JAZ IN...

 ki sem jih začel letos pisati so do nadaljnjega na mrtvi točki, nekako nimam volje do pisanja, je pa tu odlomek iz tega, kar sem do sedaj uspel napisati.... V prepad. Čeprav sem šele dobro začel s svojo tekaško kariero, če gledam to kako dolgo sem do takrat tekel, pa sem bil glede kilometrov, ki sem jih pretekel in raznih tekov, ki sem se jih udeležil do sem že pravi veteran. Ko sem za namene tega pisanja šel malo čez beležke svojih tekov, sem ugotovil, da sem mesečno redno tekel čez 500 kilometrov in kako vem, da je to res veliko, se bo kdo vprašal. No, če kdo naleti na kak pogovor z kakim bolj profi tekačem pogovor redno nanese tudi na kilometrino, ki jo pretečejo in se številke vrtijo med sto pa tja do sto šestdeset kilometrov, jaz sem jih redno delal krepko preko sto in sem tako gledano striktno po tem veljal že za veterana, če pa sem pošten do samega sebe pa sem bil takrat nekdo, ki je dobesedno zasvojen z tekom. Tako, da tega maja sem poleg vsega začel tudi malo kalkulirati

 se je začela nekje v aprilu, ko sem videl, da pa sem se malo preveč sprostil in, so se mi začeli kilogrami malo nabirati. Pa saj ne, da nebi skoz migal, seveda je šport stalnica, a vseeno je to premalo, sploh, če se malo preveč sprostiš pri hrani, tak kot sem se jaz. Torej nekje v aprilu je padla odločitev, da se znebim sladkarij in pa raznih čipsov smokijev in podobne navlake in pa da za malenkost pojačam svoje treninge. Ob enem pa sem si hotel dokazati, sebi pa tudi še komu, da je lahko tudi en 50 letnik fit, se pravi v dobri formi tako fizično, kot tudi, da lahko izgleda dobro. No pri tem drugem so še rezerve, seveda. Torej, danes, ko sem star 50 let in en dan lahko rečem, da sem zadovoljen s transformacijo, svojo težo sem zmanjšal za ene 10 kilogramov in to brez muke. Kot rečeno sem samo opustil nekaj razvad in to je tudi vse kar je bilo potrebno. Seveda pa na tem mestu ne mislim končati, ker so še rezerve in ravno zima je pravi čas, da do spomladi dokončam začeto delo. Pa da ne b

 k ar se tiče materialnih stvari. Ravno včeraj sem menjaval gume na avtu, ker pač zima je tu in brez zimske opreme pač ne gre. No v glavnem, da ne dolgovezim, med čakanjem sma z malim hodla po salonu in gledala nove avte. Ni kaj v petih letih od kar smo mi kupli avto pa do sedaj, se zdi, kot, da je minilo desetletje ali dva, ko se usedeš v nov avto, ki je isti model kot naš. Tako sem sedel v avtu in gledal na okoli po notranjosti in čeprav imam rad nove in moderne stvari, me je vse skupaj pustilo ravnodušnega. Ko sem kasneje malo bolj premišljeval o vsem skupaj sem prišel do spoznanja, da v bistvu sploh nimam več kakršne koli želje po materialnih stvareh in, da kot rečeno kljub temu, da imam res rad novotarije in spremljam vse živo kar se dogaja tako na področju tehnike, pa avtov, pa želje da bi si kupoval kaj novega v bistvu sploh nimam. No, mogoče je ena stvar tudi to, da zadnje čase bilo kaj smo kupili smo gledali, da je bila zadeva res dobra in nam potem to drži dolgo časa. Pa ko s

 te dni, saj je sneg že prilezel vse do Belvija. Je pa zunaj zdaj res lepo, jesenske barve so v mestu in teči po ulicah je res lepa stvar, tudi vonj, ki ga oddaja jesen je nekaj posebnega, ampak, to bo doživel vsak, ki si bo vzel vsaj malo časa in si privoščil kak lep sprehod. Drugače pa se te dni nič kaj ne dogaja, prve počitnice so za nami. Mi smo si privoščili malo oddiha v Istri, kjer smo malo kolesarili in se malo sprehajali, če povzamem smo pač poskušali izkoristiti čas in za sproščanje in šport, tako kot pač vedno. Itak pa ne bo dolgo, ko bodo spet nove počitnice, saj so novoletni prazniki tako rekoč pred vrati. V bistvu lahko, če na kratko povzamem obdobje šolskega leta, kot obdobje ko računamo čas od enih do drugih počitnic in vmes še kakega vikenda, kjer nam uspe, da smo vsi skupaj doma. No žal je teh vikendov bolj malo, ker pač jaz večino vikendov dela, če ne celih pa vsaj kak dan. Ampak tudi to ni nič kaj posebno novega, tako da smo tega že vajeni. Torej, če na kratko povza

