Slab dan
ali bolje rečeno slabih 24 ur, ki so se potegnile čez dva različna dneva. Ampak, najprej k temu, kaj je bil najverjetnejši vzrok da je prišlo do tega.
Torej, prejšnji teden sem imel v petih dneh štiri 12 urne službe, od tega tri nočne, za povrhu sem se vmes ukvarjal z iskanjem nekoga, ki bi nam porihtal počeno vodovodno cev v steni, ki je že res nevarno puščala. Ob tem ne vem, če se splača zgubljati besede o tem kako sem iskal vodovodarja. Seveda sem najprej malo preveril pri kolegih, če ima slučajno kdo kak kontakt, seveda neuspešno, potem pa v akcijo, kar pomeni internet in potem kar po vrsti. po mojem sem nekje po slabi uri končno uspel dobiti nekoga, ki mi je obljubil, da bo še isti dan prišel in pogledal zadevo. Kakor koli, to se je nato seveda zavleklo še v naslednji dan, vmes seveda po noči služba, kar v tem času pomeni, da zaradi tega, ker so dela na avtocesti odhajam od doma včasih dve uri pred začetkom, kar mi na koncu za en šiht vzame tud 15 ur.
V glavnem to smo do do srede popoldan poštimali, nato je sledila še ena nočan in po njej tri dni prosto. Seveda sva si s Tatjano splanirala, da bova izkoristila tele dni, ko sva sama brez otrok, torej, da naredima kak športni podvihg skupaj. Najprej je bil plan, da grema za dva dni s kolesi in naredima krog okoli Pohorja, no v bistvu malo okoli malo čez, ker pa vreme ni bilo ravno obetavno za soboto, sva se odločila da grema peš od doma do Areha od tam se spustima v Ruše in nato z vlakom nazaj v Maribor.
No potem pa je prišel večer v četrtek, ležim na kavču in kar na enkrat me začne zebst in to tako res zebst, da sem se pokril z tremi odejami. Tresavica se je v roku pol ure spremenila v potenje, kar se je zgodilo še enkrat preko noči in nato sem se zjutraj zgodil vredu. Ne bom rekel, da sem pokal od energije, ampak bil sem OK. Tako sma se odločila, da lepo krenema na najin pohod. Opremila sma se s hrano in pijačo in res odšla, čeprav jaz ponavadi tečem, do začetka planinske poti, sma midva lepo šla v malo hitrejšem koraku in tako celo pot potem tudi v hirb nisma ravno pretiravala. Na vrhu pri vspenjači sma se ustavila, si vzela čas nekaj spila in pojedla in potem zopet v pohodnem koraku proti Arehu, kamor sma prišla v dobri urci. Tam pa kot, da bi mi nekdo izklopil energijo, ponovno tresavica, zeblo me je kot, da bi bil na severnem tečaju pri -40 nag in to je trajalo ene 40 minut, potem se je stanje umirilo in po slabi uri in pol, ko sma prišla do doma, seveda ne peš in z vlakom, ampak naju je pripeljal moj sodelavec Renato, sem že bil relativno vredu. V glavnem nisem se počutil briljantno, še zdaleč pa ne tako slabo, kot sem se par ur pred tem.
Kakor koli za enkrat ostajam pri razlagi, da je bilo vse skupaj le skupek okoliščin, res je, da sem ,danes zjutraj naredil rahel jutranji trening pred službo in se nisem počutil ravno pri vrhunsko, ampak bom sedaj res zmanjšal tako količino, kot tudi nivo obremenitve in potem videl v tednu, dveh kap to pelje.
No, pa za na konec vseeno malo podatkov iz opravljene poti. Torej za 15,4 kilometrov dolgo pot na kateri sma premagala okoli 1050 višinskih metrov sma porabila 3 ure in 5 minut. Povdarek je na tem, da nisma niti metra tekla ampak skoz samo hodila. Upam, da nama čim prej uspe narediti celoten krog.
.JPG)
