Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na 2012

Počasi se končuje

še eno leto in a ima zdaj smisel gledat nazaj na vse skupaj kaj se je dogajalo. Ka pa vem... Ja in ne, kak se vzame pač. Itak pa je vedno tako, da pač tist kar je dobro si itak dolgo zapomnimo, kar pa je slabo pa se čim prej pozabi, pa je. No vsaj pri men je tako, ker pač nisem človek, ki bi se nekaj obremenjeval s salbimi stvarmi in jih kar naprej pogreval. No če sem čist pošten je blo na kon koncev kar vredu, kljub krizi HAHAHA. Je pa res, da se marsikaj zgodi kar samo po sebi in nenačrtovano. No mogoč bi mi bla kaka bolečina pršparana, če bi znal pravi cajt odnehat, a je že tak, da se na lastnih napakah učimo, glavn je da si tud kaj zapomnimo.

Kar se športa tiče sem res mel letos nemalo težav z zdravjem no bolje rečeno z poškodbami, sedaj upam, da je to vse počas za mano. Je pa res, da sem mogoč sedaj "spregledal", da niso vse rezultati in naporni treningi, da jih pač lahk dosežeš, ampak je tu treba tud mal uživat. No letos je blo tega na pretek. Super kolesarjenja po ma…

Že par dni

se zadržujem pa se ne morem več. Gre pa seveda za najbolj aktualno temo v tem času, to so protesti, ki se vrstijo po naši državi. Ker sem žal po službeni dolžnosti kar velik prisoten pri vsem dogajanju imam tud določen pogled o celi zadevi.V bistvu me protesti sploh ne motijo, bolj me moti način in sama izvedba le teh.
Prvo kar je smo zgleda samo v Sloveniji navajeni protestirat ob vikendih al pa pozn zvečer in se nato dret pred raznimi praznimi stavbami, ko v njih tak ni nikogar, da bi sploh kaj slišal kar šele videl vso to množico, ki ima vsega dovolj in jim je več kot očitno prekipelo.
No ob vsem tem je mal smešno tud to, da se kar naenkrat protestira zoper župane pa vlado, ko pa vemo, da so nekateri še ne dogo tega bili sprejeti kot rešitelji ljudstva... Če pogledamo samo s kako večino je v Mariboru zmagal župan med volitvami, ne glede na to, da ni blo mal kandidatov za to funkcijo a je vseen z velko večino zmagal v prvem krogu. Prav tako so vsi ti ljudje bili izbrani na demokrat…

Dan po

včeraj, ko so bile razmere še bolj boge pa je danes na Rogli popolnoma drugače in razmere za tek na smučeh so več kot ugodne. Če v prihodnjih dneh pade še nekaj snega bo pa že kičasto ;)







Pa se je začela

sezone teka na smučeh. Mogoč bi še lahk počakal kak dan, da zapade še kak centimeter, ampak ne. Treba je blo it pogledat kak zgleda. No seveda še ni idealno, ampak glede na to, da mi je teren odlično poznan  si vedno najdem del na katarem se da opravit kar spodoben trening. 
Za prvič je blo super. Po današnjem sneženju in še glede na petkovo napoved pa bo vikend idealen za tek.
Za prvič je blo kr vredu, sneženje, veter, mraz, ka še češ boljšga.

Spanje

in še več spanja, to je glavna tema tega tedna. No vsaj pri meni. Glede na to, da je za mano zelo naporen oktober, ki se je nato raztegnil še v začetek novembra. Ja kdo bi si mislu, tud v javni upravi je treba delat... V glavnem blo je naporno, tedni z 50+ urnim delavnikom od tega kr nekaj nočnih me je res kar zmučilo, še posebej nočne, ki me čist vržejo z ritma in pol sem čist adijo. No kakor kol že zdaj je to mimo in prišel je teden zasluženga počitka, ki pa je v prvi meri namenjen spanju. Pa tud jutranjemu poležavanju v pojstli, kar pa zame ni glih najbolj značilno, ampak včas pa kr paše.
No za nami je tud že šesta izvedba Sladkih6, ki pa je prinesla nenormalno konkurenco in več kot odlične rezultate. Prav z veseljem je blo gledat tolk odličnih tekačev na kupu. No jaz sem vseskupaj zaključil po dveh urah in tričetrt. Pač nisem videl smisla v vsem skup. Kot prvo sploh nisem pripravljen, kot drugo me še vedno trga in pa najbolj pomembno od vsega pač, da se mi enostavno ne da...

