JAZ IN...

 kot se mu reče popularno, mi je letos bolj kot ne padel nepričakovano, ker nisem imel namena laufat tam, ampak sem bolj računal, da bom v vlogi navijača, ker pa sem dobil štartnino sem jo pač izkoristil in šel skupaj s Tatjano na 10ko.  Prireditev se sedaj res lahko kosa z vsemi maratoni v velikih mestih. Ekspo je bil v Stožicah in je bil res velik, sam dvig številk pa je potekal gladko in brez zapletov, tudi menjava ni bila komplicirana in je šla gladko. Midva sva seveda izkoristila avtodom in sva šla v Ljubljano že v soboto najprej šla dvignit številke in potem parkirala na Dolgem mostu, ker so parkirišče za Bežigradom zaprli. Popoldan sva potem naredila krajši sprehod po okolici potem pa relaks do jutra. Zjutraj pa z avtobusom do štarta, tam še malo ogrevanja v šotoru potem pa na štart. Glede na to, da gre res za prireditev, ki je množična bo mogoče organizator moral razmisliti, da počasi tek na 10 kilometrov ni več primeren za ta sklop in ga bo treba umestiti v drugi term...

 tek, ki sma se ga udeležila s Tatjano in to bo po dolgem času poročilo s tekme. Torej, ker sma imela v planu iti letos na kaki trail tek pa je tole v domačem mestu priletelo, kot naročeno. Trasa ravno prav dolga, na koncu je ura namerila dobrih 15 kilometrov, ne preveč zahtevna, kot rečeno, kot naročena, da se malo sprobama še v tej obliki teka. Na koncu sma prišla v cilj super zadovoljna, planirala sma, da boma za progo porabila tam okoli uro trideset in uro štirideset, na koncu sma bila v cilju v uri šestintrideset in glede na to, da je bil vsaj prvi del proge ko smo se povzpeli na Kalvarijo in potem tekli po grebenu, kjer je proga kar nekajkrat kar lepo vzvalovila, pa tudi potke so dokaj zahtevne za tek, sploh je bilo potrebno paziti nato pri spustu, ki je bil travnat in zaradi rose malo spolzek, je na koncu za to razdaljo kar lep rezultat. Če bi bila cela trasa taka, kot je bila potem v nadaljevanju, ko smo se spustili do Drave in potem zaokrožili najprej na levem bregu, se na...

 podaljšan vikend, smo si tokrat privoščili v Ljubljani in Gorenjskem. Ker smo doma veliki ljubitelji Queenov, nas je lepo razveselila moja sestra z nakupom vstopnic za koncert Queen simphony , ki je bil v ljubljanskih Križankah, seveda smo takoj sklenili, da bomo pač izrabili priliko in bomo preživeli podaljšan vikend v osrednjem koncu Slovenije. Kot naročen pa je ravno v soboto potekal tudi Triglav tek na Brdu pri Kranju in tako je bila odločitev še bolj enostavna in smo se pač prijavili na tek. No vsi razen Miha, ki ga tek nekako še ne zanima. Okvirni načrt je bil da v četrtek popoldan krenemo proti Ljubljani, parkiramo na PZA za Bežigradom, nekaj malega pojemo in potem lepo peš do križank. Na moje presenečenje je bilo na parkirišču vse polno avtodomarjev, ampak smo najdli svoj plac, skočli v trgovino, se okrepčali in potem hajd na koncert, ki je bil navdušujoč, sploh glede na to, da je poleg standardnih štirih izvajalcev bila še številčna zasedba lahko kar rečem cel simfonični ...

 kar sem jih kdaj koli odtekel na kaki tekmi se je zgodila preteklo soboto v Radnecih.  Ampak gremo od začetka. Od tega, da smo v petek popoldan prišli v Radence, nafilali hladilnik v trgovini in nato šli po štartne številke, se mal sprehodili naokoli, nekaj spili in šli spat. V soboto nas je zjutraj pričakalo nekaj dežnih kapelj in nato oblačnost med katero se je že kazalo sonce, ki je nakazovala na še eno tipično tekmo v Radencih, kjer bo precej toplo in soparno. Sam se s  tem nisem dosti obremenjeval, kar me je na koncu drago stalo. Ob poti do štarta srečamo še nekaj sarih znancev, ki se vedno udeležujejo tekaških prireditev stisnemo par rok, se malo pomenimo. In že je tu štart in že tečemo, vroče je za crknit ampak prvi kilometri kar letijo, nad pričakovanji hitro a kot se je kasneje pokazalo so bili ravno ti kilometri povod za to kar se je zgodilo proti koncu. Pa da ne dolgovezim z Tatjano sma tekla skupaj nekje do 8,5 kilometra, ko sem ja že videl, da bo do cilja ka...

