JAZ IN...

"prostovoljni mus" , kot bi včasih temu rekli je namreč tale saga z cepljenjem in način kako držav na vse možne načine poskuša prisiliti prebivalce k cepljenju. Zadnji primer je izjava ministra Hojsa o tem, da v službo lahko hodijo samo policisti, ki so preboleli ali bili cepljeni proti Covid19, ostalim pa bi kar odpovedal pogodbe o zaposlitvi. Ni kaj kar pogumna izjava, sploh glede na to, da v policiji po nekaterih podatkih niti polovica ni cepljena in glede na to, da je zasedenost operative nekje na po moje slabih 75 procentih. Ampak, pustimo to in se raje dotaknemo dejstva, da je Slovenija z eno najnižje, če kar najnižjo stopnjo cepljenih v EU in ob enem takoj vprašanje zakaj je temu tako. Še prej pa obvezno pojasnilo, da to ni nikakršna propaganda za cepljenje, čeprav sem se sam dal cepiti in bom tudi pojasnil zakaj, sam še vedno zagovarjam svobodo odločanja vsakega posameznika, ki pa se mora zavedati, da bo moral nositi svoje breme odgovornosti. Torej najprej, da pojasni

 nadaljevanka, ki je najlažje dostopna na Netflixu, verjamem pa, da tudi kje drugje vas bo kot je mene potegnila vase. Priznam, da sem se na začetku kar malo mučil z gledanjem a vse skupaj postane s časom vedno bolj zanimivo in napeto. Gre za vrhunsko domišljen scenarij, čeprav na prvi pogled zgodba mogoče nebi bila zanimiva, ko človek sliši, da se je skupina roparjev zaprla v nacionalno tiskarno denarja in sedaj tiskajo denar in ga bodo poskušali ukrasti, ampak na kak način pa se vse skupaj zapleta in razpleta pa nam da vedeti da gre za res prefinjeno domišljeno zgodbo, ki se nato še nadaljuje. V glavnem, če se dolgočasite ob večerih, ki bodo čedalje daljši se vam splača pogledat, zna bit, da boste pogledali več ko en del na enkrat...                                                         slika vir: google.si

 leta so za nami in s tem tudi dopusti in počasi se spet začne šola in ko sem ravno začel razmišljati, da kaj napišem o svojem športnem udejstvovanju, pa sem zjutraj na poti na Valu202 slišal prispevek iz para olimpijskih igre, ki se te dni odvijajo v Tokiju.  Me je postalo kar malo sram, nekaj zaradi tega, ker sem se hotu nekaj hvalit s tem kolk sem prešportal v tem letu, nekaj pa zaradi tega, ker se v bistvu teh športnikov skoraj ne omenja. Ja, res po eni strani mi je lahk mal nerodno, ker sem zdrav kot riba in to, da vsak dan naredim nekaj za svoje zdravje v obliko športa sploh konec koncev ni neki dosežek, sploh, ko se primerjam z športniki invalidi. Še bolj žalostno je, da vsi kujemo v zvezde športnike, ki so popolnoma zdravi, no saj ne rečem, tudi oni se veliko odrekajo za doseganje vrhunskih dosežkov a v primerjavi z para olimpijci so nula.  Torej kar pustim lepo na strani moje športne dosežke in črto potegnem konec leta.  Če pa še grem malo na aktualne dogodke tega časa. V zadn

od tega, da je lahko življenje lepše. In do tega je prišlo včeraj, ko sem se spet zapletel v neplodno debato na Twiterju, pa kljub temu, da se poskušam izogibati temu sem včeraj spet padel v eno in po njen dokončno zbrisal profil in naredil temu konec. Namreč ne samo, da vem, da so te debate itak nesmiselne, sploh ko gre za družabna omrežja, pa so te še toliko bolj butaste, ko se spustiš v debato z ljudmi o stvareh, ki so is, da ta ko rečem iz mojga "foha" pa na koncu ne morem prit do konca.  Torej kaj se zadnje čase dogaja, tu mislim predvsem na Twiter, ki je iz omrežja, ki je še pred nekaj leti ponujal, kratke domislice, tu pa tam kako dobro povezavo, do kake vsebine, je danes prešel, na to, da vsak vsem vsiljuje svoje mnenje o stvareh o katerih nima pojma, da je komentatorstvo, ki je včasih bila domena predvsem športnih kavč selektorjem, prišlo na nivo, da je vsak, zdravnik, policaj, politik, učitelj, farmacevt, imunolog, prehranski guru, in ne vem kaj še vse. Glavna stvar

