nedelja, 25. september 2016

Šiht končan v dobrih 45 minutah

tolk sem namreč porabil, da sem pribrcal do vrha vzpenjače na Pohorju in ker tekma šteje tud za državno prvenstvo Policije udeležencem pripada tud 8 ur šihta, je to v bistvu najhitreje končan šiht v letu.

Je pa zanimivo, da sem vsako leto malenkost hitreje na vrhu, letos je za to nekaj kriv tud nov bicikl in če bi mel tolk kil ko lani bi bil še kako minuto prej gor. Kar pa konec koncev sploh ni tako pomembno, saj me je tekmovalna vnema minila že pred časom. Vsekakor pa je fino videt koga, ki ga že dolgo nisi srečal pa rečt kako.

Pa še slika profila proge, ki je dolga dobrih 10 kilometrov in se vzpne za 649 metrov.



Ker nisem počakal na uradne rezultate samo predvidevam, da sem se v skupni razvrstitvi uvrstil v prvo petino nastopajočih, med policisti pa okoli 10. mesta.

petek, 23. september 2016

Skor 100

kilometrov mi je kak dan nazaj uspelo naredit z biciklom. Pa niti ni blo kaj prida naprej planirano, pač pa sem samo izkoristil priliko, ki se je pokazala, ko smo se na šihtu odločili, da bi meli en rahu piknik v Logarski oz. v Ljubnem. Tako je bla pol rešitev enostavna, pač grem par ur prej, parkiram v Mozirju pa z biciklom v Logarsko, pa še vzpon na Pavličevo sedlo pa nazaj in lepo na piknik. Plan je uspel v nulo, Kolesarjenje po tej dolini je res užitek, nekaj prometa do Ljubnega od tam dalje pa skor nič, Tud na Pavličevo sem srečal samo mlad par, ki si je dopust zamislil na kolesu, sta pa se reveža precej matrala v breg. No tud men ni blo najbolj enostavno, mam zadnje čase kako kilo preveč, da bi ležerno brcal v brege. No ampak na konc sem z nekaj prelitega švica prtišal svoje telo do meje z Avstrijo, od tam pa nazaj do Mozirja in pol na čevape. 
Sem pa že mal pozabu kak je bit malo dlje na biciklu in mi kak grižljalj hrane nebi škodoval, če bi jo seveda mel pr seb, tak pa sem se opremu samo z bidonom. Preživel pa sem in napravil 97,5 kilometrov, kar mislim, da je sploh največ do sedaj.

Pogled, ki tudi v bolj slabem vremenu očara.


Pavličevo proti Sloveniji.

Pavličevo proti Avstriji

torek, 20. september 2016

Nespodobno povabila

no, če bi bil še bolj natančen bi lahko rekel, da je to vabilo nesramno. Za kaj torej gre? Gre za vabilo, ki je zaokrožilo na Facebooku in sicer na strani Pohorje je zakon se je pojavil plakat, ki pod geslom Mar mi je za Pohorje vabi na čistilno akcijo v kateri bi za sendvič in sok prostovoljci pomagali pri urejanju smučarskih prog. Ja, vredu, če bi bilo to v času, ko je tako delo nekaj pomenilo in bi nato lahko vsi udeleženci naprimer dva tedna v sezoni te proge koristili brezplačno. Seveda pa temu ne bo tako, pač pa se je najdu nekdo, ki sedaj piha na patriotsko dušo ljudi, ki živimo s tem Pohorjem, da bi na najlažji in najbolj poceni način naredil to, kar bi moralo že biti narejeno, saj je sezona pred vrati. Seveda pa bo nato taisti človek brez slabe vesti pokasiral vsakega smučarja ali tekača na smučeh. Dragi moji tako pa se po moje ne dela, že itak je v zadnjih letih ponudba na obeh delih Pohorja porazna in je vložek, ki ga vsako leto v naprave vloži upravljavec enak nič, sedaj bi blo še najbolje, če bi smučarji kar sami uredili proge, kupli karte in pokazali kako radi imajo Pohorje.

No, če bi bil nesramen bi v drobnem tisku spodaj napisal, da po akciji vabim vse udeležene, da se zglasijo na blagajni, kjer lahko kupijo sezonske karte, ki pa mimogrede sploh niso poceni, pa še to, da sezona bo če bo mati narava dobrohotna, ker pač se snežni topovi prodajajo na dražbi.

Pa še plakat, ki vabi


Pa, da ne bo pomote, rad imam Pohorje, tako poleti, še bolj pozimi in hudo mi je ko vidim kako tak potencial ostaja tako neizkoriščen.

ponedeljek, 19. september 2016

Še velik nam manjka

da bomo lahko rekli, da spadamo v moderno in razvito družbo, predvsem pa družbo, ki se zaveda, da bi radi na tem svetu živeli še za nami in bi bilo poštena, da se pomatramo in pustimo ta planet čim bolj čist in življenja vreden tudi za naslednje generacije.

