JAZ IN...

 ravno tako se počutim nekaj zadnjih dni. Ampak preden nadaljujem z zgodbo najprej, kot se v lepi slovenščini reče, "disklejmer". Ne nisem ne naiven še man pa začetnik v spletnem nakupovanju, kvečjemu bi lahko rekel, da imam dolgoletne izkušnje s temi vrstami nakupov, saj sem že pred 15 in več leti kupoval razno, takrat predvsem tekaško obutev in ostalo opremo prav preko spleta iz tujine, ker je bila tam ponudba bistveno večja, da ne omenjam, da tudi cenejša. Prav tako sem kupil v malo novejšem času kup svari s "kitajca" pa tudi tu nimam slabih izkušenj, ker sem dobil do sedaj vse, za nekaj neuspešnih dobav pa takoj vrnjen denar, pa potem so tu še nakupi preko Amazona, pa da ne omenjam Tatjane, ki najbrž opravi 90% vseh nakupov oblačil in obutve zase in za otroke preko spleta in tudi ona še do sedaj niti enkrat ni naletela na to, da kaj nebi bilo dostavljeno ali pa da nebi dobila vrnjen denar, če izdelek ni ustrezal. No, meni pa se je to sedaj zgodilo in to ne pri k

 tako, kot si mislimo. Ker pač očitno obstaja vsesplošni občutek, da če nekoga gledaš na družbenih omrežjih o njem potem avtomatsko vse veš a ne... Sem naredil nekaj poizkusov, da dokažem, da temu pač ni tako. Najprej sem objavil na storiju eno staro sliko, no ne glih staro, pa malo starejšo v kateri sem v kratkih rokavih, pa že takoj dobim komentarje v smislu ali te nič ne zebe in podobno. Ja, me ne, ker je slika bila pač iz avgusta, ko je bilo 30 stopinj.  No še huje pa je bilo, ko sem abdejtal instagram in mi je nekaj časa pač avtomatsko prenašalo storije tudi na FB. Sedaj pa tisti, ki mal pogledajo IG vejo, da se pač rad slikam, ko športam, pa ni važno ali je to tek, ali kolo ali kaj tretjega. Sedaj pa so bili vsi ti storiji še na FBju in takoj začnem dobivati komentarje v stilu a so to novoletne zaobljube, da tolk športam in podobne fore. Smešno res. No vsaj tisiti, ki berete tole veste, da jaz športam skoz in neprekinjeno in da je to del mojega življenja, mojega in moje družine i

 doživlja vsak na svoj način. Eni ga doživijo, ko si nekaj kupijo, spet drugi, ko nekaj dobrega pojejo, tretji ko grejo na kaka potovanja... Jaz spadam med tiste, ki res ne rabijo veliko, včasih mi je dovolj, da samo pogledam skozi okno se ozrem na okoli in sem srečen, največkrat pa doživljam taka čustva, ko sem zunaj nekje v naravi, najraje sam zgodaj zjutraj. Recimo danes zjutraj ali bolje rečeno še sredi noči, ko sem tekel po zasneženih in poledenelih pločnikih po mestu, nikjer nikogar. V takih trenutkih ne rabim nikogar, da bi me videl ali da bi se z mano družil, to je trenutek, ko sem sam s sabo, čas ko si v ušesa dam slušalke, da lahko poslušam kak zanimiv podkast in v bistvu tako, kot bi se reklo ubijem dve muhi na mah.  Najbrž ne bo nič narobe, če kar lepo priznam, da sem pač odvisen, odvisen od tega, da si na račun športa nabijam občutek sreče a ob enem vem, da sem ravno zaradi tega tudi boljši človek.  Ampak pustimo zdaj to. Pri sreči smo in predvsem pri tem, ko jo doseči in

 se zbiraj ob lepih vikendih na smučiščih in č nebi res mel rad zime in športa na smučeh bi jih vrgel v kot in se šel sprehajat ob Dravi. Ampak res, ker pač smučam že od kar pomnim na kilometer spoznam smučarja in prav na živce mi gre, ko opazujem kupe ljudi, ki so oblečeni v najdražja možna oblačila ni imajo na sebi najboljšo smučarsko opremo, pa na smučkaj komajda stojijo, kaj šele, da bi kaj več. Potem pa se napikujejo pred vlečnicami in sedežnicami, da na progi sploh ne govorim kake trike eni izvajajo in pravi mali čudež je, da se ne zgodi še več nesreč, kot se jih.  Na koncu za malo resnejše smučarje ostane ali smučanje med tednom ali pa nočna smuka, kjer je nekje razmerje 80 - 20 v korist pravih smučarjev, vikendi pa so žal katastrofa.  Enako se dogaja na tekaških progah s tem, da imam tam vsaj možnost biti na progi že ob prvem jutranjem svitu in tako zaključim še preden se pojavijo horde ljudi, ker pač tudi tek na smučeh je zadnje čase "in" in si brez objave kako "

 ta beseda mi pride na misel, ko pogledam naokoli, ko grem skozi mesto. Mesto, ki je v času, ko je zunaj topleje še kar polno pešcev in kolesarje, pa se v času, ko temperature padejo malenkost pod ledišče spremeni v mesto ljudi, ki se tiščijo v avtih in stojijo še v večjih kolonah v centru. Pa čeprav živimo v času, ko se temperature le redko tudi čez dan zadržijo pod ničlo, v času, ko imamo oblačila ki zdržijo več ur, če ne dni v polarnem mrazu, pa se takoj ko malo pademo iz cone udobja zaženemo v tem primeru v avte, ki se pa itak na kratki relaciji nimajo časa niti ogreti in nas tako ali tako potem zebe skoraj isto, da ne omenjam še čas, ki ga zjutraj prebijemo, ko moramo strgati let s šip. Prenekateri bi bili že na pol poti v službo v tem času. No mi seveda pač spet izstopamo in se pač v tem času primerno oblečemo in potem gremo ven, peš seveda. Jaz sem celo šel danes na kolo, no razen v roke, ki so pač na kolesu kar izpostavljene pa po vrhu z njimi razen, da držimo balanco pač ne de

  posledično nato tudi boljši oče, boljši mož, to je vse kar si želim v prihodnosti. Ker je pač ravno čas, ko si vsi nekaj želimo, je to vse kar si jaz želim. Je pa lansko leto bilo zelo prijazno do mene in mojih bližnjih, res smo preživeli eno mirno leto, brez kakih pretresov ali težav. Je pa res, da veliko delamo na tem, da je življenje čim bolj mirno in brez pretresov. A ker je vsako leto čas, da malo prevetrimo tudi stanje na športnem področju sem tudi jaz malo pregledal številke letos. Torej pretekel sem 1740, 8 kilometrov, na kolesu sem naredil 3371,6 kilometrov, na smučeh sem opravil 284,9, kilometrov, nekaj čez 106 ur sem porabil še za utrjevanje telesa z vajami za moč, potem pa sem še nekaj časa porabil za supanje, skupno sem opravil 554 različnih vadb v skupnem trajanju slabih 476 ur. Najbolje od vsega pa je, da sem celo leto preživel brez poškodb ali bolezni, ki bi mi lahko preprečile vsakodnevno aktivnost, kar je še sploh super. In ravno to je to, kar mi omogoča, da