 kot lani. Torej avgust je tu in že se vrstijo pozivi k temu, da se naj vsi vrnejo domov do 15. avgusta in s tem omogočijo normalen začetek šole in podobno. A seveda je še živ spomin na lansko leto, ko so se prav tako vrstili taki pozivi a vsi vemo kaka je nato bila realnost. Šola se je res začela a kaj kmalu tudi končala no vsaj kaj se tiče šole v šoli. Sledili so meseci zaprtja, meseci, ki so in bodo pustili nezavedne posledice še leta na ljudeh. In kako je danes, imamo sicer cepivo ki je sedaj vsem prosto dostopno, kar pomeni, da se lahko cepiš kadar koli in si tudi sam lahko izbiraš s čim se boš cepil a vseeno ljudi ne znajo prepričat k temu, da bi se tega posluževali. Tako smo na slabih 40% precepljenosti kar pa je veliko premalo, da bi lahko preprečili ponovni izbruh epidemije. Torej realnost je taka, da nas ponovno čaka isti scenarij kot lani a ob enem se postavlja kar nekaj vprašanj. Kaj bo recimo s temi, ki pa so se cepili a bodo deležni istih ukrepov oz. bodo(mo) prav tako mo

 in še enkrat od domačega avtorja, tokrat je to Jaka Tomc . Gre za dve knjigi in o eni zgodbi, ki opisuje življenje Davida Locka, zgodba, ki je polna dogajanja, ki pa se na koncu izkaže, da gre predvsem za dogajanje v glavi junaka in  za zelo kratke trenutke realnosti. Torej zgodba opisuje življenje študenta, ki je nadpovprečno dobre pisatelj, ženskar, in na koncu še voditelj odporniškega gibanja, ampak čisto na koncu pa preobrat a to boste prebrali sami. Seveda tudi ta knjiga prebrana na e bralniku.                                                                  vir: proksima.si

 tokrat je prišla na vrsto knjiga Tri sekunde, pod njo sta se podpisala dva švedska avtorja in že pregovorno to pomeni, da bo šlo za dobro branje. Kot rečeno, dober krimi triler, ki opisuje življenje infiltratorja, ki ga je policija nanovačila, da se je infiltriral v kriminalno združbo, kar ga je nato privedlo do tega, da je moral tudi v zapor, kjer naj bi poskrbel za razpečevanje droge. A ker je že malo tudi slutil, da stvari lahko gredo narobe, se je pred odhodom temeljito pripravil. No to naj bo dovolj o zgodbi, več pa ko jo boste prebrali.  Kot večina v zadnjem času pa je tudi ta bila prebrana na e-bralniku.                                                                        slika: bukla.si

 in tokrat nekaj o delu, službi, stresu na delovnem mestu zaradi dela ali zaradi ljudi, ki te obkrožajo pri delu. Ja vem, ni ravno poletje čas, ko bi se na veliko razmišljalo o delu, zdaj je čas, ko se ljudje sproščajo, so na dopustih ali malo delajo med tem, ko čakajo na dopust in podobno. A vseeno, me je lastna izkušnja pripeljala do določenih spoznanj in jaz pač ne morem drga kot, da o tem nekaj napišem.  Kot rečeno, vse to je moja izkušnja, moje razmišljanje in čisto mogoče je, da ne delite mojega mnenja ali pa da imate drugačne izkušnje, a kot rečeno moja je pač takšna.  Torej pol mesca nazaj sem se vrnil na staro delovno mesto, ki je na mojo srečo veliko manj stresno, kot je bilo prejšnje, no mogoče še na tem mestu povem, da ni zaradi tega nič bolj ali manj plačano, kar je svojevrsten absurda, ampak pustimo to. Torej vrnitev nazaj na staro delovno mesto in samo dva tedna sem potreboval, da sem videl, da je lahko delo prav sproščujoče, sploh, ko se človek več ne rabi obremenjevati

 torej še ostajam pri domačih avtorjih in tokrat je na vrsti avtorica Irena Svetek, do sedaj zame še neodkrita pisateljica, tako da sem takoj prebral njen najnovejši roman Rdeča kapica, gre za krimič, v katerem avtorica lepo prepleta zgodbo med glavnimi liki, se vrača v njihovo preteklost in to nato lepo povezuje s sedanjostjo.                                                                           vir: biblos.si Naslednja je prav tako krimič in to spet Slovenska avtorica Meta Osredkar, tudi na njo sem naletel med listanjem po biblosu in je bila kot večino knjig prebrana na e-bralniku. Knjiga ima naslov Zločin v Stari Fužini. Zgodba se dogaja v idiličnih krajih v okolici Bohinja v času znamenitega tekme Triatlon jeklenih, tudi v tej se spretno prepletajo dogodki iz preteklosti in sedanjosti. Knjiga je odlično branje za na plažo.                                                                    vir: biblos.si In še zadnja, to pa je Švedska kriminalka, ki naj bi bila napisana po resni