 kot se mu reče popularno, mi je letos bolj kot ne padel nepričakovano, ker nisem imel namena laufat tam, ampak sem bolj računal, da bom v vlogi navijača, ker pa sem dobil štartnino sem jo pač izkoristil in šel skupaj s Tatjano na 10ko.  Prireditev se sedaj res lahko kosa z vsemi maratoni v velikih mestih. Ekspo je bil v Stožicah in je bil res velik, sam dvig številk pa je potekal gladko in brez zapletov, tudi menjava ni bila komplicirana in je šla gladko. Midva sva seveda izkoristila avtodom in sva šla v Ljubljano že v soboto najprej šla dvignit številke in potem parkirala na Dolgem mostu, ker so parkirišče za Bežigradom zaprli. Popoldan sva potem naredila krajši sprehod po okolici potem pa relaks do jutra. Zjutraj pa z avtobusom do štarta, tam še malo ogrevanja v šotoru potem pa na štart. Glede na to, da gre res za prireditev, ki je množična bo mogoče organizator moral razmisliti, da počasi tek na 10 kilometrov ni več primeren za ta sklop in ga bo treba umestiti v drugi termin. Več k

 sem dal kar se tiče treningov, seveda še to ni na ravni izpred najboljših let, je pa bistveno višje, kot je bilo še na začetku leta. In kaj to pomeni. To pomeni, da sedaj športnim aktivnostim posvetim med devet pa tam do dobrih deset ur na teden. To tudi pomeni, da nekako delam štiri tekaške treninge, od tega dva daljša bolj počasna in dva krajša in malo hitrejša, seveda zopet nič podobnega kot v letih ko sem res treniral na polno, ampak vseeno za mene zadovoljivo. Dosti dodajam tudi vaj za moč, v bistvu se trudim, da takrat, ko naredim krajši tek dodam še trening za moč ali pa naredim krajše kolesarjenje in vaje za moč. Pri vajah za moč pa kombiniram vaje s pomočjo kettlebelov, ali pa dveh ročk ali pa kar lastno težo, kjer dodam še trx ali gumice. Če povzamem, to kar delam sedaj se mi zdi optimalno za doseganje ciljev, ki jih imam, torej ostati v dobri kondiciji z poudarkom, da pri tem predvsem uživam, si nikakor ne nakopljem kakih poškodb ali česa podobnega in pa seveda, da s pomočj

 ker za branje se pač pri meni vedno najde čas. Pa ne samo to, na lagerju imam tako zbirko knjig za po moje ene dve življenji. No tokrat sem se vrnil nazaj k Simonu Scarrowu. avtorju, ki je napisal že 21 knjig o legendarnih rimskih vojakih, kjer sta glavna junaka Makro in Kato vseskozi v ospredju. Torej predelal sem 20. knjigo a tokrat kar v Angleški verziji, ker se mi res ne da več hoditi po knjižnicah. Torej the honoure of Rome je naslov tej knjigi, kot vse do sedaj v ospredje postavlja naša dva glavna junaka, ki pa se tokrat bojujeta na zanju netipičen način, saj njun nasprotnik ni ravno vojska, ampak tolpa. Več pa ko boste prebrali knjigo. Sem pa spotoma odkril, da Scarrow piše tudi odlične kriminalke in prva v vrsti je Blackout z podnaslovom Berlin v času vojne. Dober krimič, ki se lepo povezuje z zgodovinskimi dejstvi tistega časa, torej začetka II. svetovne vojne. Odlično branje sploh, če vas zanima tudi zgodovina. Obe knjigi seveda v e verziji, in pa obe imata še nadaljevanji.