No j…

Na meji

ali bolje rečeno ob meji, je potekalo moje poznojesensko kolesarjenje. Da se ne vozim z gorcem samo po Pohorju sem izkoristil dokaj lep jesenski dan za mal kolesarjenja po hribih v bližini naše južne meje. Tako sem štartal iz mejnega prehoda Rogatec v smeri Žetale in v kraju Sv. Jurij zavil z glavne ceste v smeri table Log. Od tam dalje pa se začne kr konkreten vzpon po asfaltirani cesti v smeri vasi Log. Po kakih treh kilometrih tik pred spustom pa je majhen odcep v desno še mal v hrib in nato se začne makedamska cesta, ki vodi proti izviru mejne reke Sotle. Od tu dalje sledi lepa vožnja z manjšimi vzponi in spusti vse do table, kjer vodi pot do izvira reke, nato pa sledi spust do same državne meje in nato ob meji do vasi Trlično in naprej do mejenega prehoda Dobovec in nato še dobrih sedem kilometrov po glavni cesti do Rogatca.
Cesta z listnatim tepihom.




K izviru Sotle.

Kontrola meje

Lovska koča.

Če nič druga

sem pač spremenil mal svojo obliko in vsebino spletnega dnevnika. Očitno se res nič kaj ne dogaja... Ja pa še res je. 
Zakoračili smno v pestro jesen, ki nam je postregla že s prvim snegom, ki pa seveda še ni prinesel zime, no me je pa že fajn opomnil, da končno prihaja zima in z njo dokaj sproščeno obdobje vsaj kaj se športa tiče. No kakor koli že, letos je zame celo leto tekmovalno sproščeno saj mi ni uspelo priti niti na eno tekmo. No pa nič ne de bo že bolje.
V soboto si obetam fino druženje že 6ič zapored v kroženju na Sladkih6. Namen je seveda predvsem srečanje z starimi znanci, da rečemo kero in pa da odtečem kaki kilometer. Kolk pa jih bo pa je odvisno predvsem od počutja, ki je še vedno dokaj spreminjujoče. Nikakor pa ne morem ugotovit, kaj je odvsno oz. kaj sploh vpliva na to, kako se počutim in kolk me še trga po nogi. No ampak predvidevam, da bo tud to minilo.
Drgač pa nič novega, kriza še vedno traja, če ne druga nas vsaki dan prepričujejo, da traja. Na vsakem koraku čuj…

Z obema nogama

smo že v jeseni in seveda po jeseni pride zima... No ampak po vrsti, jesen torej. Za enkrat je do nas kar prizanesljiva, sploh zadnje dni ko nam je privoščila še nekaj super toplih in lepih dni, ki jih jaz kar lepo izrabljam tako, da se če le imam čas vsedem na bicikl in še naredim kako turico z njim, predvsem še izrabljam te tople dni za vožnjo z gorcem, ker pol ko bo bolj mrzlo se bom teh voženj izogibal, ker znajo bit spusti kr neprijetni.
No pa še nekaj o mojem zdravju... Počas, ampak res počas gre na bolje. Še vedno čutim bolečine v riti, ker mi stiska mišico, seveda pa ja vzrok za vse to v hrbtenici. Ampak delam vaje za križ in si ga fajn raztegujem in masiram pa še kaka fizioterapija in bo. Itak pa mam časa do pomladi da se lepo počas sestavim in ker bo vmes zima in bo tek na smučeh še dodatno pomagal, da se spravim nazaj skup... No glavno je, da sem začel počas laufat, sicer v zeloooo počasnem tempu, pa tud razdalje so dost krajše, kot sem jih bil do zdaj navajen, ampak počas…