 še ne pomeni, da se nič ne dogaja. Kot vas velika včina ve, ki me pozna sem sredi junija doživel hladen tuš, ko sem po več, kot šestih letih bil vrnjen nazaj na staro delovno mesto. Pa, da se razumemo, to, da sem moral nazaj me sploh ne boli, bolelo pa je spoznanje, da so mi določeni lagali v faco, me trepljali po rami in mi ob enem tiščali nož v hrbet, ja tak odnos pa zaboli. Ta isti, pa imajo polna usta integritete in teike in morale. Ko bo, če bo zgodba kdaj dobila tudi pravi epilog potem bom o tem napisal kaj več, dokler pa je tako kot je, pa naj bo za enkrat to vse. V bistvu je škoda mojega časa, da bi se še tukaj v teh pisanjih ukvarjam z njimi. Torej poletje se je začelo in mi smo po načelu ne popravljaj to, kar ni pokvarjeno vžali isti sistem dopusta kot lani, torej najprej pet dni Rogle in potem še pet dni v Zrečah. Na Rogli v dobri družbi, kjer smo čas izkoristili s sprehodi, igranjem nogometa in obveznim roštiljanjem in pivom, v Zrečah pa bolj na izi v družinskem krogu, kje

 in med tem, ko najbrž eni pogledujejo na to stran in jih zanima moj odziv na zadnje dogodke, pa jim lahko z veseljem povem, da se za enkrat ne bodo našli v teh zapisih, ne rečem, da ne v bližnji prihodnosti, ko se stvari malo postavijo na svoje mesto, zdaj pa ziher ne. Je pa za mene fajn zopet neka nova izkušnja, ko vidiš kak je to, ko te nekdo z eno roko treplja po ramenih z drugo pa ti istočasno tiši nož v hrbet, in te gleda v oči in ti laže.  Je pa kot rečeno poletje pri nas, temperature so se kar na enkrat povzpele čez 30 in kljub vsesplošnemu jamranju ob nizkih temperaturah v maju smo takoj preklopili na jamranje o vročini, hahaha, res smo prav smešni a ob enem žalostni, vedno nezadovoljni, polni jamranja, kot, da se nikoli nič ne naučimo, no vsaj tu bi se lahko, kar se narave tiče, ki nam nikoli nič ne ostane dolžna, enkrat da, pol mal vzame in na koncu je to to. Torej poletje, je pred vrati, in tudi prvi del dopustov, no men se je nenačrtovno začel dopust že malo prej, ampak ni

 sedaj še z drugo dozo, ki pa mi je dala dan po cepljenju dala vedeti, da sem dejansko bil cepljen, ker sem se dejansko počutil, kot da bom vsak cajt faso neki, no pa se je po parih urah tud to zluftalo. Torej sedaj sem cepljen, cepljen zato, da bom lahko šel, če bom hotu it na koncert al pa na bazen al pa nekam v tujino, v glavnem za to, da si vzamem nazaj del svobode, ki so mi jo z raznimi ukrepi vzeli. Dobro tu je še drugi razlog in to je, da sem naredil nekaj za širše družbeno dobro, torej, da nas bo čim manj zbolelo, da če bomo zboleli, da bomo to lažje prenesli in tako ne bomo obremenjevali zdravstva, ker kot vemo, država oz. institucije bodo itak spet zatajile in bodo iskale krivce na vseh koncih, ko bo spet zagustilo. Torej, jaz priznam, cepil sem se zaradi tega, da mogoč pa le zlezemo iz tega primeža ukrepov, ki nam jih vsiljuje država, pod veliko pretvezo epidemije, da se rešimo ponovnega šolanja od doma, da otrokom pustimo, da se družijo, da so lahko športno aktivni in, da j

 Golek dol. Po dolgem času sem šel zopet na hrib, ki je bil v bistvu začetek mojega športnega udejstvovanja, hrib, na katerega sem šel včasih vsak dan in to velikokrat tudi dvakrat na dan. No zdaj v bistvu mi uspe še samo par krat na leto, ampak je vedno fino. Tokrat me je pritegnila tabla za čas, ki ga rabiš za spust iz tega hribčka nazaj v Zreče, na kateri je bil zabeležen čas 1 ura in 5 minut. Ker pa sem šel na breg iz nočne in sem v bistvu res že v startu rekel, da ne bom šel čist na polno gor, roko na srce se mi ful gnat niti ne da več, pa sem ob pogledu na štoparico bil res zadovoljen, ko sem videl, da za vzpon od parkirišča term še vedo rabim malo čez 33 minut, kar je v bistvu pol časa ki je predviden za spust. Torej nisem še za v  kanto. No spust, ki je na trenutke kar zahteven in z rahlim dodatkom pa mi je uspel v 31 minutah, torej gor in dol prej kot v predvidenem času spusta. Ni slabo res ne.