 bo tale zapis. Največ pa kot je zapisano v najboljši knjigi vseh časov bo "o življenju, vesolju in sploh vsem".  Torej te dni veliko bere, poslušam podkaste in športno izkoriščam zadnje lepe jesenske dneve. Bliža se konec misije s katero bom poskušal pokazati kako fit je lahko 50 letnik in to brez kakršnih koli strokovnih nasvetov, trenerjev ali specialnih diet. Vse to kar sem dosegel v slabe tričetrt leta je plod samo moje discipline in mojih izkušenj. Ampak kot rečeno do tega je še okoli mesec in pol... Je pa minilo kar nekaj časa od kar sem se odločil, da poskušam z zelo počasnimi teki in vidim kako lahko z tem poboljšam svojo pripravljenost. In moram reči, da se splača biti potrpežljiv. Po prvih hitrejših tekih, ki sem jih začel dodajati se kaže da sedaj veliko bolj z lahkoto tečem hitreje, pravzaprav bi lahko rekel brez mučenja oddelam hiter tekaški trening, se mi pa zdi, da bi se splačalo vztrajati s temi teki še mogoče skozi celotno jesen in zimo in nato spomladi doda

 tokrat še sprostitveni podaljšani vikend.  Ja takih pri moji službi res ni malo, če si jih posebej ne izprosim, a ko pa pridejo pa se potrudimo, da jih izkoristimo v čim večji meri. Sploh, če še vreme sodeluje. In tak je bil prejšnji podaljšan vikend. Torej v petek zjutraj iz nočne in potem fraj še sobota nedelja, ja kot rečeno ni veliko takih vikendov in tega smo lepo izkoristili. No tokrat smo dobili idejo za v petek kar na IG, kjer sem opazil da MI2 špilajo na Gradiškem jezeru in ko sem obiskal še  spletno stran  organizatorja in ugotovil, da se da tudi avtodom parkirat je bila odločitev čisto lahka. Seveda veliko pripomore tudi dejstvo, da je Gradiško jezero tudi zelo lepa destinacija za tekače. Lepa makadamska cesta, ki je speljana okoli jezera in je dolga dobre štiri kilometre in je ravno prav razgibana in omogoča res lep jutranji tek. Torej petek je bil zorganiziran, prav tako sobota zjutraj.  Za nadaljevanje pa smo se odločili, da gremo kar v Zreče in se malo namakamo v termah

 je najbrž cilj vseh nas. No seveda to ne pomeni, da živimo, pač pa da ŽIVIMO in ne životarimo. No na Netflixu lahko najdete serijo, kjer avtor raziskuje kraje na svetu, kjer ljudje živijo najdlje in pa seveda vzroke za to, da se ravno tam živi tako dolgo. V vseh primerih najde kar nekaj skupni imenovalcev, kot so preprosta doma pridelana hrana, gibanje, druženje, vera in podobno. Seveda pač vsi nimamo take sreče, da bi živeli nekje na vasi, kjer nebi bili izpostavljeni hitremu toku življenja ali pa recimo stresu v službi. Lahko pa naredimo veliko za to, da se k temu približamo. Najlažje je začeti pri prehrani. Priprava hrane doma lahko v veliki meri poveča kvaliteto našega življenja, pa ne samo to, skupni obroki so lahko tudi čas ki ga kvalitetno preživimo skupaj s svojimi najbližjimi. Seveda priprava hrane zahteva določen čas, a je čas ki ga porabimo za to zanemarljiv z časom, ki ga bomo pridobili na dolgi rok.  Gibanje. V tej seriji v bistvu sploh ne promovirajo neke hude telovadbe

 tek, ki sma se ga udeležila s Tatjano in to bo po dolgem času poročilo s tekme. Torej, ker sma imela v planu iti letos na kaki trail tek pa je tole v domačem mestu priletelo, kot naročeno. Trasa ravno prav dolga, na koncu je ura namerila dobrih 15 kilometrov, ne preveč zahtevna, kot rečeno, kot naročena, da se malo sprobama še v tej obliki teka. Na koncu sma prišla v cilj super zadovoljna, planirala sma, da boma za progo porabila tam okoli uro trideset in uro štirideset, na koncu sma bila v cilju v uri šestintrideset in glede na to, da je bil vsaj prvi del proge ko smo se povzpeli na Kalvarijo in potem tekli po grebenu, kjer je proga kar nekajkrat kar lepo vzvalovila, pa tudi potke so dokaj zahtevne za tek, sploh je bilo potrebno paziti nato pri spustu, ki je bil travnat in zaradi rose malo spolzek, je na koncu za to razdaljo kar lep rezultat. Če bi bila cela trasa taka, kot je bila potem v nadaljevanju, ko smo se spustili do Drave in potem zaokrožili najprej na levem bregu, se nato p

