki? To pa zato, ker sem bolj sam svoj mojster in, ker sem tak, da se največ naučim, če se učim iz svojih napak.

No pa, da povem zakaj sem sploh začel to temo. Ja zarad tega, ker je izšla spet nova revija o teku v kateri je bolj malo novega in veliko že napisanga, seveda pri tem ni nič slabega in tud moj pristop, se pravi kmečki ne pomeni, da jaz tega vsega ne prebere (kolk pač upoštevam je druga stvar).

In kaj pa jaz pogrešam pri teh revija je mogoče, da bi poleg vseh doktorjev, docentov, trenerjev in vseh ostalih strokovnjakov, napisal še kaj keri od navadnih smrtnikov, ki se bolj ali manj ukvarjamo s tekom, da bi kdo napisal svoje izkušnje o teku, o poškodbah, o hrani, o tekmah itd.

Tole, kar bom zdaj jaz napisal ne bo nikjer objavljeno ampak vseeno bom napisla, kak pa sem jaz začel s tekom in kaj sem v vsem tem času spoznal, no najbrž vsega ne bo bo pa nekaj stvari iz katerih sem se nekaj tud naučil ali pa še tud ne in vedno znova ponavljam iste napake.

Začel sem tko mal na pamet s starimi supergami namenjenimi za ne vem kaj, no to, da rabim tekaške copate sem pogruntal brez strokovne revije in sem šel v nakup. Kupil sem copate brez, da bi vedel, da obstajajo copati za pronatorje pa supinatorje, ampak sem kupu copate, ki so se mi zdeli taki fajn pa ne preveč dragi, ker nisem vedel kolk bom sploh jaz tekel in kak dolgo me bo držalo. Čez nekaj časa sem dobil v roke Polet s testom tekaških copat, šele takrat sem se zavedal kaj vse morš gledat pr copatih, kljub vsemu moram povedat, da sem kar tko po občutku tud že prvič kupu kar dobre copate in jih pol kar dobro zdelal. Priznam pa tud, da sem pol mal upošteval tud nasvete s Poleta glede copat.

Ok, copate sem mel, nato čujem nekje za pulz meter in, da pač to tekač mora met in seveda sem ga imel tud jaz, od začetka seveda bol tak model, ki ni bil nek hud tehnični dosežek, pa še dobr da ni bil, ker tko nisem druga kot samo tekel in nič upošteval številke, ki jih je kazal, roko na srce tud nisem vedel v kakem pulzu naj bi tekel in sem pač tekel kolk sem lahk prenesel pa če je blo to povprečno 175 utripov pa je blo 175 utripov, eto pa tud to sem preživel. Seveda sem kasneje spet nekaj prebral o raznih conah srčnega utripa in v keri naj bi treniral.... Ampak to je blo kasneje, pa roko na srce to še zdaj velikokrat zanemarjam ampak tečem po občutku.

No pa še nekaj o količini teka, tud to sem jaz kr tko kolk pač se mi je dalo, nič ni blo važno al sem hodu na tekme tam do 10 kilometrov al sem šel na polovičko al pa na maraton, jaz sem tekel za trening, kolk sem mel volje in časa....

No ko sem že kar prebral nekaj člankov sem našel na internetu program za maraton pod 3 ure in sem začel trenirat po njem ampak glej ga zlomka, kljub vsem treningom, tempo tekih, intervalih in ne vem kaj še vse, se na maratonu ni glih izšlo in sem šel domov razočaran. In tako se od zdaj naprej raznih planov zelo izogibam!

Bom pa povedal, kak je moj recept za dobro odlaufan maraton: dobra baza z veliko dolgimi in počasnimi teki, za piljenje hitrosti pa nato nekaj dobrih tempo tekov z dobrim predhodnim ogrevanjem in nato z hitrostjo malo hitrejšo od ciljnega časa na maratonu, ki so dolgi okoli 7 - 9 kilometrov in nato dober iztek. To je zame pravi recept za dober maraton.

Drgač pa tečem po občutku, če mam tri dni dober občutek naredim pač tri dobre treninge, če pa se tri dni slabo počutim pa naredim tri počasne teke, v glavnem čist po občutku.

Kar se tiče obutve sem veliko prebral in pa tud veliko probal tega in onega in sedaj pač tečem z takimi, ki so mi vredi v katerih se fajn počutim in sem hiter!