 je naslov knjige, ki sem jo prebral skor tak kot da bi čez njo tekel oz na dušek bi se temu reklo. Res, da ni dolga in se jo da prebrat na hitro, ampak še bolj za to, da sem jo prebral tako hitro je kriva zgodba, ki kar vleče bralca iz poglavja v poglavje. Zgodba, ki opisuje kako ti lahko en sam dogodek zaznamuje in spremeni življenje a ne samo tebi pač pa celi družini. Zgodba o moči vpliva, zgodba o korupciji.... Prebrano pa seveda na e-bralniku.                                                                    slika vir: bukla.si

 tud jaz. In sedaj se lahki vsi zgražate, ker sem skoz bil bolj ali manj prosi cepljenju. No sedaj, ko bom pa napisal zakaj sem se dal cepit pa boste lahko šele nergali.  Torej, cepil sem se, da bom mel mir pred vsemi, da bom lahko šel tud kam na dopust in ne bom odvisen od nenehnega testiranja, ki je pri nas tak kot, da bi igral loterijo, kot se lahko bere non-stop o teh lažno pozitivnih in potem ostaneš pred vrati hotela ali česar pač, kot kaka budala. Da bom lahk šel na kak koncert ali kako tekmo in, da mi bodo dali mir tud na šihtu. Po pravici povedano sem se cepil zarad ljubega mira, ker tudi jaz, tako kot še ena uporabnica tviterja verjame, da je dober imunski sistem lahko razlog, da se ne okužiš, če pa se že, pa je dober imunski sistem pripomore k temu, da te korona ne bo pokopala. Seveda, so se nad njo takoj usuli takšni in drugačni strokovnjaki in jo popljuvali do amena. Ampak, ženska je povedala kaj si misli o tem in je to povedala pošteno. Ampak, kot rečeno imeti svoje mne

 se moraš počutit... Ampak, najprej "disklejmer", ne jamram zaradi sebe, ker jaz sem se imel možnost cepit pa je nisem izkoristil. Torej, te dni na veliko beremo o tem kakšne ugodnosti imajo tisti, ki so bili ali cepljeni ali so preboleli korono, torej od prehodov meje, do tega, da lahk greš v gostilno in ne vem kaj še vse... No po drugi strani, pa cepivo ni na voljo vsem (no tukaj berem, da kmalu na bo več tako) pa vendar, trenutno cepivo ni na voljo vsem, ki se imajo željo cepiti, kljub temu, da beremo, da cepivo ostaja v skladiščih neporabljeno, ker se pač klicani ne odzovejo na cepljenje. A pa je res tako težko potegnit spisek ven in začet klicat tiste, ki so se že ne vem kdaj prijavili na cepljenje in ni hudič, da se jih nebi kar nekaj odzvalo na klic in bi lahko porabili to cepivo... Drugi absurd, ki pa je še večji pa so t.i. prebolevniki, ki imajo enake ugodnosti kot cepljeni, torej so v bistvu sedaj res v najboljšem položaju saj lahko s potrdilom o prebolelosti koron

 leta je za nami in prav je, da malo pregledamo, kako mi kaj gre na športnem področju. Prva in najbolj vesela novica je, da mi še vedno uspeva odtrgati vsaj eno uro za šport vsak dan, no v povprečju po moje sem nekje med uro petnajst do uro dvajset. Še pogledam malo številke sem nekje na tem, da sem pretekel malo man kot 390 km, prekolesaril 750 kilometrov in na smučeh pretekel 263 kilometrov, ostali čas porabim za premetavanje kettlebela in borbam z lastno težo.  Cilji so nekje isti kot lani, na kolesu 4000, preteči pa čez 1000, vse kaj bo več bo bonus. Glavna naloga pa je predvsem uživati v športu in s tem krepiti zdravje, ne pa ga uničevati.

še ena v vrsti prebranih knjig in spet Slovenski avtor. Tudi to knjigo je napisal Karlovšek. Zgodba, ki jo najbolj razumemo prav Slovenci, zgodba, ki bi lahko bila tudi resnična, zgodba o tegobah ljudi takoj po osamosvojitvi Slovenije, ko so eni čez noč ostali apatridi in jih je lastna država v večini primerov ne po njihovi krivdi kratko malo zavrgla.  Zgodba Andreja, ki ga je pravni sistem pripeljal, do roba ali bolje rečeno ga pahnil čez, zgodba o tem, da smo v vsakem primeru le številka na listu papirja, še predvsem, ko se znajdemo v kolesju pravosodja in, da četudi smo še tako nedolžni nam lahko nekaj birokratov še kako zagreni življenje, kot rečeno zgodba, ki bila lahko bila tudi biografija nekoga...                                                                slika: bukla.si

 knjiga, ki te ne pusti ravnodušnega in čeprav je zgodba namišljena bi kaj lahko bila tudi resnična. Zgodba, ki je v bistvu prepis magnetograma, ki naj bi ga pisatelj posnel z novodobnim tajkunom in naj bi služil, kot pomoč pri pisanju biografije, torej cela zadeva deluje kot prepis tega monologa z krajšimi vložki pisatelja, kot njegovo razmišljanje o tem kaj je slišal.  Da gre za zgodbo, ki bi še kako lahko bila tudi resnična pričajo razna zgodovinska dejstva o dogajanju v naši bližnji preteklosti, še bolj možno pa bi bilo, da gre za preplet večih zgod o tajkunih, ki se jih je kar nekaj nabralo v tem obdobju od osamosvojitve. Knjiga je na voljo tudi v elektronski verziji.                                                                    slika vir: emka.si

