JAZ IN...

 vedno znova navduši s svojo kuliso in izborom izvajalcev. Tokrat smo šli na koncert Vlada Kreslina. Doma imam nekaj plošč a še nikoli mi ga ni uspelo poslušat v živo. In doživeli smo presenečenje in to kako. Vlado ni več v rosnih letih, letos bo napolnil 70 in postregel nam je z skoraj dvema urama neprekinjene muzike skupaj z bendom. In s sem mislim res neprekinjene, nobenih vmesnih govoričenja, nič, samo iz pesmi v pesem iz hita v hit. Tudi vreme nas je pobožalo in doživeli smo res lep večer.

 kot so jeza, žalost, nemoč in še kas se zadnje dni kopičijo v meni, še posebej se mi to dogaja po nočnih službah, kjer se zadnje čase kot po pravilu ukvarjamo res z izmečki, ki jih je naplavilo to človeštvo. Poslanstvo, da bi naša služba morala ljudem pomagati pa je že dolgo izgubilo svoj pomen. Ukvarjamo se samo še res z izmečki, pa pardon za te besede. Žal pa je res tako, kaj pa je še huje je to, da večina se sama zavestno odloči da bo taka, le manjši del jih je v to nekako vržen ali pa jih je sistem ali na splošno življenje prisililo v to. Kaj s tem mislim, da dam primer ali te sistem prisili v to, da po mestu polnem ljudi divjaš z avtom, po moje ne, ali pa ali je sistem tisti, ki te prisili v to, da med štirimi stenami pretepaš svoje bližnje, jaz temu ne verjamem. Pa še cel kup je tega, da ne nakladam predolgo. Torej sistem ni tisti, ki je za vse kriv v večini primerov smo ali bolje rečeno so posamezniki tisti, ki se zavestno odločijo da bodo pač navadni izmečki, s katerimi pa se

 predvsem pa s časom tudi hitreje. No, tako trdi Phil Maffetone , ki pravi, da dolgoročen počasen trening izboljša hitrost, ali bolje rečeno, če dolgo tečete pri nizkem pulzu s časoma pri tem istem pulzu tečete hitreje. Metoda je preprosta, od 180 odbijete leta in to je vaš ciljni pulz in nato trenirate oz. tečete tako, da se čimbolj držite tega pulza. Možna so manjša odstopanja, recimo za tiste bolje trenirane lahko dodate do 10 utripov, za tiste ki pa ste manj trenirani ali pa se vračate po poškodbi pa odvzamete do 10 utripov.  Kakor koli, eno je sigurno in to lahko povem iz lastnih izkušenj, tak način teka je predvsem bolj zdrav in to v več pogledih. Pri nižjem pulzu kurite več maščob in manj sladkorjev, torej lahko tečete dalj časa, saj ima vsako telo večje količine maščobe na razpolago, kot glikogena in kot drugo počasnejši tek je manj nevaren za razne poškodbe.  Seveda, pa uspeh ni odvisen samo od tega kako se držiš formule pulza, ampak v veliki meri tudi od tega kako prehrano už

 v tem času je rezerviran za Radence in udeležbo na teku. Že kar na začetku povem, da sem letos prišel čisto do cilja, ne pa tako kot lani, ko sem očitno precenil svoje možnosti in nato dan preživel v bolnici. Torej letos spet v petek popoldan z avtodomom v Radence, kjer smo se sparkirali pri nogometnem igrišču, šli mal na okol, nekaj pojedli zvečer in potem spanje. V soboto pa lepo na izi vstajanje, kava, sendvič in proti štartu. No vreme se je kot vasko leto tudi letos kr naredlo, ker mraza tudi letos ni blo, je pa res, da tud pretirane vročine ne.  Teka smo se udeležili vsi trije, razen Miha, ki še tek ne jemlje neka kar bi blo užitek, on je bol za skiroje pa bicikle, kaj čemo tak pač je, no tud Živa do zadnjega ni vedla al bi šla al ne, no štartnine ni mela, je pa pol vseeno odtekla 5 kilometrsko razdaljo. No midva s Tatjano pa sam stopila na štart 10 kilometrskega teka, kar je že kar tradicionalno zadnja leta. Tatjana kot vedno naspidirana na rezultat, jaz pa sem šel na tek z cilj

