JAZ IN...

 bo te dni mogoče komu prišel prav, ko se nam napoveduje prvi vročinski val in ker bo treba na nek način nadomestiti izgubljeno tekočino. Seveda pa je lahko slabo če bi veliko žejo vsak dan gasili z velikimi količinami piva, je potrebno najti kako alternativo in pivo brez alkohola je pač ena od možnosti. Torej kot prvo je prav, da imamo v glavi, da ne pijemo pivo ampak pač osvežilno pijačo z okusom piva in tako nam bo mnogo lažje. Je pa seveda dokaj nehvaležno tako ocenjevanje, saj pač imamo ljudje različne okuse in to kar je meni dobro ne pomeni, da bo tudi komu od vas. A vseeno, jaz pač bom napisal svoje ugotovitve in občutke. Pa še ena stvar, do sedaj sem preizkusil pet različnih vrst te pijače, ko najdem še kako novo bom spisek dopolnjeval. Pa začnimo, Najprej Unionov izdelek. Najbrž gre za najstarejšo tovrstno pijačo pri nas, sam se spomnim, da smo to pijačo dobili že ko sem služil vosjko in od tega je že krepko čez 30 let. Torej, najprej embalaža, za moje pojme všečna pločevinka,

 kar sem jih kdaj koli odtekel na kaki tekmi se je zgodila preteklo soboto v Radnecih.  Ampak gremo od začetka. Od tega, da smo v petek popoldan prišli v Radence, nafilali hladilnik v trgovini in nato šli po štartne številke, se mal sprehodili naokoli, nekaj spili in šli spat. V soboto nas je zjutraj pričakalo nekaj dežnih kapelj in nato oblačnost med katero se je že kazalo sonce, ki je nakazovala na še eno tipično tekmo v Radencih, kjer bo precej toplo in soparno. Sam se s  tem nisem dosti obremenjeval, kar me je na koncu drago stalo. Ob poti do štarta srečamo še nekaj sarih znancev, ki se vedno udeležujejo tekaških prireditev stisnemo par rok, se malo pomenimo. In že je tu štart in že tečemo, vroče je za crknit ampak prvi kilometri kar letijo, nad pričakovanji hitro a kot se je kasneje pokazalo so bili ravno ti kilometri povod za to kar se je zgodilo proti koncu. Pa da ne dolgovezim z Tatjano sma tekla skupaj nekje do 8,5 kilometra, ko sem ja že videl, da bo do cilja kar težko priti

 po dolgem času in to priporočila za zapolnitev prostega časa. Najprej dva podkasta iz domačih logov. Prvi je Polstrokovnjaka , kjer Žan in Vid obdelujeta vsemogoče teme, malo recenzirata in malo komentirata aktualne dogodke. Mislim, da si zaslužita, da jima date priložnost.  No drugi pa je še en v vrsti nogometnih podkastov, le, da je ta malo poseben, ker ga delajo Prekmurci in je seveda v prekmurščini, tako, da bo znal imeti kdo malo težave s kakimi besedami. Torej gre za podkast Doj se prosi . Epizode najdete pod zavihkom članki. Glavni protagonist je njihov predstavnik za odnose z javnostjo Smiljan, ki skupaj s sogovorci obdeluje teme, ki se tičejo NŠ Mure in dogajanje v prvi ligi.  Sedaj pa še ena serija po dolgem času. Gre za serijo Snowfall , ki je v poplavi vsega za moje pojme ena boljših, ki sem jih pogledal oziroma jih gledam v zadnjem času. Če na hitro malo opišem za kaj gre in, da ne izdam preveč za tiste, ki si jo boste ogledali. Dogajanje je postavljeno v osemdeseta, kjer

 leta je za nami in prav je, da se malo ozrem tudi na moje športno udejstvovanje.  Z veseljem lahko ugotovim, da mi zdravje še vedno dobro služi in, da lahko vsak dan namenim del dneva za šport. Seveda je zime že zdavnaj konec in sem sedaj pač spet več na kolesu, je pa res, da bo kilometrina veliko manjša glede na pretekla leta, saj cestaka nimam več in tako kilometre nabiram samo na gorcu, pri katerem pa je kilometrina drugotnega pomena, gre pa bolj za nabiranje višinskih metrov, ki pa roko na srce tudi niso nekaj ekstremni. No kar se teka tiče sem zadovoljen, saj mi je do sedaj vse mesece uspelo preteči več kot 100 kilometrov, tako, da sem sedaj krepko nad 400 pretečenimi kilometri. Kakor koli pa je glavni cilj biti vsak dan aktiven vsaj eno uro, kar pa mi uspeva v celoti. Veseli me tudi, da imam povprečje prehojenih korakov čez 16,000, kar je tudi nek dosežek. V glavnem pa sem najbolj srečen, da me zdravje služi, da sem lahko aktiven ia tako poleg boljše fizične kondicije izboljšuje