 prebrana na njem. Torej kupil sem ebralnik Kobo . Po nekaj preučevanju in izkušnjah uporabnikov sem se odločil za tega, nalaganje knjig na njega iz biblosa je zahtevalo malo muke a ni bilo prehudo, no za vse tiste, ki bi jih to zanimalo je postopek sledeč, naložite Adobe digital edition in potem prenesete knjigo iz biblosa na računalnik, odprete v ADE in nato preko USB kabla prenesete na bralnik, simpl... Torej za vse, ki si bi imeli namen umisliti to stvar ga jaz priporočam, branje je res super, lepo nastavljanje velikost črk in osvetlitev, zaslon pa res prijazen očem bralcu. No pa še prva knjiga, ki sem jo prebral na braliku, gre za še enega slovenskega avtorja, tokrat je to Igor Karlovšek in njegova knjiga Sodišče. Ni kaj dobro napisana knjiga, ki bi po moje z lahkoto bila kar resnična zgodba, ki se dogaja točno v tem trenutku nekje v Sloveniji. Branje, ki me je kar potegnilo in sem jo pogoltnil v parih dneh. In lahko rečem, da to sigurno ni zadnja knjiga tega avtorja.            

 so že dolgo del neke moje rutine, kar se tiče spremljanja različnih tem iz življenja. Scena pri nas pa je tako močna, da tudi po najboljši volji ne moreš spremljati vsega kar te zanima in tako je kar težko najti čas za vse dobre podkaste, ki nastajajo iz tedna v teden. Za začetek pa samo mali pregled vsega, kar imam trenutno za nujno poslušanje. Tokrat bom poskušal pregleda narediti po tematskih sklopih. Najprej podkasti o športu: Ofsajd , podkast o nogometu slovenskem, ko t reče Jaša v napovedniku, res odličen podkast o nogometu in ga ne zamudim nikoli, potem je tu še tekaški podkast Zagret za tek , ki je še bolj na začetku a je štartal na polno s svojimi gosti in tekaškimi temami. Potem je tu SOS odmev , ki nastaja v produkciji nacionalnega radia in je prav tako vreden poslušanja. No če ostane kaj časa pa poslušam še Tajno društvo OFC  in Žoga je okrogla , pa še večerov Polcajt . Gremo naprej, o politiki oz. komentarju o političnem dogajanju je samo en in edini in ti je LDGD , tudi

 in sicer, na dolgu sem imel še zadnjega Vrenkota, šlo je za drugo knjigo v vrsti z naslovom Retrospektiva, po kateri je že bila posneta nadaljevanka. Kot vse ostale tudi ta vredna časa, da se človek sproti ob branju, sploh če ti sedejo kriminalke. No naslednja pa je še ena od Daniela Silve, zopet še ena v serijo njegovih vohunk z Gabrielom Alonom v glavni vlogi. Knjiga me ni tako navdušila kot prejšnja a je še vseeno spodobno branje, tako, da tudi ta za vse, ki imate radi tak žanr bo kar v redu izbira. Spojlat vsebina pa itak nima smisla, tako da koga zanima knjigo v roke...                                                                       vir: bukla                                                              vir: emka.si

 ali ne cepiti se, to je sedaj vprašanje... Torej ravno sem prebral članek kako se pripravljajo države pred pričetkom turistične sezone, kakšen bodo zahteve in kaj vse nas čaka. Na hitro lahko strnemo v enem stavku, čaka nas nesproščen dopust z veliko dodatnimi stroški. O predvidenih ukrepih najbolj obljudenih turističnih držav je nekaj napisanega TU . Ko sem takole na brzino preletel, bo za večino držav obvezno neko potrdilo ali bo to test ali potrdilo o prebolelosti ali pa potrdilo o cepljenju. Kakor koli že bo potrebno spoštovati tudi stroge ukrepa, no vsaj tako predvidevam ali pa bo tako kot je bilo lani, ko se je poleti kratko malo na vse skupaj pozabilo, ker pač je virus z nami vred očitno šel počivat. No vsi vemo, da pač temi ni blo tako, pač se ni tolk testiralo in če se ne testira veliko potem tud ne more bit veliko okužb in to je to Ampak pri meni se pojavi druga dilema, očitno bodo po vsem prebranem najbolje skozi prišli prebolevniki ali pa cepljenci in ravno pri slednjih se

 so v veljavi v teh dneh in, ko smo bili že vsi prepričani, da nas več ne more nič presenetiti, so tu nove anomalije. Tokrat najbolj izstopa "popoln" lokdaun v katerem je vse odprto razen šole, pa seveda športnih tekmovanj, da crkneš od smeha. Ampak tokratni zapis bo šel malo v drugo smer. Torej sedaj smo prišli do točke, ko je za prehod regij med lokdaunom potreben negativen PRC test, ki ni starejši od 48 ur, ali dokazilo o cepljenju ali pa potrdilo, da ste preboleli COVID. Uradna verzija iz spletne strani NIJZ: Prehajanje med statističnimi regijami  je ob upoštevanju priporočil NIJZ  dovoljeno tudi posamezniku , ki predloži: negativni rezultat testa PCR test, ki ni starejši od 48 ur od odvzema brisa in je opravljen v državi članici Evropske unije ali državi članici schengenskega območja, potrdilo o pozitivnem rezultatu testa PCR, ki je starejši od 21 dni, vendar ni starejši od šest mesecev ali potrdilo zdravnika, da je prebolel COVID-19 in od začetka simptomov ni minilo več