ker pač so trenutne razmere takšne, da je maraton radenci odpovedan, pa naju to ni ustavilo, da nebi odlaufala tradicionalno 10ko. Tokrat v Mariboru, a važno je da se teče. Trasa, ker je blo tak fino sma dodala 100 metrov In obvezen "selfi" za konec

letos, ki sva se jo udeležila s Tatjano je bila v Konjicah. V bistvu tek na domači trasi, ki jo poznam do milimetra saj sem na njen pretekle po moje par tisoč kilometrov še v mojih najboljših tekaških časih. No res z eno razliko, da sem sedaj tekel malo obratno kot ponavadi za treninge. Lepa prireditev, kateri je pomagalo tudi lepo jesensko vreme.  Ker nimava nekih tekmovalnih ambicij je bil mogoče edini cilj za malenkost izboljšat čas iz Radenc letos, kaj več pač ne. In na koncu se je tako tudi izteklo, čas malenkost pod 51 minut in to je to za lep nedeljski dopoldan. Sam bi mogoče lahko iztisnik par minut bolje kaj velik pa roko na srce tud ne. In to je to, kar se tiče udeležb na uradnih tekih za letos. Še ena iz štarta, nekaj utrinkov pa se najde tud na Instagramu.

sma pa letos s Tatjano rekla, da grema spet malo odlaufat "uradno" en tek in ker je 21 km malo preveč, 5,5 mal premal, je 10 km ravno prava razdalja za to kolk pač tečemo. Nekih posebnih ciljev ni bilo, tak recimo prit pod uro v cilj, no Tatjana si je želela pod 55 minut, na koncu pa je šlo kar spodobnih 52:23, kar sploh ni tak slabo glede na to, da pač tečemo samo mal tu pa tam, da pač presekamo med kakimi drugimi treningi. Glede na to, da ni blo pretiranega trpljenja bo mogoče naslednji pa že pod 50 minut.

z biciklom na Pohorje. Da sem to ugotovil ni blo druge, kot da se udeležim tekme. Vsako leto iz Peker do vrha poteka kolesarski vzpon in glede na to, da sem letos prešaltal na kolesarjenje, ni blo druge kot, da grem sprobat, kak hitro lahk v bistvu pridem gor. Na treningih sem bil najhitreje na vrhu nekje med 47 in 48 minut in prav zanimalo me je kolk še lahk pridem hitreje. Po dogem času torej spet na kaki mal bolj resni tekmi. In kar hitro mi je blo jasno, da je to v bistvu bolj kot kaj druga sprint oz. tek na kratke proge, ki pa meni ni najbolj pisan na kožo. V bistvu sem od štarta pa do cilja bil na rdečih obratih. Mogoč bi blo tud malenkost bolje, če bi štartal malo bolj zadržano in potem probal dodajat, vendar pa nisem točno vedel, kako pa kaj bo in me je pol prot koncu začelo mal zmanjkovat. V bistvu pač nisem hotel riskirat, da bi pol na koncu ugotovil, da bi lahk šel hitreje, tak pa v tem primeru zagotovo vem, da je s to taktiko to bil moj maximum. Ne bom pa dal roke v ogen...

nedeljskega teka, no bolje rečeno valjanja po blatu. V bistvu je to edina prireditev, ki me še potegne, da se jo udeležim. Sicer sem v tem še bolj novinec saj sem bil šele na drugi taki tekmi, vendar pa je bila ta veliko boljša kot prejšnja v Celju, vsaj kaj se ovir in trase tiče. Trasa razgibana, celi čas po gozdu in čez travnike, vmes pa vsemogoče od vode, blata, plezanja, preskakovanja in še in še. Trasa je ponujala en krog dolg 7 km za najboljše pa dva kroga. Odločitev na začetku je bila, da če nam uspe prit krog prej kot v uri gremo še enga, če pa več kot v uri pa zaključimo. Žal ali pa na srečo, no bolj to drugo smo za cel krog porabli nekaj več kot uro in tako zaključili po enem krogu. No glede na to kak me danes bolijo noge je blo kar dost. Bo res treba mal več laufat... Ciljni šprint. (foto: Braverun)

za telo in dušo je bilo tole nedeljsko druženje v Celju. Razlog pa je bil nekaka mestna avantura oz. Urbani gladiator, kot je prireditev poimenoval organizator. Aja, zakaj balzam? V poplavi vseh tekaških tekem, kjer vsi lovijo razne PB-je in gledajo skoz na uro in pulz pa je to blo končno nekaj kar je bila tekma, ki pa to ni. Na koncu je bilo važno da ekipa pa ne glede ali je bila dvo ali več članska pride v cilj, da premaga progo, ki si jo je zadala in da se ima pri tem fajn. V cilju pa ni glavna tema kakšen tempo smo imeli, pa kak je bil čas itd., itd. Tako ni blo niti pretirane nejevolje, ker proga tu pa tam ni bla najboljš označena in smo se mal zgubljali, no v najinem primeru sma tak od oka napravla kaka 2,5 km viška in kakih 150 višincev pa kot sem reku nič za to. Cilj in namen je bil probat nekaj novega, malo adrenaliskega, se met fajn in se pošteno razmigat. Proge so bile tri različne, seveda pa sma se midva s sodelavcem Dejanom, ki ga vsi bolje poznajo kot "Mileta...

