sreda, 26. april 2017

Grčija

bo naslednje slabe dva meseca spet moj dom. Po dolgem času bom spet sodeloval v skupni operaciji agencije Frontex. No, pa smo prišli do sem sem moral včeraj prevoziti skoraj 1200 kilometrov, k sreči ni bilo večjih zapletov na poti, razen nekaj malega s kolegi iz Srbije, ki so mi delali družbo celo pot, žal pa so njihova vozila bolj primerna za spremstvo kake peš parade kot pa kaj bolj resnega. Kakor koli pot je za mano in sedaj dva meseca dela z kolegi iz cele Evrope. Spet bom pridobil kako novo izkušnjo, spet se bodo sklenila nova poznanstva, ki vedno prav pridejo tud potek ko bom spet doma. 

Seveda me malo stiska, ker sem doma pustil družino, ki mi veliko pomeni, upam, da bomo visi skupaj preživeli ta čas čim manj stresno in da bomo vsi srečni ko pridemo spet skupaj.

Nekaj s poti.

Mejni prehod s Srbijo

Policijsko spremstvo

Parkirišče pred hotelom je polno bolj kot pred kakšno policijsko postajo.




sreda, 19. april 2017

Knjiga, ki jo je večina

ki so redni bralci žanra kriminalk že prebrala a je k meni prišla šele zdaj. A bolje pozno kot nikoli. Gre za prvo v seriji Milenijum, Dekle z zmajskim tattoojem. Gre za knjige žal že preminulega Švedskega avtorja Stiega Larssona, ki so vse doživele tudi filmsko verzijo.

Gre za obsežno branje a je knjiga napisana v zanimivem ritmu v katerem se zgodba razvija in jo bralec ne izpusti zlahka z rok, zgodba je zapletena in spremlja življenje dveh glavnih oseb, katerih zgodbi sta opisani vsaka zase in pa tudi skupaj, ko se jima življenje prepleta. V samo vsebino ne bom zašel, dejstvo pa je, da bralca, ki mu je taka vrsta zgodbe všeč ne bo razočarala. 

Iz radovednosti sem pogledal še Švedsko verzijo filma, ki se v nekaterih delih malo razlikuje od knjige a zgodba je zajeta korektno. Malo manj je le opisa stranskega življenja obeh igralcev, kar pa je tudi razumljivo. Mogoče bi bila mini serija bolj primerna za ekranizacijo knjige v takem obsegu. 

Če je še kdo zamudil to knjigo mu je toplo priporočam, sam pa  sem se lotil že nadaljevanja, o tem va kdaj drugič.


torek, 18. april 2017

Tak čas

naslednji tedn bo nekje na poti do Grčije. Po nekaj več kot treh letih grem ponovno malo v tujino opravljat svoje delo. Tokrat kar malo s cmokom v grlu, ker puščam doma družino. Predvsem Tatjana bo imela kar veliko dela, ko me ne bo. Otroka pač potrebujeta starša, predvsem Miha, Živa je že skor odrasla punca in že zna skrbeti sama zase. 

Sem pa sedaj pred odhodom dva tedna doma, da postorim vse kaj je takega, da se potem ne bo treba ukvarjati Tatjani z kakimi bedarijami. Seveda pa je to tud čas, da preživimo nekaj časa skupaj in da se imamo fajn. 

Velikonočni prazniki so mimo, mi smo bli kar lepo doma, no mala dva sta šla za eno nočitev dediju in babici v Mursko Soboto, midva pa sma bila doma. Kam daleč tudi ne mormo, ker imamo avto bolj ko ne nevozen. No danes sem ga odpeljal k mehaniku in bom poročal, kaj v bistvu je sploh krivo za ropotanje pri motorju.

Torej, v soboto sem si privoščil nov tattoo.



Nedeljo sma bolj ali manj prelenarila doma na kavču, no seveda sma prej malo pomigala, jaz sem šel malo na kolo, Tatjana pa standardni trening z dodatkom malo teka, saj se pripravlja na Bančne igre.

Včeraj pa smo izkoristili lep dan za sprehod v bližnji okolici, šli malo k Dravi krmit račke in labode, ki pa so bili neka utrujeni in so takole dremali.



Malo smo posedali na klopci in uživali v razgledu in se malo slikali.