 je reku slabše ne more bit, optimist pa je reko, oja lahko je. V tem stilu gremo mi zopet v "lokdaun", ki je teko nujn, da ga začnemo šele čez 3 dni po napovedi.  Torej zastraševanje ljudi, zapiranje in omejevanje je modus operandi v teh časih in, ko vsi govorijo kako je virus nevaren, in kako moramo biti solidarni drug do drugega, kot prvi in najbolj pomemben ukrep zaprejo šole. Ko smo pred časom le dočakali odprtje šol in vrtcev, so vsi naši "strokovnjaki" poudarjali, da v bodoče se bodo te ustanove zaprle zadnje, a glej ga zlomka, ta isti strokovnjaki so z lahkoto zopet najprej zaprli šole in vrtce. Za primerjavo v teh nekaj tednih, ko so šole ponovno zaprte ni niti en razred bil v karanteni zaradi okužbe na šoli kamor hodita naša mulca, pri nas na delovnem mestu se je polovica ljudi okužila v parih tednih in to na delovnem mestu, poudarjam polovica nas vseh... Da bo absurd še večji, bomo omejitve za malenkost sprostili ob prihajajočih farških praznikih, ker pač

 v teh časih to res ni težko biti. Vrednote so se itak že zdavnaj popolnoma spremenile, ker če bi bilo vsaj nekaj moralnih norm bi sedaj vsi, ki imajo to možnost bili doma in pač po najboljših močeh naredili vse, da bi lahko funkcionirali od doma. Pri tem mislim na delo od doma, ki je v tem času za mnogokaterega popolnoma izvedljivo. To lahko povem iz prve roke, Tatjana je v tem pandemskem času, sploh od začetka drugega vala naprej doma in dela od doma. Ne bom sicer sedaj problematiziral tega, da jaz sedaj nimam mira ko pridem iz nočne ali pa tudi, ko sem doma med tednom, saj non stop sestankuje in ti sestanki niso nekaj kar bi bilo na takem glasovnem nivoju, da bi se dalo zraven brat knjige, ampak tak pač je. Druga pesem pa je delo tam, kjer se obračunavajo famozni "korona" dodatki, tam opa vidimo ne samo, da eni delajo skoz na delovnem mestu, pač pa smo lahko pred kratkim v tarči ugotovili, da so eni sposobni delati 400 ur na mesec in za to dobivati rekordne zneske. Najbrž

 in to pomeni, da je spet na vrsti Daniel Silva s svojim junakom Gabrielom Allonom, napisanih je že 20 romanov z tem junakom a so v slovenščino prevedeni samo trije, oziroma na Cobiss-u se da izposoditi štiri, ostale so v angleščini.  Jaz sem do sedaj predelal tri od tega dve v slovenščini in eno v angleščini, in četrto imam ravno v delu. V glavnem knjige so berljive in bralca kar potegnejo v sebe, bi pa bilo po moje kar pametno knjige prebrati po vrsti, seveda pa se jaz tudi v tem primeru tega ne držim.                                                                    slike vir emka.si

 je pregovorno daleč najbolj pester, zima se še po hribih ni poslovila, še več, obilno je še nasnežilo par dni nazaj, dolina se počasi spogleduje s pomladjo in vse to je razlog za to, da je marec športno najbolj pester. Torej poleg premetavanja kettlebela, in teka, sem se par krat že usedel na kolo, poleg tega pa me Rogla še vedno vleče na sneg, ki je odličen v tem obdobju, tako, da se tja odpeljem po nočni, če le ni preveč naporna. Sem pa malenkost spremenil način, tako enkrat na teden naredim kombinacijo kettlebela in teka, vsakega po dobre pol ure, ostalo pa po starem, vsaj dvakrat 10 s copati, kolo odvisno od vremena prav tako tudi na sneg.  Pa še nekaj slikovnega materiala.