Aja pa še nekaj o poškodbah. Ja od začetka me je bolelo sve živo, mišice, pa tetive pa kolki pa ne vem kaj še vse, ampak to pač je, ko tako zastano telo začneš spravljati v tekaške napore, kaj se tiče poškodb zdaj moram priznat, da mam kar srečo in jih nimam veliko, le tu pa tak kašne boleče mišice, ki ponavadi hitro minejo. Tu si pomagam tko, da mal namažem s kakim hladilnim gelom pa mal zmasiram in mal spustim tempo treninga pa kaka savna je tud dobrodošla.

In čist na koncu še nekaj o prehrani in prehranskih dodatkih. Tud o tem piše vse živo. Od začetka sem pač jaz začel tečt predvsem zato, da se znebim odvečne teže in takrat sem tud kar pazu pri prehrani, vendar sem hitro ugotovil, da če hočeš tečt je treba tud jest in zdaj z zagotovostjo vem, kera je moja optimalna telesna teža, da lahk tud kvalitetno tečem. Kar se tiče prehranskih dodatkov sem tud o tem nekaj bral in seveda tud nekaj probavo, kot je npr. kreatin, no razen da sem ratal kako kilo težji pa zame nekih učinkov ni blo. Edina stvar, ki je zame OK so poleg izotonikov med treningi, gelov na maratonu, le še proteinski - beljakovinski napitek po teških treningih ali po tekmi.

Drgač pa jem vse od mesa, zelenjave, sladkarij, sadja...

To bi blo na kratko o mojem "kmečkem" pristopu in vseen uživam v teku in sem včas tud kar dober ;)

Služba,

2010-09-16T14:32:00.001+02:00

ki bi ji zadnji dve leti težko rekli to. Čeprav sem še vedno zaposlen, al naj rečem na plačilnem seznamu, da bo lepše, ker zadnji dve leti sem namesto, da nosim uniformo in delam to za kar me pač država plačuje, raje gulil šolske klopi.

Kako do tega prideš pri 35ih je zdaj vprašanje. Hmmmm, no nič lažjega bi keri reku, mal volje (to pomeni, da se morš ene 3 ali 4 krat javit na razpis, ki ga je dal delodajalec) in pol če izpolnjuješ pogoje greš v šolo lepo študirat in je to to. V glavnem dve leti sta mimo, včeraj sem uspešno zaključil višjo strokovno šolo in diplomiral, zdaj je pa spet čas, da grem v omaro in poiščem modro srajco in nadaljujem tam kjer sem pred dvema letoma nehal...

Ampak ni mi žal, da sem oddelal ti dve leti, čeprav mam zdaj občutek, da bom na koncu še na slabšem, no al pa ne to bomo še vidli.

Vesel sem, da je konec vsega, ampak kaj pa zdaj, nekaj bo treba, da mi ne bo dolg čas...

Kot bi rekli od vsega šolanja na koncu ostane samo izobrazba ali bo tud pr meni tako...

ŽELJE

2010-09-08T06:20:00.001+02:00

takšne in drugačne imamo vsi. Ampak se mi zdi, da včasih malo pretiravamo z tem, kaj in koliko si želimo. Zdi se mi, da se včasih pehamo za stvarmi, ki nimajo nobenega pomena ali pa zelo malo, vendar se nam zdijo grozno pomembne.

Zavedati se moramo, da je tisto, kar za nas pomeni popoln poraz, lahko za nekoga drugega življenska zmaga, zavedati se moramo, da so v življenju malenkosti tiste, ki človeka lahko osrečijo in spravijo v dobro voljo, ne pa samo velikanske stvari, ki morajo biti ponavadi tudi veliko vredne.

Žal, pa je tako, da se tega največkrat sami ne zavedamo in potrebujemo nekaj ali nekoga, da nam malo odpre oči, tud jaz pr tem nisem nobena izjema. To pisanje nastaja zaradi včerajšnjega dogoka in ljudi povezanih z njim.

Gre za to, da je včeraj v Slovenijo prišel Olimpijski ogenj in Aten, ki so ga poimenovali ogenj upanja, naznanja pa pričetek Evropske specialne olimpijade, ki bo ta mesec v Varšavi na Poljskem. Te olimipijade se udeležijo otroci, ki imajo motnje v duševnem in telesnem razvoju. In kako sem se jaz znašel v tej zgodbi?