Lov

na čarovnice al kak naj temu rečem, kar spremljam zadnje dni v medijih pod rubriko šport. Najbrž se komu že svita kaj me muči... Še ne??
DOPING. Stvar, ki je bogokletna za vse, ki se ukvarjajo s športom na takem ali pa drugačnem nivoju, pa vendar stvar po kateri vsi gledajo s kotičkom očesa, ko se gre za dosego vrhunskih izidov. In potem pridejo na dan takšni in drugačni dopinški škandali, ki jih je vsako leto nekaj. No večina od njih pa je tako kot je odmevna tudi kar hitro pozabljena. Čisti primer ali kdo ve koliko športnikov je bilo letos na olimpijskih igrah obtoženih da so bili "drogirani", kot bi rekel dr. Stare.... No najbolj zagreti spremljevalci že vejo, vsi ostali pa, tak kot so o tem čuli tak so pol tud pozabli. Pa vendar je tu afera vseh afer, ki odmeva že kar nekaj časa in samo ugibam lahko kaj se skriva za vsem tem in komu je Armstrong tako hudo stopil na žulj, da ga sedaj hoče zbrisat z zemlje. Pa da ne bom narobe razumljen, ne, nikakor ne podpiram dopinga, v…

Slike

no tokrat mal drgačne, kot bi jih kdo pričakoval ;) V bistvu sem kar vesel, da sem jih dobil. Po nenehnih težavah, ki jih imam z hrbtenico sem bil na slikanju hrbtenice z magnetno resonanco. Sem se pa kr načakal na izvide pa se bi še, če nebi poklical in zvedel, da pač mariborčani mormo po slike sami...
K sreči so izvidi kr vzpodbudni in za enkrat ni nič hujšega in se bo dalo vse rešit s pomočjo fizioterapij.  V bistvu sem bil kr optimističen že sam saj nimam zdaj nobenih bolečin v hrbtenici, le močno zakrčene mišice nad ritjo pa mi nočejo popustit, no pa tud to bomo zrihtali.
Tak pa zgleda moje podvozje...



Cene

športne opreme so ena stvar, ki jo jaz nenehno spremljam. Res je tud, da v naših trgovinah kupim morda samo še vsako deseto stvar, ki jo rabim, razlog je enostaven, to je cena. Zadnji nakup na spletu zgleda takole...


Tko mal za lažjo predstavo, po informacijah uvoznika copat Brooks pri nas pridejo ti copati 119,95 Eur...
Ja če maš 500% maržo pač ne rabiš velik prodat a ne, ker domnevam, da prodajalci v tej spletni trgovini glih ne grejo v minus.
Če kdo kaj rabi naj si ogleda ponudbo na https://www.sp24.com/ poleg tega je zdaj na voljo še dodaten popust z kodo sp24-sommer-12.

Osupljivo 2

da nadaljujem, tam kjer sem ostal v zadnjih temah. Ja odklop od vsega nam vsem prija in jaz imam ogromno časa za branje.
No končal sem tud zadnjo knjigo od treh, ki sta jih napisala Blaž Zgaga in Matej Šurc. Mojstersko raziskovalno novinarstvo, ki razkrije marsikaj v zvezi z "švercom" orožja in pa o mastnih zaslužkih glavnih akterjev v zgodbi.
Že naslov je pomenljiv "V imenu države". V glavnem priporočam branje o žal že zastaranih (kaznivih) dejanjih aktualnih oblastnikov v času po osamosvojitvi naše ljube državice. Sploh zadnji del je zanimiv saj se na koncu dotakne še aktualne afere "patria", ki še nima sodnega epiloga, no me prav zanima kak bo.
Knjiga, ki jo priporočam vsem Slovencem v branje...





Osupljiva

z eno besedo in na kratko, kar lahko rečem o tej knjigi, ki jo nisem prebral ampak "požru".... Mislim, da jo bom moral prebrat še enkrat, ko mal zberem vtise. 
A, kaj sem prebral? Ja tole. Res moram priznat, da je knjiga Rojeni za tek pustila name velik vtis. In to iz večih razlogov. No najprej oz. na koncu vidim, da sem si čist narobe razlagal že sam naslov knjige, v bistvu je ta namenjen nam vsem ljudem... O tem, da se lahko človek odreče vsemu, kar mu nudi civilizacija in zaživi na polno, do kupa koristnih informacij o razvoju tekaških copat, razne študije o tem in onem, kar se tiče teka, do nodih spoznanj o prehranjevanju. Na koncu pa kot v bistvu posladek vsemu, tekma vseh tekem....
Res super branje, ki me ni pustilo ravnodušnega. Najbrž pa bo pustilo kakšno sled ;)