Popoldan pa smo dobili še obisk mojih iz Zreč in smo se sprehodili na obvezni sladoled pa do še ene obvezne postojanke v mestu pri Stolni cerkvi.


In tako zaključili lep aprilski dan.


torek, 11. april 2017

Razlika

v zapisi na tem mestu od začetka in do sedaj je kar velika. Ko sem od začetka večino zapisov posvetil športnim udejstvovanju, tekmam in treningom, pa seveda tudi poškodbam. Pa so sedaj ti zapisi usmerjeni bolj na aktualne teme, no tu pa tam pa tudi kaj napišem o športu. 

Pomlad je tu ni veliko ljudi, ki jih tako ali drugače poznam še vedno veliko tečejo in hodijo na tekaške prireditve. In res moram izrazit vso spoštovanjem vsem, ki so še vedno tako aktivni v tekaških vodah, predvsem vsi tisti, ki so dejavni na daljših razdaljah. Sam niti pomislim ne, da bi se spet podal v kaj takega, včasih tud kar težko verjamem, da sem tekel take razdalje tud sam. Razlogov za to, da me več ne vleče v to je kar nekaj. Mogoč je najbolj pomemben ta, da se mi nikol ni dalo hodit sprehajat na tekme, če pa hočeš bit kolktolko dober pa morš bit kar priden in discipliniran pri treningih, pol pa to potegne za sabo marsikaj, kar pa jaz nisem več pripravljen žrtvovati. Pri tem imam v mislih predvsem čas, ki ga lahko kvalitetno preživim z družino, ker pač nisem tolk zmatran in obremenjen s treningi in vsem ostalim kar potegne vse za seboj. Mogoč pa kdaj še kaj poskusim ko otroci zrastejo.

Do sedaj pa sem popolnoma zadovoljen, da pošportam toliko, da se dobro počutim in da se zluftam, najvažneje pa je da se s tem ne ubijem tako, da pol ni nič z mene.

nedelja, 09. april 2017

Banana EU

s kupom institucij in uradniki, ki sprejemajo takšne in drugačne odločitve, ki včasih nimajo nobenega smisla. Pa ne samo to, potem pa so tu še naši postreščki v Vladi, ki nimajo nobenega vpliva še manj pa jajc, da bi se uprli stvarem za katere se že v naprej ve, da so neizvedljive.

Seveda imam v mislih zadnje dogajanje na naši schengenski meji. Seveda so mi stvari popolnoma jasne saj sem dolgo opravljal delo na tem področju, a četudi ga nebi bi mi bile takoj ene stvari popolnoma nelogične. Zelo malo časa je trajalo, da so odgovorni prišli do ugotovitve, da je to delo neizvedljivo, se pravi preverjanje vsakega, ki prestopi mejo. Izvedljivo je iz večih vidikov, eden je materialno-tehnični, drugi pa kadrovski. Vsi ki malo spremljajo dogajanje v naši državi so že lahko zasledili, kako je policija kadrovsko shirana in, da v bistvu v nekaterih delih države še komaj da funkcionira in potem se najde nekdo ki zahteva, da se opravlja tako delo na meji, ki je med najbolj, če ne kar najbolj obremenjena v celotni EU. No žalostno je najbolj to, da vsaj po izjavah sodeč so se sprva vsi ki o čemer koli odločajo kar sprijaznili z dejstvom, da to je pač treba narediti a se je že po parih urah pokazalo, da je to mogoče v teoriji že izvedljivo a v praksi pa seveda malo težje. V bistvu pa bi že pred začetkom morali jasno in glasno povedati, da za kaj takega naša država nima ne infrastrukture ne ljudi, ki bi lahko to izvajali, ampak ne, moralo je miniti par dni, da so končno uvideli, da ne bo šlo in, začasno pač prenehali izvajati direktivo. Seveda je v tem času pač nasrkalo kar nekaj nedolžnih ljudi, tako kot je to vedno ko zakone sprejemajo iz pisarn in taki, ki nimajo niti malo stika z operativnim delo, žal pa tudi ne upoštevajo pripomb tistih, ki pa malo kaj o tem vejo.