Gre za tradicijo nošenja tega ognja, ki potuje po raznih državah in ga po večini nosijo udeleženci te olimpijade skupaj z drugimi znanimi športniki, ogenj pa varujejo policisti, v tem primeru smo bili izbrani policisti, ki tako ali drugače predstavljamo in zastopamo barve Slovenske Policije na raznih športnih prireditvah pri nas in tudi po svetu.

In tako sem včerajšnji dan preživel med ljudmi, ki so drugačni od nas, ki jih družba včasih odrine na rob, katerih želje so popolnoma drugačne od tistih, ki jih imamo mi, ki so kot je bilo eno od njihovih gesel "SPECIALCI".

Žal sem tudi jaz sam med tistimi, ki se včasih pehamo za nepomembnimi stvarmi in rabim včasih, koga, da mi malo odpre oči in, da se končno zavem, da je lahko TISTO, KAR POMENI ZAME PORAZ ZA NEKOGA ZMAGA!

Več o sami olimpijadi in naših udeležencih pa lahko preberete TU!

Ne pustite, da vam mora kak dogodek ali stvar odpreti oči, poskrbite za to sami in uživajte v tem, kaj imate in imamo!!

Plan B,

2010-09-06T19:20:00.000+02:00

ki bi raje videl, če ga nebi blo, pa vseeno. Lahk pa bi temu tud rekli kot zgodba "Saj ni res pa je!"

Najbrž vas pa le zanima zakaj gre. No gre za to, da so mi ukradli tekaške copate na dopustu, eto zdaj pa reči a ne. OK pa da pojasnim mal več. Ko smo se odpravljali na malo krajši obisk obale (Hrvaške, da ne bo pomote), sem pač tko kot vedno sabo vzel tud copate, kaj pa druga, brez teka pač pr nas ne gre. Malo pred odhodom sem držal v rokah skoraj nove Skylonke, ki pa sem jih pol zamenjal z parom Scotovih copatov, ki sem jih dobil res po promocijski ceni 40 evrov letos spomladi. Roko na srce niso ble bog ve kaki tekmovalni model, ampak za nabiranje kilometrine pa seveda več kot super. No res pa je tudi, da sem jih že kar nekaj uporabljal (po evidenci so mele nekaj čez 780 kilometrov za sabo), no seveda bi jih pa še bil, če se nebi našel na Hrvaškem nek tekaški navdušenec, ki si ni mogel pomagat, da si jih nebi vzel v trajno last. Pa čeprav je pri tem tvegal poškodbo, saj je moral preskočit kake meter štirdeset visoko betonsko ograjo.

No če sem s tem spet koga navdušil za tek pol super, če pa jih bo mel za nogomet pol pa grrrrrr.

Aja, kaj pa plan B!? Ja to pa so Inov8, ki jih imam vedno v avtu za sedežem, tko za hude čase in zdaj so mi še kako prav prišle.

Pa še nekaj, najbrž mi je nepridiprav naredil celo uslugo, ker sem namesto asfalta, ki bi ga te tri dni nabijal, zdaj lepo tekal po potkah, ki so prepletene ob plaži in med oljčnimi nasadi, in lepo užival v res počasnem tempu in tako sem se prvič na dopustu res spočil.

Zdaj pa zgleda tko, ko da sem jih nalašč nastavu, da mi jih odnesejo.

No, evo brez česa sem ostal...

Do kam še,

2010-09-02T14:53:00.001+02:00

kje je meja??? Vsake tolko časa mi pride v podzavest vprašanje, a je to normalno, a se nebi blo pametno mal ustavit in se vprašat, do kam to pelje, kako se je sploh začelo, ali je to tisto...?

Res ne vem. Pa čeprav se imam za normalnega, pa se mi včasih zdi, da le ni vse čist OK z mano ;). A zakaj? Ja, ne vem, keri normaln preteče v enem mescu skoraj 800 kilometrov, pa zraven še kolesari, pa rolka, pa še za kaj mora najt čas v svojem življenju. A je to normalno? Resnica je ena, da je splet okoliščin tudi tak, da lahk to delam. K sreči imam "počitnice", ki pa se jim nezadržno bliža konec. In kaj bo potem, če bo želja po še in še, vse bolj zraven? Po tem, ko ne bo več tolk časa, ko bo treba tud v službo, ko bo treba poskrbet še za koga razen za sebe, a se bom znal ustavit ali pa bom še kar nezadržno rinil naprej in hotel postavljati nove in nove rekorde.