ne cepiti se je sedaj vprašanje. In takoj na začetku naj pojasnim, da jaz nisem noben anticepilec ali kaj podobnega, prej nasprotno, zagovarjam cepljenje s cepivi, ki so preizkušena in, ki zagotavljajo imunost za premnoge bolezni, ki so bile v preteklosti še veliko hujše kot je sedaj Covid19.  V čem je torej težava? Jaz jo vidim predvsem v tem, da gre pri koroni predvsem za bolezen, ki je res kar močno nalezljiva a roko na srce le v manjši meri lahko resno ogrozi zdravje normalnemu zdravemu človeku in prav je, da se na to ne pozablja. Zato je v prvi vrsti precepiti predvsem ljudi, ki spadajo v kategorijo ljudi, ki bi jim lahko ta virus močno poslabšal zdravstveno stanje ali pa bi lahko zaradi njega celo umrli. No pa tudi tu bi bilo prav, da to počnemo s cepivi, ki so dokazano vari in učinkoviti.  Na tej točki pa se pojavi cepivo Astrazeneca pri katerem po poročanju po svetu kar redno prihaja do zapletov in do začasnih ali pa celo kar dalj trajajočih zaustavitvah pri uporabi. Nekaj o te

 iz serije knjig Prvi zakon. Ko sem iskal za nazaj sem videl, da sem prvo prebral leta 2017, potem o drugi nisem nič zapisal, no sedaj sem prebral še zadnjo... Dejstvo je, da je vsebina povezana in dokaj zapletena in bi za tako vrsto zgodb bilo daleč najbolj, da se prebere v krajšem časovnem razmaku, tako, da sedaj, ko so vse tri knjige na voljo priporočam branje vsem, ki jih zanima tematika, ki zgodovinsko sega v davne čase, ko so v svetu vladali vitez in magi. Torej za vse, ki se radi podajo v fantazijski svet poln spletk, vojn in magičnih stvari priporočam.                                                                 vir: mladinska.com                                                                      

 je rekla Tatjana. No ne glih, je pa res, da sem kupu gramofon. Roko na srce, doma do sedaj razen malega radia in pa seveda TVja nismo imeli kakih ekstra akustičnih naprav, tako, da smo muziko pač vrteli na TVju preko youtuba. Me je pa malo nazaj prešinilo, da pa bi mogoče lahko meli nekaj za predvajanje muzike in tako sem prišel na idejo za gramofon. po prvem neuspešnem naročilu pa je sedaj le uspel nakup preko amazona. Roko na srce nisem dal neko premoženje za napravo a moram rečt, da sploh ne špila slabo. No kar se tiče nakupa plošč, pa bo po moje najbolje kar ostati pri nakupu novih, sicer ima v Bukvarni na Koroški lepo izbiro rabljenih a so, kot sem lahko ugotovil z nakupom dveh v zelo slabem stanju, no mogoče najdem kje kaj boljšega tudi rabljenega. Pač počasi bomo sedaj večali zbirko plat, tako, da bo za vsak okus doma nekaj. Če pa se komu kaj valja doma pa me komot pocuka.

 je za nami in ko sem prebral skoraj vse knjige izdane do sedaj (razen ene) sem prav z zanimanjem pogledal tudi prvih šest delov serije .  Kljub kritikam glede govora, saj so eni skoz navijali za mariborščino se je meni zdelo čisto vredu, da se je v seriji govorilo kot se je, ker itak ne igrajo samo Štajerci in pol ko bi eden malo napačno kaj zavil pa bi blo spet vse narobe.  Na kratko, serija čist OK z dobrimi posnetki z dobrimi dialogi, sicer zgodbe malo prilagojene za TV format a nič kar bi bilo moteče, tako, da z veseljem čakam na nadaljnje ekranizacije Demšarjevih knjig.                                                                  vir: rtvslo.si

že tradicionalno preživljamo na Rogli in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Imamo pač srečo, da imamo "svoj" apartma in smo tako preživeli teden dni v obilju snega in z občasnim občutkom, da imamo del narave resnično samo zase, čemur je v veliki večini pripomoglo dejstvo, da so korona ukrepi temeljito zarezali tudi v zimski turizem. Kakor koli mi smo se naužili sonca, snega, mraza, se nasmučali, natekli na smučeh in nahodili, ter malo odklopili od vsakdana, predvsem pa naredili veliko tako za dobro fizično in psihično počutje. Nima pa smisla komentirati vseh nebuloznih ukrepov, ki jih morajo izvajati upravljavci smučišč, ker bi bilo tako nesmiselno, kot so sami ukrepi

 a tokrat zapakiran v platnice. Gre za novo knjigo Tadeja Goloba.  Saj vem, da za vsako rečem, da je boljša kot prejšnja, ampak ta pa je nekaj posebnega. Ne samo, da je avtor uspel v rekordnem času vpeti aktualno dogajanje in bo knjiga v bistvu nekako tudi dokaj verodostojen dokument o dogajanju med epidemijo korone, še več lepo postavi ogledalo družbi, ki v trenutnih razmerah ne doživlja samo pretresov zaradi zdravstvene situacije, pač pa so ti vidni tudi zaradi politične situacije. Čeprav naj bi bila knjiga fikcija, oz. njena zgodba, pa je žal v marsičem še kako resnična. Zgodba je zopet več kot napeta a ne gre samo za glavno zgodbo pač pa tudi za stransko dogajanje, in pa dialogi, ki so res odlični in bralna prav nasmejijo, upam samo, da bodo vsaj nekaj tega prenesli tudi na ekrane, kjer se nedvomno ta knjiga bo našla.                                                                         vir: goga.si