ne bom tekel dokler ne pocajtam ahilove. Ja saj vem kolkrat sem že to reku pa pol nič od tega, kakor je blo mal bolje sem že obul copate pa ven. No zdaj pa čist zares ne bom! Tako je zdaj že dva tedna od kar sem zadnjič tekel. Seveda pa zdaj na račun tega bolj trpita bicikla, no pa ne samo to, zdaj grem na bicikl v takem vremenu v katerem mi včas na misel nebi prišlo. Dež, veter, mraz jaz pa ven pa biciklirat. Seveda pa kilometri pol kr letijo in tak sem v dveh tednih naredil že 510 kilometrov. Ja kaj naj, če pa ne morem bit doma in gledat v strop. Zravn biciklanja pa pridno delam vaje z kettlebeli in ostalimi pripomočki.  No k sreči pa le ni kar naprej slabo vreme. In tako je bil danes idealen dan za kolesarjenje po makadamskih cestah Pohorja. Po končanem kolesarjenju pa sta me pričakale dekline na vrhu pri vzpenjači in od tam smo šli še do Mariborske koče na štrudl in gibanico. Res lep jesenski dan. Mal fotografiranja kr z bicikla. Mal blatn na koncu. ...

v šestih dneh kar dve tekmi. Po sobotni trail tekmi, kjer smo se podili po zelo razgibanem terenu, sem se zopet vrnil na meni bolj domač asvalt.  V bistvu sem samo poravnal lanski dolg, ki je nastal, ko se po prijavi na tek le-tega nisem mogel udeležit, saj mi je nastop preprečila poškodba križa. Z organizatorjem sem se lani nato dogovoril, da lahko plačano štartnino izkoristim letos in tako sem letos bolj za šalo kot za res poslal mail organizatorju in ga pobaral ali še drži lanski dogovor. Na velko presenečenje sem dobil res hiter odgovor, da stvar še vela in pol mi ni preostalo drugega, kot, da si splaniram dopust, saj je tekma sred tedna, ko Italjani praznujejo, dan zmage (nad kom raj ne bom ugibal...). Sprva je zgledalo, da bom v Italiji edini Slovenec, no na koncu smo bili trije in smo se tako združili, da nam ni blo dolg čas na poti. Štart samega teka je v mestu Castel Bolognese, ki je le nekaj kilometrov stran od nam bolj znane Imole in je več kot 530 kilome...

so rekli, da bo tale polovička. No, za prvi Naj, to da je bil zame najtežji lahk potrdim, ker po takih trasah še jaz niti za hec nisem nikol laufal, kaj šele za res. Ta drugi Naj, se pravi najlepši, hmmm, pojma nimam, ker pol trase nisem dobr videl, ker sem mel skoz zarošene špegle, ja res ne vem od kod mi ideja, da mam na seb očala, ko pa jih do zdaj nikol nisem uporabljal na tekmah. Ja tokrat pa, da bom bolje videl vse korenine in luknje, no na konc se je izkazalo, da je blo glih kontra. Pa če začnem od začetka. Odločitev za prijavo je padla, ko sem se letos odločil, da se mal sprobam tud v teku po brezpotju. Prvi poizkus se je klavrno končal in Madžarska je odpala zaradi ekstremih razmer. No v drugo pa je šlo. Preko TFja smo se dogovorili za skupno furo iz Ljubljane in že smo bli na štartu. Pred začetkom še mal klepeta, kavica in že smo se zapodili po trvnati potki. Nekaj malga že imam izkušenj iz mojih dosedanjih udeležb na "cici" gorskih tekih, ki sem si jih do sed...

sem se letos udeležil teka v Sladkem vrhu. Huhhhh ja in tako kar hitro vidim da je kar na enkrat minilo 5 let od kar se bolj ali manj uspešno ukvarjam s malo daljšimi teki. Tud statistika na tem teku kaže, da v večini primerov statiram, razen prvo leto in lani ko sem stvar vzel malo bolj resno, preostala leta pa sem tek vzel vedno bolj kot druženje in priliko za pomenek z tekaškimi prijatli. Je pa ta tek kriv tud za to, da sma prišla skup z Tatjano, tak da še en razlog več, da se z veseljem udeležim tega teka. Pa še mal fotomateriala, ki se je nabral v teh letih. Prvo leto smo tekli še po temi ;) Naslednje leto je blo mal mokro Leta 2009 smo mal šminkirali ;) Lani pa dirkali Letos pa spet mal zabušavanja In na koncu še tisti, ki vztrajamo že vseh pet let ;)