Fitnes

nikol ni bla vadba, ki bi me potegnila in prav občudoval sem Tatjano pri njeni vstrajnosti, ko je neutrudno delala razne treninge zjutraj pred službo (glasov zraven raje ne omenjam, hahaha).
Vse kar sem jaz poznal od fitnesa je blo občasna vadba pa še to samo klasika mal trebušnih, hrbtnih, sklec in to je blo to. Seveda pa sem še to počas opustil in pač samo tekel al pa kolesaril, no edin pozimi sem mal obremenil tud zgornji del telesa in tako ojačal tud mal zgornje mišice, kar pa ni zdržalo dolgo in kar hitr se je spet zgodilo, da mej je od vsega po teku najbolj bolelo v ramenskem obroču in roke. Ampak OK dokler pa se vse skupaj ni začelo poznat tud na moji hrbtenici, ki brez dobre mišične opore in pri kilometrini, ki sem jo delal ni več zdržala. Seveda, ni kar počilo, ampak se je začelo počas, najprej te mal vščipne pa dan dva boli pa je bolje, pa spet mal in vse dokler ne vseka pošteno. No potem boli, ko hudič in boli vse, da že ne veš kaj je in se diagnoze spreminjajo iz dneva v …

Še en

V vrsti vzponov po naših okoliških hribih. V bistvu, bi kdo mislu, da bo to prvi v vrsti, ampak ni blo glih tako. A zakaj prvi? Ja zato, ker gre za vzpon na Roglo.

No kakor koli že vzpon je opravljen, sicer ne po tisti klasični cesti iz Zreč na Roglo, ampak tako mal nakoli, da je vmes tud prava količina makadama, da gorc pride na svoj račun. Tako je vzpon potekalo od "doma" v Zrečah do Loške gore, kjer se zavije levo pri Bistroju Mlin. Cesta se potem lepo počasi vzpenja pa dolini Ljubnica. V Zaborku se najprej zavije desno in takoj čez 100 metrov levo, nato pa zopet mal navzgor in v naslednjem križišču spet desno. Potem pa lepo vzpon najprej do Sv. Vida in malo naprej nasže pričaka makadam. Nato pa po makadamu vse do naslednjega odcepa, kjer spet gremo desno po asfaltu in v naslednjem odcepu zopet levo na makadamsko cesto. To je pravi poligon za dirkanje z gorcem (seveda če ti je ostalo še kaj moči) vse do odcepa, kjer se dobra 2 km pred vrhom priključimo na glavno cesto, ki…

Avgustovska

statistika, bo tokrat malo prej kot ponavadi. Razlog pa je en sam, ker za enkrat, ponavljam za enkrat mi več kilometri in čas, ki ga prebijem med teki in na kolesu in ne vem kje še vse ne bojo več merilo.

Potrebujem odkolop in to totalni. Preveč je bilo vsega štetja in tekmovanja z števci na uri in ne vem kje še. Ob vsem tem norenju in pehanju za takšnimi in drugačnimi rezultati in podiranji rekordov pa življenje gre mimo pa ne samo to, čedalje bolj boleče postaja. Pa me bilo to pa se rešim pa ni dolgo ko spet boli kaj drugega. A mi je treba tega, "no way".

Od zdaj dalje poslušam samo še eno uro in to je moja notranja ura, ki mi bo povedal kolk in kdaj je treba migat in kdaj je potrebno malo izpreči, ker dejstvo je, da bijaz to rad delal tud pol ko bom star 50, pa 60, pa 70.... Ne pa samo 10 let pol pa adijo vse skup. In zato je zdaj ravno pravi čas, da se malo ustavim in kot pravijo (hold your horses).