 so bili tema na podkastu Marka Robleka Zagret za tek . Med vsemi, enimi skoraj neverjetnimi nizi, kjer tekači neprekinjeno tečejo 50 plus let , se najde tudi veliko Slovencev, ki tek prakticirajo vsak dan. Med moškimi je zmagovalec Gregor Baš , ki teče vsak dan od oktobra 2008, res impresivno. No, da se pohvalim, enkrat sem tudi jaz s njim odtekel eno turo. Kar se mene tiče sem svoj čas tekel ogromno, številke so se med leti 2008 in 2012 vrtele od nekaj čez 4400 kilometrov pa vse do rekordnih 7167 kilometrov v letu 2010. Res pa je, da je bil vmes kak dan ko nisem tekle, ni jih bilo veliko bili so pa. Še bolj res pa je, da nisem imel nikoli v glavi to, da bi mi bil cilj teči vsak dan. Sem pa nato predvsem zaradi poškodb od leta 2013 tek skoraj opustil, do lani, ko pa sem si zadal, da grem tečt vsaj dvakrat na teden in nekako pretečem v letu okoli 1000 kilometrov. To mi je uspelo z lahkoto in tako s tem nadaljujem tudi letos. Je pa pri meni v igir drugi niz in sicer bo počas minilo štir

 in  to kako, sploh pri nas na delovnem mestu razkužujemo, kaj razkužujemo polivamo razkužila po mizah, po tipkovnicah, po miškah, po telefonih, stolih in ne vem čem še vse. Vse lepo in prav a ko pogledamo statistiko okuženih pri nas na delovnih mestih, pa ajde ne bom reku da smo prvi, ker točne statistike nimam, je pa dejstvo, da smo v vrhu. Saj je vedno prišlo do okužbe vseh v izmeni ali skoraj vseh, ki so bili v celodnevnem stiku. Torej kar se tiče razkuževanja je zadeva jasna, stvar je pač bolj ko ne neučinkovita in ne preprečuje, da se nebi okužili, ko se zadržujemo v manjših prostorih dalj časa. No pa, da ne bo spet samo neko jamranje, dajmo še kaj bolj vzpodbudnega. Otroci do tretjega razreda so nazaj v šolah, tako veselje je videti redkokdaj, pa verjamem, da je vesel tudi marsikateri starš, ki so bo lahko malo razbremenil. No skupaj z otroci se tudi ostale stvari počasi normalizirajo, če ne po drugem se to vidi po količini prometa zjutraj v mestu, tako, da kakor koli da je ljud

 

 točno od tam kjer smo končali. S pandemičnim filingom dalje, šola od doma, delo od doma, ukrepi v takih in drugačnih oblikah, vse to in še več, kar nas še mogoče čaka v prihodnosti. Napovedi namreč niso rožnate. Ampak tokrat bomo nadaljevali s športom. Tudi tu smo nadaljujem točno tam kjer sem lani zaključil. Malo je grenkega priokusa, ker pač ni možno smučat, kar je po svoje kar absurd, ampak tud to bomo pustili ob strani. Torej tempo je isti, kot sem si ga zastavil lani, dva teka na teden, ostalo pa vadba z utežmi ali kettlebelom, pa še nekaj teka na smučeh dokler je sneg in so urejene proge. Je pa razveseljivo letos, da so se znova potrudili na Arehu in s pomočjo donacij začeli urejati progo, no nekaj malega sem prispeval tudi sam, ker pač bom z veseljem progo koristil če bo le čas dopuščal. Torej tud kaka dobra novica v teh časih. Na koncu pa še mogoče misel ali dve o gibanju na splošno. Danes sem zjutraj med tekom poslušal zadnji podkast Zagret za tek, kjer je Marko z gostjo Andr

 in še marsikaj od tega so čustva, ki se v teh časih pojavljajo med ljudmi. To so časi, ki v ljudeh povzročajo tesnobo, občutek nemoči in splošno nelagodje, to so časi, ki ljudi hote ali nehote odtujujejo in jih od tega, da so socialna bitja hočejo spraviti na nivo odtujenosti. Vse to bo še bolj poglobilo razlike med ljudmi, med revnimi in bogatimi, med bolj in manj izobraženimi in kot je v zadnjem času tako popularno med levimi in desnimi. Živimo v posebnih časih, ki jih ne zaznamuje samo epidemija pač pa jih zaznamujejo tudi razna s tako ali drugačno politiko podrta gibanja. Vse več je nestrpnosti vse več je sovraštva, kar je v bistvu po godu oblastnikom, ki jim v bistvu tako stanje ustreza in jim v bistvu pomaga biti na oblasti. Še bolj to pride do izraza ob metanju t.i. "bombic" na raznih omrežjih on katerih se nato trgajo iz vseh strani, med tem pa se lahko v ozadju teh prepirov naredi marsikaj, kot na primer kaka hitra menjava v vodstvu kakega javnega podjetja ali sprej