Seveda bose vsi rekli, kaj pa lahk jaz naredim, če pa imamo industrijo, ki neusmiljeno in na vso moč onesnažuje okolje. Žal v primerjavi s tem ena odvržena plastična vrečka v grm res ni nič, ampak gre se za napredek, napredek v razmišljanju, napredek človeka, ki se dogaja že tisoče let in ne vem zakaj bi tudi mi ne napredovali, pa čeravno s tako malenkostjo, kot je, da vržem vrečko v kanto, pa ne kr kako kanto, ampak v tisto, ki je namenjena za to vrečko.

Evo in sedaj smo pri tem, zakaj sploh o tem pišem. Namreč v mesti, pa tudi na vasi imamo t.i. ekološke otoke, na katerih so kante za smeti, ki je vsaka namenjen za različne vrste smeti, ki jih sproduciramo skozi dneve. Smo pač potrošniška družba in nakupi so naš hobij, predvsem pretiravamo pri nakupih hrane in pri tem tudi posledično gre od nas kup razne embalaže v taki in drugačni obliki, ki je izdelana iz različnih materialov. Seveda smo zato napredovali in določili, da bi bilo pametno te smeti že v štartu ločevati in tako so različne službe poskrbele, da imamo na teh otokih več kant v katere nato odlagamo te smeti. V večini primerov je zadeva taka, da obstaja kanta za mečana odpadke, ki je velikokrat v bližini vhodov in do nje na rabimo narediti kakega odvečnga koraka, otoki pa so ponavadi namenjeni širšemu številu ljudem in so zato pač nekje na sredi in od vseh uporabnikov nekako isto oddaljeni. A žal to je za večino tisti korak preveč, ki ga marsikateri ni pripravljen narediti. In zato brez slabe vesti veliko ljudi meče vse povprek v prvo kanto. In ej je sedaj tu napredek... 

Ja ta se je končal pri tem ko so kante nastavili....

petek, 02. september 2016

Še vedno beremo,

čeprav je poletje in nismo veliko notri pa se na večer, ko otroka končno zaspita najde tud malo časa za kako vrstico v knjigi. Dobrih knjig je na pretek a je za njih precejšnja gužva v knjižnjici in kot zakleto je veliko rezerviranih bukl prišlo ravno v času, ko smo bili na dopustu in smo jih zato morali preklicati, zato bo treba ponovno v čakalno vrsto. Meni še vedno ostanejo moji Orli, ki so na voljo, da prebiram zgodbe, vmes ko čakam na kako novost. Sedaj sem že pri osmi knjigi v serij o Rimskih legijah in dogodivščinah Makra in Kata. Me pa na polici že čaka tudi Klic kukavice, ki jo imam še na dolgu, da jo prebere, ker sem drugo knjigo te kriminalke že prebral.

Počasi pa prihajajo dnevi, ko bo malo več časa tud za knige, saj bodo dnevi vse krajši pa tud šola se je začela in bom lahko tudi kak dopoldan med tednom prebral kak list ali dva.

torek, 30. avgust 2016

Poodobitev

kolesarskega voznega parka, je po petih letih bila že skoraj nuja. Ker imam kolo zato, da ga vozim, sem ga v petih letih vožnje po bregih Pohorja kar dobro zdelal in prišel je čas, da se malo posodobim, Tokrat je prišel na vrsto bajk z karbonskim okvirjem, kar je res velik preskok, glede na to, da sem do sedaj vozil skoz alu okvirje. pa še 29 colar je, kar je tudi kar precejšnja razlika. Ga pa še nisem čist dobr sprobal, ampak za vse bo časa več kot dovolj.

Takle zgleda nov bajk.



ponedeljek, 29. avgust 2016

V drugi polovici avgusta

se za nas, kot ponavadi začne dopust. Se pravi, končno prosti dnevi, lenarjenje in uživanje. Letos smo si dopust rezervirali že kar zgodaj, pa se pol vmes odločili, da pa bi mogoč še malo podaljšali vse skupaj. Tako nam je uspelo rezervirati še en apartma in smo tako preživeli skupaj 12 dni na morju. Prvo smo bli en tedn na Pgu v Mandrah, nato pa smo se prestavli še v bližino Zadra v Nin. Bilo je fino in kot vsaka fina stvar je tud ta dopust minil prehitro.

Na Pagu kamenčki in skale



 V Ninu pa pesek in mivka


Z super kuliso Velebita


Redki trenutki miru