Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na junij, 2012

Kilometri...

Če zdrži še ene 100.000 bo pa super.

Še en v nizu

bregov, ki jih imam plan napasti z gorcem. Tokrat sem se odločil, da pade še Štajerski Triglav, alias Boč. Ker iščem predvsem brege, ki imajo makadamske ceste sem se tud na boč zapeljal po makadamski cesti, ki vodi do antenskega stolpa na Boču. In, da se ne bom posebej vozu v Poljčane, ker z gorcem je p le mal predaleč z Maribora, sem ta vzpon zrihtal, kr pred šihtom, ko mi je glih spotoma.
Fina trasa, najprej za zagrevanje malo ravnine po asfaltu  pol pa zavoj v desno in v breg, kjer se tud začne makadam. Najprej se cesta malo vzpenja nato pa vzpon postane znosnejši in na nekaterih delih se da kr dobr dirkat. V zadnjem delu pa se cesta spet malo bolj konkretno vzpne, ampak ni prehudo. 
Na koncu je celotna razdalja vzpona iz parkirišča v Zg. Poljčanah znašala dobrih 11 km, samega vzpona pa je za dobrih 10 km, in okoli 700 višincev. Za vse skup sem ponucal dobrih 50 minutk...

Pri antenskem stolpu.


Pa še graf vzpona.


Še en breg

tokrat sem se odpravil na Koroško, da še tam sprobam mal svojga gorca. Ker smo imeli pred kratkim piknik v Slovenj Gradcu je bila to enkratna priložnost, da združim piknik še z malo športa in sem se odločil, da naskočim Uršljo goro. Mal sem prebral na netu, kje poteka cesta in ugotovil, da sem v bistvu pol proge že spoznal pred parimi leti, ko sem se udeležil teka na Navrske ledine. Tako sem se z avtom pripeljal do Ivarčkega jezera in od tam začel z vzponom na Uršljo goro. Najprej se cesta malenkost spusti, nato pa se začne vzpon. Cesta je nekaj časa asfaltirana potem pa se začne makadam, ki je prav tako dobro vzdrževan, le tu pa tam so bile na cesti luže, saj je zadnje čase bilo kr nekaj dežja, v bistvu je deževalo še malo preden sem začel z vzponom. V glavnem cesta se lepo enakomerno vzpenja skoraj do ledin, ko se malenkost zravna in nato od ledin naprej tudi parkrat malo spusti, nato pa se zopet vzpenja vse do zloglasne rampe, od koder pa se rez začne peklenski vzpon. Po nekaterih…

Pohorje na

oz. z biciklom. Ne vem kdaj sem bil na zadnje peš na Pohorju, no zato pa dobro vem kdaj sem bil nazadnje gor z biciklom. Sploh pa pred časom, ko sem čakal na specialko in sem mel malo več v delu gorca. No po parih vzponih do Belvija je padla odločitev, da naredim mal daljšo turo po Pohorskih cestah. Po preučitvi karte sem se odločil za naslednjo pot. Pekre po Kordeku na Pečke, nato do Glažute in dalje Treh Kraljev od tam je bil plan do Črnega jezera vendr je zaradi preveč blata zadeva odpadla. Tako pa sem nadaljeval po cesti do Osankarice in nato do Areha in spust do Belvija in v smeri Pohorskega dvora nazaj v Maribor.
V dolini pa najprej v pralnico, saj sem bil kar fino blaten, ker me je vmes dobila manjša ploha. Drgač pa vseskup za slabih 77 kilometrov in okoli 1600 višincev. Pa velik miru in frišnga lufta.
Pa še graf poti...

Maj

je za mano in počasi izginjajo tudi moje težave z križem in išiasom. Sicer so bolečine še tu pa tam prisotne vendar pa so sedaj vsaj znosne in tako lahko bolj ali manj nemoteno migam. Sem pa tud v tem mesecu še v velikem zaostanku za povprečno tekaško kilometrino, ampak je pa dobra stran to, da pa sem veliko nad povprečjem na kolesarskih kilometrih.
Prav tako sem opravil par treningov v obratnem vrstnem, kot ponavadi. Se pravi, da sem šel najprej na bicikl pol pa direkt na tek in morm priznat, da mi kr gre...