 se je nabralo torej je čas, da dam kak bralni predlog. Najprej ena športna knjiga. Ker sem še vedno tekač tako z dušo in telesom, sem z zanimanjem prebral knjigo Running with Kenyans . Avtor je sedanji novinar, ki je bil v mladosti obetaven tekač. V svoji knjigi je poskušal opisati svoje izkušnje, ki jih je doživel v trening kampu v Keniji in ob enem poskušal ugotoviti zakaj so Kenijci najboljši tekači na svetu. Ali je vzrok prehrana, ali način treninga, mogoče pa kraji v katerih trenirajo. Ugotovitve pa boste izvedeli, če si boste prebrali njegovo knjigo.  Žal je knjiga dosegljiva samo v Angleškem jeziku, da pa se dobiti v e obliki. Potem pa še nadaljnji štirje deli serije o Mosadovem agentu Gabrielu Alonu. Za vse tiste, ki radi posežete po tovrstnih zgodbah več kot odlično čtivo. Tudi te sem prečital v e obliki, nisem pa prepričan, da je katera dosegljiva v Slovenskem jeziku, se pa da z malo iznajdljivosti priti do celotne zbirke v e obliki.

 je težje sem slišal včasih, ko sem se s kom pogovarjal o teh nočnih službah. No, jaz zdaj rečem, da mi je težje iz dneva v dan. Pa ni samo to, da moram bedet ponoči, to je v bistvu še najmanj, bolj je to ko moram poslušat stvari ali brat o njih, stvari, ki se meni zdijo nepojmljive. Gre namreč za to, da si bomo morali na eni točki priznati, da smo popolnoma zatajili, tako družbenem, kot družabnem področju. Toliko vrst nasilja in nestrpnosti, kot jih poznamo v tem času nismo še nikoli. Pa imamo nasilje v družini, pa nad ženskami, pa nad otroki, pa med vrstniško, no zadnje je sedaj aktualno nasilje nad starejšimi, pa ziher je še kako... Na tej točki bo nekdo rekel, da se nasilje pojavlja že cel čas, čez vso človeško zgodovino in ja prav ima, ni se potrebno ozreti daleč nazaj in lahko vidimo kake vrste vse nasilja je možno sproducirati človeštvo, a je mogoče sedaj majhna razlika, da pa je bilo v preteklosti malo več spoštovanja. ravno tega pa v zadnjem času ni več na nobeni ravni. Nihče

 podaljšan vikend, smo si tokrat privoščili v Ljubljani in Gorenjskem. Ker smo doma veliki ljubitelji Queenov, nas je lepo razveselila moja sestra z nakupom vstopnic za koncert Queen simphony , ki je bil v ljubljanskih Križankah, seveda smo takoj sklenili, da bomo pač izrabili priliko in bomo preživeli podaljšan vikend v osrednjem koncu Slovenije. Kot naročen pa je ravno v soboto potekal tudi Triglav tek na Brdu pri Kranju in tako je bila odločitev še bolj enostavna in smo se pač prijavili na tek. No vsi razen Miha, ki ga tek nekako še ne zanima. Okvirni načrt je bil da v četrtek popoldan krenemo proti Ljubljani, parkiramo na PZA za Bežigradom, nekaj malega pojemo in potem lepo peš do križank. Na moje presenečenje je bilo na parkirišču vse polno avtodomarjev, ampak smo najdli svoj plac, skočli v trgovino, se okrepčali in potem hajd na koncert, ki je bil navdušujoč, sploh glede na to, da je poleg standardnih štirih izvajalcev bila še številčna zasedba lahko kar rečem cel simfonični orke