 bodo sedaj na vrsti. Prav je, da po včerajšnjem jamranju danes nadaljujem malo bolj vedro. Pravkar sem prišel z 11 kilometrskega teka, no ni bogve kaka razdalje, je pa glede na moje cilje več kot dovolj. Priznati moram, da sem zadnjih nekaj let kar malo popustil, pa ne toliko pri športu, kot pri načinu življenja. Precejšnje količine ""đank fuda" sem vnesel v svoje telo, tudi dnevi, ko smo se kar malo preveč poveselili z pivom so bili prepogosti. Seveda sem vse to vedel pa kar nekako nisem imel moči, da bi se temu na nek način uprl. Pri takem načinu življenja seveda potem tudi to, da se redno ukvarjaš s športom pač ne pomaga, je res, da malo blaži posledice a rezultat je vseeno, slabše počutje, ko pri jutranjem teku ves zabasan čutiš kako se ti vse upira in pa seveda dodatna teža, ki se začne počasi a vztrajno nabirati na vseh delih telesa. Seveda jaz to takoj opazim, ker pač nosim uniformo in tiste hlače in tisti pas pač ne lažeta. Ampak, kot vedno je pri meni potreben

tak bi lahk opisal svoje počutje tele dni. K temu seveda najbolj pripomore tale služba, ki me res ubija na trenutke, sploh tele nočne me bojo ugonobile, če se mi jih ne bo uspelo rešit v doglednem času. Nočne skupaj v kombinaciji z poslušanjem raznih ljudi, ki si mislijo, da so najpomembnejši na svetu in od katerih jih ima le peščica take težave, ki so vredne moje in posledično energije celotnega ustroja v katerem delam. Najbrž je brezpredmetno zgubljati besede o tem, da je več kot tri četrtine stvari , ki jih poslušam iz dneva v dan v službi brezpredmetnih in se z njimi sploh nebi smeli ukvarjati, no tu pa nastopi veliki ČE, torej če bi eni znali malo delati predvsem z pametjo, ki pa je žal očitno vedno redkejša vrlina v teh časih. Tako moram sredi noči, ko bi moral vsak normalen človek nabirati moči za nov dan, jaz poslušati take nebuloze, da te res zapeče v glavi. In kot rečeno jih je od tega velika večina takih, ki sploh niso relevantni za delo s katerim se ukvarjam. Nima smisla, d

 knjiga, ki sem jo prebral na dah. Samo to bom reku, vzemte jo v roke in se sprostite. Seveda jo najdete tudi v e obliki                                                                     slika: biblos.si

 v službi. Tak so minali tile praznični dnevi. Žal nisem vzel dopusta za praznike a se je še kar dobro izšlo z razporedom, tako smo prejšnji četrtek po nočni krenili proti naši obali. No, da smo si malo popestrili naš izlet smo za prvi postanek določili obiske tehniškega muzeja v Bistri. Zanimive razstave ponujajo, sploh za našo mladino, da vidijo kak stari stroj, cel kup starih vozil in motorjev, pa tudi neka o tem kako se kaj naredi, recimo kaj iz kovine ali pa kako nastane tekstil. Imajo pa tudi kar veliko zbirko o živalih, lovstvu in ribolovu. Pot smo nadaljevali proti Logatcu, kjer je imel Miha plačan " polet ". Gre v bistvu za imitacijo skoka s padalom. Greš v ogromno cev pod katero sta dva velika ventilatorja s pomočjo katerih lebdiš v zraku.  Nato smo pot nadaljevali do Izole, kjer smo se sparkirali v PZAju, si privoščili pozno kosilo in nato odšli malo na okoli. Naslednji dan smo se dopoldan malo potikali po Izoli, popoldan pa šli peš do Pirana. V soboto pa počasi pr