Tako, da za enkrat pač ne bomo več iz mesca v mesec gledali kolk je kdo …

Zdaj sem se spomno

ka je reku enkrat en zdravnik na tečaju prve pomoči, ko sem delal izpit za gorskega reševalca: "Ko je človek zdrav ma tisoč želj, ko pa je bolan pa samo eno."
In jaz mam zdaj samo eno in to je da se že znebim tega nadležnega išiasa. Res za crknit no, ko me je spomladi prvič doletelo je trajalo dobre tri tedne in pol je blo ok. Mal tablet na začetku, pa nekaj fizioterapij in masaž in sem se zvleku. Tole zdaj pa že ni več smešno, še mal pa bo en mesec od kar imam spet težave, res je da tokrat na drugi strani, ampak je pa velik bolj vztrajno kot je blo spomladi. In zdaj pa probavam vse kar se da in kar najdem na internetu in pr dohtarju in pr terapevtih, stanje pa od tega da sem skor čist OK pa do tega da skor ne morm stopit na nogo. Popizdiš resno....
Če pa začnem naštevat ka vse sem že probal: spremenil prehrano (PALEO, no skoraj), pijem neke zvarke iz ingverja in kurkume (negravžno ko hudič), omega 3, masaže in fizioterapije, vaje za hrbtenico, da tablete ne omenjam, no zad…

Prvič

od kar beležim kilometre, ki jih naredim pri teku in na kolesu se je letos prvič zgodilo, da imam v tem času več prekolesarjenih kilometrov, kot pa sem jih pretekel.
Razlogov za to je več, prvi razlog je moje ubadanje s takšnimi in drugačnimi poškodbami. Letos me veliko muči piriformis sindrom. Zakaj? Nimam pojma, ker tud letos nisem delal nič drugače kot prejšnja leta. No ampak razloge pa lahko vendarle poizkusim iskati. Mogoč se telo oglaša in mi skuša dopovedat, da ga mal preveč zlorabljam in da rabi malo počitka. Možno je tudi, da sem pač v stadiju, ko pač se v mojem telesu dogajajo določene spremembe, ki nato povzročajo tud določene bolečine. Zdajšnje stanje je najbrž posledica spleta večih okoliščin, saj sem prejšnji mesec nenormalno veliko presedel v avtu pri tem sem opazil, da podzavestno sedim bolj na levi strani, kar je posledica nenehnih bolečin s katerimi sem se ubadal skozi pomlad. Da bi stvar še poslabšal pa sem imel v sobi točno nad posteljo namontirano klimo, ki mi je…

Tudi za knjige

se najde čas. Zadnji čas spet kr veliko berem. No že od nekdaj sem bral z večjimi in manjšimi presledki. Vedno pa je pri meni bolj ali manj isto to, da imam vedno v obdelavi vsaj dve knjigi, ki jih potem berem glede na trenutno razpoloženje. 
No v zadnjem času sem spet kr reden obiskovalec knjižnic, seveda pred tem malo pobrskam po raznih forumih, kje se kaj zanimivega bere. V bistvu berem vse, najbolj pa me zanima kaj zgodovinskega ali pa kake zgodbe napisane po resničnih dogajanjih.
Če zdaj začnem naštevat kaj vse sem v zadnjem času prebral bo to kr težko, vseen pa bom izpostavil par knjig, ki so name pustile kr največji vtis.
No kr nekaj časa nazaj sem prebral knjigo Legia patria nostra oz. Borci brez preteklosti. Knjigo je napisal Mariborčan Robert Markuš, ki je oddelal celih 15 let v Legiji tujcev. Za mene odlična knjiga, ki sem jo kar požrl. Vse o njem lahko izveste tudi TU.



No naslednja knjiga z zgodbo, ki se zdi skoraj neverjetna je knjiga z naslovom 7000 dni v Sibiriji, zgod…

Julij

je bil zame mesec pestrega dogajanja, tako v službi tako v fraj cajtu. No večino meseca sem preživel v Romuniji, kjer sem poleg dela tud pridno treniral, čeprav razmere tam niso ble ravno idealne, saj je bilo skoz kar vroče in soprarno. No za piko na I pa je poskrbela še poškodba. Spet mi je zategnilo mišico nad ritjo in posledica je kar ostra bolečina v nogi, saj mi zdaj pritisk mišice stiska živec, kar pa mi povzroča dokaj močne bolečine že pri hoji, kar šele pri teku. Tako, da že 5 dni nič ne tečem ampak samo biciklam in čakam, kdaj se bo zadeva umirila. Po izkušnjah bo dobro v roku parih dni, no vsaj upam tako. V glavnem niti ne poskušam s tekom, ker vem, da vsak tak poizkus oddalji sanacijo za dan ali dva.
In zaradi tega je nastala mala luknja v mojem koledarju.