 je padla letos. Sicer je to bil plan že lani takoj po prvem dopusti v Grčiji, da tudi letos svoj glavni dopust preživimo na jugu, le lokacija je bila vprašljiva in v bistvu vse do zadnjega prav nismo vedeli kam bi šli, ampak to je ravno čar dopusta z avtodomom. Kar se tiče poti smo vedeli, da gremo po najkrajši poti, torej čez bivšo jugo, tako smo krenili popoldan iz Maribora in malo pred pol nočjo prispeli v Predejane, kjer smo določili, da bomo prespali. Priporočam vsem, ki ste na poti na jug, počivališče je ravno prav umaknjeno z avtoceste, ima pa tudi bencinsko in pa trgovino. No zjutraj za mene obvezen trening in okoli devetih nadaljujemo pot v smeri Grčije.  Na meji z Makedonijo smo v slabi urci, za prehod pa porabimo manj kot pol ure. Makedonijo pa itak prevozimo v šusu, tako, da smo pred mejo predem se sploh zavemo. V Gevgeliji se odločimo za obvoz na Dojran, kjer naredimo postanek za kosilo, nato pa čez mejo in smer obala. Čeprav je bil prvotni plan najprej prečkati Makedonij

 nazaj po krajši odsotnosti ali bolje rečeno po dopustu o katerem pa v enem od naslednjih objav. je pa res, da se je v tem vmesnem času naredilo toliko stvari, od katerih so seveda najbolj odmevale poplave. K sreči mi nismo bili deležni kakršnih koli posledic, sem pa bil kar dobro vpet v dogajanje v službi.  O vsem skupaj se mi ne zdi, da nima smisla zgubljati besed, ljudje, ki so bili na kakršni koli način neposredno udeleženi in so utrpeli kakršno koli škodo v teh poplavah bodo posledice čutili še leta, če ne desetletja. Kar me bolj moti je zopet to kako so eni takoj zopet zajahali val tuje nesreče, eni za samo promocijo, drugi so zavohali hiter zaslužek, eni tudi priložnost za izvajanje kriminale, žal pa le malo je takih, ki so res želeli samo pomagati in nič drugega. Upam samo, da bodo pristojni res naredili vse, da bodo pomoč dobili tisti, ki so jo za res potrebni, ne pa tisti, ki imajo najboljše zveze in poznanstva, kot se to rado zgodi. Kot rečeno na začetku smo vmes preživeli d

 v teh poletnih dneh. a se moram kar pohvalit, ker sem res priden. Ta mesec sem pretekel že 175 kilometrov in sem že blizu 1000 kilometrov skupaj, pa tudi na kolesu se bližam še 2000 kilometrov, kar je za gorca kr ok. Pridno pa tudi delam treninge za moč. No še vedno se trudim vsaj pri teku držati nizek pulz, seveda je to sedaj, ko je vročina malo težje a kot rečeno se trudim. Tako sem sedaj redno na devet do deset ur treninga na teden, kar pa je že kar veliko za rekreativca. Se pa kar se da trudim tudi z prehrano. Predvsem se držim intermiten fastinga, kar pomeni, da se trudim, da začnem jesti dopoldan čim pozneje. Idealno bi bilo, da nebi jedel 16 ur, se pravi, da bi jedel zvečer in potem šele nov obrok čez 16 ur. To mi najbolje rata, ko imam nočno, ko po navadi jem okoli štirih popoldan in potem naslednji dan šele enkrat po deseti uri, drugače pa sem bolj znan kot večerni jedec, ampak vseeno potem naslednji dan ne jem pred deseto ali pa celo počakam do dvanajstih ko imam po navadi ž

 po prihodu domov, smo si privoščili teden oddiha. V ponedeljek sva Miha in jaz šla na Roglo, plan je bil, da tam ostaneva do srede a naju je slabo vreme odgnalo domov že v torek proti večeru. A vseeno sma se mela super, malo sma pohajkovala, jaz sem v torek zjutraj odtekel na Lovrenška jezera, pa seveda obvezen vzpon na stari stolp, pa še eno vožnjo s sankami sma si privoščila. V četrtek pa smo se glede na napoved odločili za skrajni vzhod naše države. Torej terme Lendava. Super izbira za vse, ki kampirate, majhen a lep kamp, urejen, kopališče pa super, nobene gužve, voda odlična in kaj je najvažnejše imajo tobogane...