 ki sem ga že omenjal v mojih zapisih, gre za podkast Money-how, kjer se teme vrtijo okoli financ in upravljanja z njimi.  Zadnji pogovor , ki sem ga pa poslušal pa je bil o meni zelo ljubi temi, upokojevanju. Zakaj je ta tema meni zelo ljuba se vas sedaj veliko sprašuje. namreč gre za temo o kateri skoz poslušam ko sem v službi. Pri nas je pač specifika, da se imamo zaradi narave dela pač možnost predčasno upokojiti in potem cel čas poslušam samo o tem. V bistvu jih velika večina veselo podaljšuje in ne malokateri v take ekstreme, da dobivajo tudi 40% pokojnine, ki ti pripada, ko izpolniš polne pogoje za upokojitev. Jaz imam o tem specifično mnenje, ki pa sem ga že delil tudi v katerem od prejšnjih zapisov.  Se pa močno strinjam z nekaterimi ugotovitvami, ki so bile izpostavljene v pogovoru. Prva je recimo to, da je treba starejšim delavcem prilagoditi delo ali bolje rečeno, jim poskrbeti letom primerno delovno mesto, to pa pomeni, da pač nekdo, ki se bliža 60im letom pač ne more dela

 ali v originalu Crno bjeli svijet , nadaljevanka, ki bo pritegnila še posebej tiste, ki so(mo) nekako živeli v obdobju konec 80ih pa do začetka 90ih.  Serija na humoren na trenutke pa tudi tragičen način prikazuje ves blišč in bedo življenj v tem obdobju. Za jugo nostalgike bo sploh zanimiva a ob jih ali bolje rečeno nas bo spomnila, da pa le ni bilo vse tako lepo, kot si sedaj predstavljamo.  Ob tem ko gledamo serijo, ki jo je uspelo sproducirati Hrvaški nacionalni televiziji, pa je veliko grenkega priokusa, ker pri nas nismo sposobni narediti poštene serije, ki bi imela par delov, kaj šele par sezon.                                                                         slika: imdb

 in vse izpeljanke na to temo so danes del modernega izrazoslovja, čeprav roko na srce jih večina najbrž z mano vred niti ne ve kaj to na bi pomenilo. Ampak recimo, da se mi mal svita, bom tako na brzino reku, da trajnost najbrž glih ne pomeni to, da moramo danes imeti vse na elektriko, ki je roko na srce v večjem delu sveta pridobljena na ne najbolj trajnostni način. Po moje je trajnost recimo to, da za premikanje v prvi vrsti uporabljamo svoje mišice, dokler nam ne zakrnijo do konca. Potem bi bilo zelo trajnostno po moje to, da se končno naučimo metat smeti vsaj v kanto, če nam že ločevanje ne gre. Pri tem bi se naslonu na en dober stavek, ki sem ga zadnjič prečital. "Ni domoljubec tisti, ki si da zastavo zraven niknejma, ampak tisti, ki vrže smet v kanto!. No, ker pač se roko na srce vedno pač ne moremo premikati samo na lasten pogon, pač moramo tu pa tam uporabiti tudi kaka druga prevozna sredstva. Pa da tu sedaj izhajam iz lastne izkušnje. Celo svoje življenje se m se primora

