JAZ IN...

 tudi tokrat v Kamniško-Savinjskih alpah. Tokrat je padla Brana, izhodišče pa spet parkirišče v Kamniški Bistrici. Čeprav se da z vozilom malo višje s čimer si prišparaš kako uro hoje in 300 višincev pa sem jaz seveda štartal od koče v Kamniški Bistrici.  Štart malo čez peto je v tem času pomenil, da bom eno uro hodil po temi in nekako sem imel v mislih, da bom ravno ven iz hoste, ko se zdani, ko se bo posledično že tudi kam videlo na okoli. Saj ko hodiš po hosti se glih ne vidi nekaj velik na okoli in je pogled usmerjen predvsem na pot.  Torej pot iz ceste kmalu zavije v smeri Kamniškega sedla, kjer na tabli piše, da je predviden čas hoje 3 ure in pol. Zagrizem v klanec a tokrat se odločim, da bom začel res zložno, da ne bom potem ves cel adijo na poti nazaj. Tako začnem res lepo počasi, pot je lepa, najprej zagrizeš v hrib, ki se čez nekaj časa konča in se pot poravna in tu pa tam celo malo spusti. Čez nekaj časa se zopet začne vzpon a tudi ta ni prehud. Po dobri uri pa...

 je bila naslednja na mojem spisku. Saj ne, da kak poseben spisek obstaja, ampak se mi je zdela primerna, kot naslednji cilj ali bolje rečeno vrh. Tokrat sem se zapeljal do Logarske doline, recept pa isti, na izhodišče že zvečer, tam okrepčilo, priprave in spat, zjutraj pa ob svitu na pot. Pot skozi Savinjsko dolino je na trenutke kar žalosten, saj so še kako vidne posledice ujme izpred treh let. Pa še ena stvar me je prešinila, jaz sem namreč pred že kar nekaj leti pretekel ultra maraton Celje - Logarska in šele sedaj se zavedam kak podvig je to, ne samo da je 75 kilometrov daleč, ampak se trasa cel čas vzpenja, na enih delih kar konkretno, tako da ja, lahk bi si rekel svaka mi čast ;). Ampak pustimo preteklost in gremo v hribe. Torej vzpon začnem pri Domu Planincev, že tako zgodaj, da sem si moral malo posvetiti z lučko. Pot iz ceste kar hitro zavije v hrib, ki me takoj zagreje na delovno temperaturo. Do koče na Klemenčevi jami rabim slabih 40 minut, brez ustavljanja nadaljujem v...

 je že mimo od zadnjega vzpona na kakšno resnejšo goro. V bistvu smo bili v enem od kolektivov v katerem sem delal kar pridni in smo naredili kar nekaj skupnih izletov v hribe, od takrat pa sem skale gledal le še od daleč. Najbrž je velik razlog to, da si za resnejše hribolazenje moraš vzeti malo več časa, ker pač hribi niso za prvim vogalom. Že lani pa sem se začel malo poigravati z mislijo, da bi naredil kako turo v hribe. No lani je ostalo samo pri željah, je pa res, da sem se resno lotil Pohorja in sem naredil dosti vzponov na "naš breg" kot mu pravimo, pa tudi kar nekaj tur sem naredil od Rogle in Lovrenških pa vse do Ribniške. Pa ne samo to, še na trail na Rogli sva šla s Tatjano. No par dni nazaj pa sem uresničil željo in se podal v prave hribe. Za prvo turo sem si izbral Grintovec, najvišjo goro v Kamniško-Savinjskih alpah. Razlog ni samo to, da je to najvišja gora v tem delu, pač pa tudi to, da je logistično idealna za mene. Zvečer sem se z avtodomom odpeljal do Kamn...