In potem se lahk vrnem kakih pet, mogoče šest let nazaj, ko nisem bil sposoben prehodit par kilometrov, da pri tem ne zlijem, kar nekaj švica po sebi, ko sem mel dobrih 20 kil več ko zdaj, a takrat pa sem bil normalen, a takrat sem mel več časa za vse ostale okoli sebe in sem zaradi tega bil boljši človek....?

Eno je kot na dlani, sigurno nisem imel v planu pretečt 800 kilometrov v enem mesecu in nisem imel v planu hodit na tekme, še manj imeti kake apetite po zmagah in pokalih, pa vendar se je zgodilo ravno to. Sedaj ni več tega, da bi se pogovarjali, kako nekaj naredit za bolše počutje, kako se potrudit, da si izboljšamo kvaliteto življenja, ne ne, pogovor gre zadaj v drugo smer... Kaj naredit, da si s tem, do konca ne uničimo življenje, kaj naredit, da si ne uničimo telese, kaj naredit, da ostaneš normalen, da imaš čas tudi za ljudi okoli sebe?!

Ali pa še bolje, da me ne vidijo kot enga, ki nonstop nekaj laufa pa kolesari, ampak, kot enga, ki je človek, ki ima svoje hobije, predvsem, pa je normalen.

In spet je tu vprašanje: "Zakaj sem že vse to začel??"

Avgust

2010-08-31T15:03:00.002+02:00

bi naj bil tekaško najbolj skromen mesec. Vroče je, počitnice so, čas piknikov in dopustov, ampak jaz pa glih kontra...

No, za vse to je kriva udeležba na Tran-Slo, ki je prinesla kar veliko pretečenih kilometrov v zbirko tega meseca, no pa poglejmo, kaj se je nabralo:

- pretekel sem 798,3 kilometre, od tega se jih je na TS nabralo 334,9 in še tek na Sv. Duh 13,8,

- tud kolesaril sem nekaj in to 554,5 kilometrov mi je uspelo nabiciklirat,

- pa še rolke, na katerih sem naredil 19 kilometrov in prislužil potolčeno koleno

Slika pa pove tole

To kilometrino bom pa še jaz v bodoče težko presegel ;)

KO SLIKA POVE VSE

2010-08-30T09:38:00.000+02:00

Profili vseh štirih etap Tran-Slo. Na zadnjem ni tud srčnega utripa, ker me ja trak že tako občohal, da ga nisem mogel več nosit.

Drgač pa slika, mislim, da res vse pove ;))

Mal v hrib

2010-08-30T09:20:00.000+02:00

kot bi se lahko z lahkoto reklo teku na Sv. Duh. No, ker je minilo že kar nekaj časa, od kar sem tekel na tem teku (tri leta), sem letos rekel, da grem spet probat, če bom že dost priš k sebi po Tran-Slo.

Z dobrimi regeneracijskimi teki in kar dosti kolesarjenja sem se že kar dobro pobral, zato je pač odločitev padla, da grem probat in pol kaj bo, pač bo.

Jutro je blo bolj tko, tko, nikakor se mi ni dalo iz postle, ampak na kaj me to že spominja hahaha, ja tud, ko je bil tek čez Pohorje je blo tko, pa se je na koncu prav dobro izteklo. OK, se nekak zbašem s postle, na brzino WC, pa nekaj pojest pa kava, pa gremo, ker eni so bli že nestrpni pa se jim je mudilo in jih skrbelo, da nebi zamudili, hahaha.

Jutro pa res pravo za tek, lepo sončno vreme, temperatura pa pomoje niti 10 stopinj ne, ker je obetalo super pogoje. Po prijavi in pozdravu z starimi znanci, ki so redni obiskovalci tekem Štajersko-Koroškega pokala smo se že zapodili od štarta in nato malo ravnine, nato pa hrib, ki se ene trikrat kar pošteno postavi pokonci, vmes pa se lepo zlagoma vspenja, da se da prav fajn tečt, no po slabih 10 kilometrih, se proga začne celo spuščati in to kar konkretno, kjer sem jaz imel največ težav, no nato še nekaj ravnine in spusta pa še ciljni vzpon in to je blo to.