 je nekaj kar obožujem. Sliši se čudno, smo lastniki avtodoma jaz pa imam rad rutino. Na prvi pogled res čudno, ampak kakor koli da je se me rutina drži, ko sem doma in ko smo kje na poti. In kaj to za mene pomeni. No navijanje ure, da grem tečt že dolgo ne več, razen seveda na dan dnevne službe, ko pač brez tega ne gre. V ostalih dneh prepustim samemu sebi, da se zbudim, no roko na srce je je največkrat med šesto in pol sedmo. potem pa obvezna kavica, pa obiski wcja, ki so pri meni kar kultni in to pomeni, da se ne končajo samo pri enem. Potem pa šport. No tu sem prilagodljiv glede na vreme in letni čas in na voljo. Lahko da bo tek, lahko da kombinacija tek in še kak trening za moč, lahko da bo kolo, če je zima so tu še tekaške smuči, v glavnem nek šport. Če ni službe sledi nato v miru še ena kava, nato pa se lotim gospodinjskih opravil. Sem namreč kar malo obseden s pospravljanjem, moja druga obsesija poleg športa, torej vsak dan sesanje, pa še kak prah pobrišem, če so cote suhe pote

 kar se tiče pretečenih kilometrov ja padel, saj sem pretekel 130 kilometrov, če temu dodam še kolo pa fitnes pa še mal teka na smučeh.... Je pa to daleč od kilometrov, ki sem ji nabijal do septembra 2013, ko so se številke sukale tud pri plus 500 včasih pa tud plus 600 kilometrov na mesec. No, to je že daljna preteklost, realnost pa je sedaj taka, da niti nimam ambicij po kakih norih številkah, ampak sem z vsem kar je več kot 100 kilometrov na mesec super zadovoljen.  Torej kar se športa tiče vse po planu, vesel sem, da lahko migam, vsak dan posebej sem hvaležen za to, ob enem pa tud žalosten, ko vidim kup zaležanih, da še ne rečem kaj druga, ljudi, ki bi počasi rabli nek električni pogon še za premik iz kavča do hladilnika, že zdavnaj pa sem se naveličal nebuloz o tem kako ni časa... Kar se tiče misije hujšanje, gre super, še vedno ne jem sladkarih, pa tudi na splošno malo omejujem nepotreben vnos hrane in lahko rečem, da se uspešno približujem predzadnji luknji na službenem pasu, o

 ali kako bi rekli vikend potepanju na Ptuju. Vreme ni glih kazalo za kake bajne izlete zato smo se odločili, da gremo v bližnji Ptuj. V petek popoldan smo parkirali na super PZAju v Zabovcih tik ob ptujskem jezeru. Res super parkirišče z sanitarijami, vodo, elektriko in še igriščem za otroke, prav tako je v bližini piknik plac in pa seveda super trasa za sprehod, tek ali kolesarjenje okoli Ptujskega jezera. Sončni zahod, skoraj kot na morju. Tek okoli Jezera V soboto dopoldan smo se nato prestavili do kampa Term Ptuj, se sparkirali in se šli namakat. Seveda so zunanji bazeni še zaprti a je znotraj dosti bazenov, tako da se da malo tudi odplavat, če kateri to želi. Velik plus teh bazenov je tobogan za otroke, za nas savniste pa dostop do savn. Te so znotraj, kjer je režim malo da ne čudn, saj so tam kopalke obvezne... No so pa potem savne še zunaj, kjer pa je savnanje pač tako, kot mora biti... Popoldan pa smo poiskali picerijo, ki je po oceni Ptujčanov najboljša in to je picerije oz.

 roman je tale Snežna slepota ali v angleščini Snow blind, prva v seriji knjig Ragnarja Jonassona, ki opisuje zgodbo mladeniča, ki se odloči, da po končani policijski akademiji odide na daljni sever Islandije, kjer ves čas sneži in je tema in mraz, ter tam reši svoj prvi primer umora.  Kot zanimivost, naj povem še to, da na Islandiji vsak 10. prebivalec izda knjigo in da Islandci napišejo največ krimi romanov, kar je zanimivo, saj se v Islandiji zgodi le malo umorov in so krepko pod povprečjem Evrope. Torej prvi v vrsti, jaz sem ga prebral v angleški verziji kot e knjigo, žal nisem niti preveril ali se ga da pri nas sposoditi v kakršni koli obliki.