Iz lastnih izkušenj vem, da na meji dela velika večina izkušenih operativcev, ki so sposobni prepoznati, kdaj, koga in koliko je potrebno kontrolirati, seveda lahko pride do različnih napak a do tako drastičnih, da bi pa morali zaradi tega kontrolirati vse pa seveda ne. No razen, če pride do tega, da se na veliko brez pravega preverjanja prevaža velika količina ljudi preko države, kot je bilo to v času begunske krize potem je vse mogoče. A to je že tako prežvečena tema, da o njej nima smisla zgubljati besed.

Pomembno je to, da če je EU zaupala varovanje Schengenske meje Slovenji potem ji naj tudi zaupa, da to dela kvalitetno in brez nepotrebnih direktiv, če pa se ji zdi, da je potreben dodaten nadzor, naj poskrbi ne samo za direktive pač pa tudi za infrastrukturo in kader.

ponedeljek, 03. april 2017

Gluhonemi

imajo zadnje čase veliko svojih podpornikov po Sloveniji. V mislih imam kopico ljudi, ki se pojavljajo v okolici večjih nakupovalnih centrov ali v središčih mest in pod pretvezo, da pobirajo denar za gluhoneme poskušajo od mimoidočih spuliti kak evro. Najbrž se malo ljudi zaveda, da gre v teh primerih za dobro organizirane kriminalne združbe in, da ti, ki pobirajo denar v bistvu delajo tlako za večje botre, ki so skriti nekje v ozadju. 

Seveda je to samo ena od oblik, potem imamo tu še cel kup takšnih in drugačnih invalidov, ki stojijo, sedijo, nekateri pa tudi ležijo in prosijo za denar. Pol so tu še matere z otroci, ki ustavljajo mimoidoče in prosijo za denar, pod pretvezo, da potrebujejo za otroke. 

Ne rečem, da se med temi ne skriva tudi kdo, ki resnično potrebuje pomoč, a vem, da jih večina dela le za nekoga drugega in, da od vsega tako dobljenega za njih ostane le zelo mali del, če sploh kaj, saj je velikokrat možno tudi, da delajo samo za hrano in prostor za spanje. V bistvu gre za obliko zasužnjevanja, ki jo v zahodnem svetu poznajo že dlje časa, pri nas pa se bolj izrazito pojavlja malo krajši čas. 

Popolnoma v drugi rang pa spadajo ulični artisti, ki na tak ali drugačen način poskušajo zaslužiti kaj drobiža, ti seveda ne spadajo v zgornjo kategorijo in so tudi edini, ki jim jaz namenim kak kovanec. Verjamem, da ima vsako mesto kako ikono, kot jo ima Maribor, ki ima gospoda z lutkami na vogalu Gosposke pri Mladinski knjigi. Ta je v bistvu edina stalnica v Mariboru. Seveda se nato pojavljajo še občasni, ki na tak ali drugačen način poskušajo pritegniti pozornost mimoidočih. Verjamem, da je to enim v bistvu služba in si pač s tem načinom dela služijo denar in v tem jaz ne vidim nič slabega. Kvečjemu  popestritev mesta in za odtenek manjša vrsta na CSDjih.

nedelja, 02. april 2017

Spet Ljubljana

po prednovoletnem obisku, smo sedaj še izkoristili lepo pomladno nedeljo in se zopet šli malo potepat po naši prestolnici. Tokrat smo se najprej namenili v živalski vrt, ki nas je vse navdušil. Že ob prihodu nam je blo jasno, da se živalski vrt razvija, saj se je parkirišče razširilo, še na drugo stran ceste in je bilo nafilano po dolgem in poprek. Res je lepo urejen in čeprav nisem bil v nobenem drugem sem prepričan, da se lahko kosa z katerim koli v naši okolici. Vsi smo bili navdušeni. Nato smo se preselili v center Ljubljane. In za razliko od Maribora, kjer je v nedeljo gužva samo okoli trgovskih središče, center pa je bolj ali manj prazen, je Ljubljana polna ljudi, ki posedajo po kafičih ali pa krat tako lovijo sonce ob Ljubljanici in okolici. Res je lepo urejeno in čisto mesto, ki verjamem, da navduši vsakega obiskovalca. Obisk smo zaključili z vožnjo z ladjico po Ljubljanici. Lepo smo izkoristili lepo nedeljo.

Edina slika z živalskega vrta.


Poda našim največjim pesnikom.


Miha je ugotovil, da je v Ljubljani veliko več ključavnic kot v Mariboru.


Pa še ena z ladjice.