Na cilj prišel kot peti, izboljšlal sem čas za točno 3 minute in pol od zadnjega nastopa in v katergoriji odnesel zmago. Tud čas 1 ura 4 minute in 6 sekund za skoraj 14 kilometrov in 740 višincev obeta kar dobro pripravljenost in s pametnim treningo, kdo ve kaj še pade v jeseni.

To je blo to za tako lepo nedeljo.

Profil proge je pa bil tak...

In prvi trije v moji kategoriji

(foto: Boris Rožič)

Čokolada

2010-08-23T15:17:00.001+02:00

je eno od osnovnih živil, ki ne smejo manjkati v moji bližini in res je lahk pravo izredno stanje, če se ugotovi, da ni čokolade v hladilniku.

Pa ne sam to, zadnjič sem tud ugotovil, da sem vsaj v eni stvari boljši od Američanov, saj povprečen Američan poje 5 kil čokolade na leto. No ob tem se ču komentar, da mam jaz to za en mesec, no pa ni glih res, bi pa bilo zanimivo da bi si mal zabeležit, kolk te sladke stvari jaz pojem v enem mescu. Mal ne...

Pa še nekaj, da sploh nimam najljubše čokolade, mi je res vseen, od kerga proizvajalca je, in ali je bela, rjav ali črna, pa z lešniki, mandelnji, keksi, rozinami ali brez vsega, glavn da je.

No pa saj tud druge sladkarije mi grejo kar dobro v slalt, predvsem tu sem spada sladoled, ki tud ne sme manjkat in je tud vsak dan na mojem jedilniku.

Ampak, pojem pa tud veliko zdrave hrane, kar je zasluga prevsem moje Kuharce, ja v pravem pomenu besede napisano z velko začetnico. No ona poskrbi, a mal nevtraliziram okus po sladkem in da dobim vase še ostale zelo pomembne prehranske sestavine, brez katerih nebi tako funkcioniral, kot funkcioniram.

Čokolada je veliko ne pa vse ;)

CEPke na Mountain Trans-Slo

2010-08-19T12:04:00.001+02:00

Po prihodu v cilj v Kopru ...

Trans-Slo v medijih

2010-08-19T08:02:00.001+02:00

Članek na slomedia.it in gore-ljudje.net.

Kaj pa zdaj,

2010-08-16T14:36:00.000+02:00

to je vprašanje, ki mi že cel prejšnji teden roji po glavi. Še vedno sem pod transom od Tran-Slo, ampak počas se pobiram, tako psihično, kot fizično. Prvič moram priznat, da je res tekma pustila, kar nekaj posledic. K sreči ne gre za to, da bi zgubu voljo do teka, prav paše mi delat take počasne relaksacijske teke, pa mal na kolo in celo na rolke sem že uspel mal stopit.

Kar pa se tiče fizičnih posledic, je pa tko, da sem kar dobro podrgnjen po celem telesu, nekaj od pulzmetra, nekja od žepa v katerem sem nosu GPS, nekaj pa od tekaških hlač, vendar vse to se počasi in vstrajno celi. Imam pa še vedno, kar precej zatečeno desno stegenjsko mišico, ki me na trenutke zna tudi prav fajn boleti, ampak tud tu se stanje z dneva v dan izboljšuje, aja pa da ne pozabim, da mam še vedno mravljinčasta prsta na desni nogi. Hvala bogu pa nobenih žuljev ali črnih nohtov ali česa podobnega.

No pa, da se vrnem na začetek, kaj pa zdaj, kaj naprej, kaj bi še to sezono? A bi še kaj? No mogoč pa le, ampak zdaj je še mal prehitro za reči, kje pa kaj bi blo. Najprej, da spravim v red stegensko, pa se počas zregeneriram, pol pa bomo vidli ali še letos kaj al pa počakam na sneg, ko se začnejo tekme v teku na smučeh.

No par tekem sem obljubu, da naredim, ampak takrat jaz ne bom tekmoval ampak bom samo delal zaveterje. No o tem pa takrat ko bo prišlo do tega.

Ker pa sem še vedno v "transu" pa še malo fotomateriala.

(vir: foto Rekar)