 ker pač že dolgo nisem imel kakega izziva, sem se ga lotil v času, ko so tako popularni ravno 40 dnevni izzivi. Torej v tem postnem času vdlikokrat čujemo, kako bo nekdo 40 dni brez alkohola, pa to in ono. V glavnem, ker že tudi sam nisem imel pravega izziva sem se tudi sam odločil, da po dolgem času malo omejim recimo vnos sladkarij in raznih čipsov, tako, da se bom teh 40 dni poskušal držat tega. Seveda bom naredil manjši odvod, malo sladkega si bim vseeno privoščil v obliki kakega proteinskega pudinga ali jogurta, od prigrizkov pa sem se omejil na orehe in kako pest arašidov.... No če bom tako shujšal kako kilo mi bo toliko lažje tud pri teku, ki sem se mu začel malenkost bolj posvečati, seveda vse v okviru zmožnosti, ki mi jih dopušča moja peta. V glavnem poskušam narediti vsaj dva krajša teka, kjer malo spreminjam hitrost in enga enournega počasnega. Saj vem nič drastičnega a za kaj več tudi nisem sposoben oz. bi kaj več bilo naravnost samomorilsko, ker bi me pač noga preveč bole

 eno v e verziji in eno audio. Torej na bralniku sem prebral tretjo v seriji knjig knjig o odvetniku Bennerju, ki se je tokrat zapletel s skrivnostno združbo, katerih povezava sega k nedavno preminulemu prijatelju, za katerega pa se izkaže, da je vsekaj drugega, kot si je o njem mislil....                                                                    vir: emka.si V audio obliki pa sem preposlušal biografijo Nespodobni odvetnik, našega najbolj karizmatičnega in znanega odvetnika Čeferina. Zanimivo branje oz. poslušanje v katerem izvemo veliko zanimivih podrobnosti iz življenja odvetnika, od njegovega pijančevanja v mladih letih, do tega, da je ustanovil najbolj znano odvetniško družbo pri nas.  Spusti se tudi v bolj intimne sfere življenja in boja s smrtjo njegove žene. Zanimiv pa je tudi del, ko njega opisujejo njegovi trije otroci. Je pa knjiga kot rečeno na voljo tudi v audio obliki.                                                                                                 

 je roman srbskega pisatelja Majiča. Prebral sem, da je to pravi hit v Srbiji in sedaj po prebranem mi je jasno za kaj. Knjiga lahko gre z lahkoto ob bok novodobnim krimičem in se ne bom čudil, če bo v prihodnosti tudi podlaga za film ali nadaljevanko.  O sami vsebini pa samo to, da spremljamo odvetnika, ki zagovarja osebo, ki naj bi nekoga umorila a, ko mu uspe, da to osebo spoznajo za nedolžno se šele začne prava zgodba razvijati. Zgodba, ki bi prav z lahkoto bila tudi napisana po resničnih dogodkih. Knjigo najdete tudi v e obliki. vir:emka.si

 mi je danes rekel en sodelavc, ko tak fejst migaš. Pa sem mu rekel, da ne migam za to, da bi živel 100 let, ampak za to, da bi živel tist kolk bom kvalitetno. Rajš manj pa, da sem skoz v miganju ko pa 100 let zaležan. No pa, da nadaljujem z modrovanjem. Ker sem v takem službenem okolju, kjer nam narava dela omogoča, da se pač lahko malo prej upokojimo in ker nas je kar nekaj ki so(mo) blizu, eni pa že preko tega, da bi lahko to storili, je na dnevnem redu tema "penzija". Sam imam še kake štiri leta do tam in za enkrat sem mnenja, da bom to kar mi država omogoča tudi izkoristil, razen v primeru, če bi se kaj drastično spremeni. Pri tem imam v mislih, kaj pa vem, da bi recimo Tatjana ostala brez službe ali pa da bi kdo zbolel pa bi rabli več denarja, nekaj v tem stilu ali pa, kar je pa skoraj nemogoče, da bi dobil delovno mesto, kjer bi lahko delal, kot normalni ljudje, se pravi 7-15 od ponedeljka do petka, to pa bi lahko delal tud do smrti, a za to so možnosti skoraj nične. T