Na vzhodu

naše EU se nahajam tokrat in to v Romuniji. Ja tud tu je treba pogledat kako zgleda meja našega EU-ja. In tako sem tokrat na meji z Ukrajino, kjer malo pomagam kolegom pri opravljanju dela.
No ob enem je to lepa priložnost, da spoznam novo državo, njene običaje, hrano, itd. No na začetku kar šok ko se začnem spoznavati z prvo stvarjo in to so Romunske ceste, ki so na trenutke bolj kolovozi kot pa ceste in po nekaj urah vožnje se začnem reso spraševati zakaj sem moral kupit vinjeto, če pa ni nikjer avtoceste, kaj avtoceste, tud obvoznic okoli večjih mest ni. No s časom se pač navadiš, da se skozi kraje vozi ne 50 ampak malo več, pa tud na to, da morš mal pazit ker nikoli ne veš, kaj je za naslednjim ovinkom ali kaj ti prihaja nasproti. No po parih uvajalnih dneh pač pogruntaš sistem, no prva stvar je to, da se pač tu pot ne meri v kilometrih ampak v urah, ki jih rabiš, da prideš od točke A do točke B. No naslednja stvar je, da se vsi kar naprej rokujejo, vendar je to mal drgač ko pr n…

Lopar

je bil po enem letu spet cilj našega oddiha. Polotok nas je navdušil že pred dvemi leti, ko smo ga prvič obiskali, čeprav takrat ne ravno z srečo pri izbiri nastanitve. No tokrat pa je bilo vse tipi-topi. Apartma 1A odlična lokacija in ambijent z velikim dvoriščem, ki je bilo popolnoma ograjeno, z igrali za otroke in z zunanjimi paviljoni in obveznim roštiljem, ki smo ga s pridom uporabljali. Poleg tega, da je kraj idealne za družine z majhnimi otroki, ker ima nepregledne peščene plaže z plitko vodo, ki je idealna za uresničevanje vseh otroških fantazij vsaj kar se tiče gradnje peščenih gradov in pa obmetavanje z mivko. No med tem pa leahko starci v miru poležavajo v plitki vodi in se hladijo ter imaajo relativen mir za oddih.
Kar pa se tiče športa je otok prepleten z cestami, cesticami in potkami, ki so relativno dobro označene in ponujajo tek v jutranjem miru po različnih podlagah, od asfalta, makadam pa do kamnitih potk in mivkastih stezic. Tako lahko malo pozabiš na kilometrino, …

Junij

je v zadnjem tednu pokazal prave poletne razmere, saj temperatura zadnjih 10 dni nikakor ne popusti in čez dan nažiga krepkih 30+. No mi smo k sreči bili zadnji teden na morju in smo se prijetno hladili v plitvih vodah Loparja in vstajali malo bolj zgodaj da smo izkoristili še malo hladovine za malo teka po okoliških potkah in samotnih plažah.

Kilometri...

Če zdrži še ene 100.000 bo pa super.

Še en v nizu

bregov, ki jih imam plan napasti z gorcem. Tokrat sem se odločil, da pade še Štajerski Triglav, alias Boč. Ker iščem predvsem brege, ki imajo makadamske ceste sem se tud na boč zapeljal po makadamski cesti, ki vodi do antenskega stolpa na Boču. In, da se ne bom posebej vozu v Poljčane, ker z gorcem je p le mal predaleč z Maribora, sem ta vzpon zrihtal, kr pred šihtom, ko mi je glih spotoma.
Fina trasa, najprej za zagrevanje malo ravnine po asfaltu  pol pa zavoj v desno in v breg, kjer se tud začne makadam. Najprej se cesta malo vzpenja nato pa vzpon postane znosnejši in na nekaterih delih se da kr dobr dirkat. V zadnjem delu pa se cesta spet malo bolj konkretno vzpne, ampak ni prehudo. 
Na koncu je celotna razdalja vzpona iz parkirišča v Zg. Poljčanah znašala dobrih 11 km, samega vzpona pa je za dobrih 10 km, in okoli 700 višincev. Za vse skup sem ponucal dobrih 50 minutk...

Pri antenskem stolpu.


Pa še graf vzpona.