 je knjiga, ki sem jo ravnokar odložil ali bolje rečeno sem odložil slušalke, saj sem jo poslušal.  Knjiga opisuje priprave za nastop na maraton in je daleč od suhoparnega opisovanja treninga, Avtor med samo pripravo na maraton opisuje tudi razne dileme, ki se porajajo med samimi teki, od tega, kako tek skombinirati z službenim in družinskim življenjem, kako se spopasti z raznimi zdravstvenimi izzivi in podobno. Vsake toliko se avtor vrne tudi nazaj v preteklost k izkušnjam iz tekov z očetom, znanim psihiatrom Janezom Rugljem, do pohajkovanj po hribih z njim in kako sedaj on kot oče svojih otrok poskuša vse to prenesti tudi na njih. Poanta celotne knjige je ravno to, da mora tek biti sprostitev in, da čas in tempo nista najbolj pomembna stvar pri tem. Kljub poplavi tekaških knjig priporočam vsem, tudi tistim, ki maratone pretečete v bistveno boljšem tempu, kot ga avtor, mogoče vam le odpre še kak drug zorni kot teka. Kot rečeno knjigo poleg tiskane izvedbe najdete tudi v audio obliki.

 bo počas mimo od kar mi uspeva vsak dan biti športno aktiven. To pomeni, ne samo, da se več kot uspešno izogibam poškodbam in boleznim, kar je v bistvu v času, ki je za nami, se pravi postpandemiji res kar pravi čudež. Po tem takem se mi je uspelo izogniti torej vsem nevarnostim današnjega časa. Seveda ne smemo pozabiti, da jaz žal niti v enem trenutku nisem bil med tistimi, ki bi lahko bil zaprt doma v zavetju štirih sten in čakal da vse skupaj mine, ampak sem ves čas hodil v službo, bil v enem delu celo v tujini in delal tam. In ko vse to tako pogledam za nazaj, mi to, da sem vsak dan športno aktiven najbrž ni škodovalo, ampak kvečjemu koristilo.  Prav zavedam se kako sem srečen, da lahko to počnem iz dneva v dan, da lahko grem ven, sem v naravi, se razgibam in se zaradi tega počutim odlično. Pa seveda priznam, da so tudi dnevi, predvsem jutra pred službo, ko se vstanem že pred tretjo, pa mi včasih najbolj ni, a mi nato nikol ni žal da sem se dvignil in opravil.  No v sedmih letih s

 ki se po premoru vrača v naše kraje glede na vremensko napoved, je pač taka kot je. Med tem, ko je december začel zelo obetavno z snegom vsaj višje pa se je njegov konec in začetek januarja prevesil v bolj pomladno varjanto, a kot rečeno se zima počasi vrača. No jaz sem vesel, da sem december dobro izkoristil za snežne radosti in tako bil kar nekajkrat na tekaških in tudi na alpskih smučeh tako, da mi sedaj ni tako težko čakati na novo snežno pošiljko. Se je pač treba prilagoditi in sem potegnil sedaj iz kleti gorca in z njim naredil prav voženj, kar pa tudi ni slabo. Iz vsega napisanega je vsakemu jasno, da šport še vedno ostaja hobi številka ena, čeprav sem sedaj malo bolj spet zagrabil tudi branje knjig in bi sedaj najraje bral kr kake tri na enkrat. Ampak ostanimo pri športu. Vodilo je še vedno da vsak dan namenim športni aktivnosti vsaj eno uro, pa naj bo to tek ali treningi za moč ali kolo ali pa v tem času kaj na snegu, no tu pa tam pa je kombinacija večih aktivnosti a pretirav

 knjig je na mojem bralniku. Začel sem z prvo knjigo, ki jo lahko najdete tudi na Biblosu Poslednje kraljestvo . Za mene, ki imam rad take zgodovinske zgodbe v stilu GoT me je res pritegnila, če po pravici povem, po dolgem času knjiga, ki sem jo pogoltnil. V bistvu sploh nisem vedel v kaj se spuščam dokler nisem prebral knjige do konca in nato ugotovil, da v bistvu gre za obsežno zbirko, ki sem jo najdel potem na spletni strani avtorja . No spotoma sem ugotovil, da je že posneta o tem tudi serija, ki jo lahko gledaš Netflixu . Žal pa je v e obliki kar se knjig tiče samo prvi del, se pa z malo guglanja najdejo ostali deli v e obliki v angleščini. Seveda sem potegnil dol že naslednja dva dela in sem se branja že lotil.  Pa malenkost še o zgodbi, gre v bistvu za življenje na severu Evrope v letih 800 in naprej, ko so ljudstva s severa osvajala ozemlja današnje Velike Britanije, Predvsem zaradi tega, ker so hoteli osvojiti ozemlje z bolj rodovitno zemljo, kot je tam od koder prihajajo. Zgo

 kar na polno z mojimi razmišljanji. za tale zapis danes je kir začetek poslušanja enega podkasta z zdravnico, ki se je pohvalila kako se je v nevem kolkih letih število zaposlenih podvojilo v enem od zdravstvenih ustanov, pa kako majo zaposlene ne vem kake vse strokovnjake za ne vem kake vse vrste bolezni. Seveda ni pozabila omeniti kako so si bli boki v času kovida in tako dalje in tako naprej. Seveda si ob tem ne mkorem kaj, da se nebi začel spraševati kam je šla ta družba. Ob tem, ko se v Sloveniji v parih letih število prebivalstva ni povečalo za enkrat pa na drugi strani potrebujemo enkrat več ljudi, ki tako ali drugače "skrbijo" za nas. Pa ni to kritika na zdravnike o katerih te dni poslušamo skoraj na vsakem koraku, ampak je to kritika za nas vse, za družbo kot celoto.  Kljub vsemu "napredku" ki je namenoma v navednicah pa potrebujemo vedno več ljudi da skrbijo za nas. Ali smo res tako nemočni, da ne znamo tudi vsaj malo poskrbeti za sebe, ali res ob vsakem

 so v tem času glavna tema, a še preden jih nekaj zapišem je prav, da kaj povem tud o letu, ki je za menoj. Predvsem mirno je minilo to leto, brez kakih pretresov, čeprav sem konc leta zopet menjal delovno mesto ali bolje rečeno se vrnil na prejšnje, vse ostalo pa res tako zelo umirjeno. Tud korona je mimo in prvi hajp, ki je nastal februarja ob napadu na Ukrajino se počasi umirja. Ampak kaj ma to sploh veze z nami, razen seveda to, da marsikaj plačujemo dražje na račun takih in drugačnih kriz, pa seveda ne smemo pozabiti, da bodo spet eni napolnili žepe do vrha, ker vsaka kriza je pač po drugi strani za nekoga dobičkonosna.  A če pustimo politiko in vse ostalo ob strani, je kot rečeno leto minilo mirno, kar pomeni, da ni bilo nobenih pretresov v familijskem smislu. Vsi smo zdravi in sedaj, ko sem vedno bližje 50ki se mi zdi, da je zdravje res vrednota, ki mi vedno več pomeni. Koliko k temu pripomore to, da vsak dan malo poženem kri po žilah z neko športno aktivnostjo ne vem, sem pa zi