Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na 2016

Kaj pa mi gre res na živce

ko sem v avtu pa je to, da enim ni in jim nikoli ne bo jasno, kako se vozi.

In kaj so te najpogostejše stvari, ki jih eni preprosto ne počnejo, ker jih pač ne, bojim pa se, kar pa je še huje, da eni določenih stvari sploh ne vejo, pa kljub temu vozijo po cesti in s tem v nevarnost spravljajo vse ostale.

Naprimer vožnja v rondoju, enim nikoli ne bo jasno, da z žmigavcem nakažemo smer ko gremo iz rondoja, da nikoli ne damo levega žmigavca in, da damo nakažemo smer že pred vstopom v rondo, le če le tega zapustimo že na prvem izvozu. Kar je še huje je vožnja v rondojih z več pasovi, kako se ljudje tam vozijo raje ne omenjam.

Potem je tu avtocesta. Enim nikoli ne bo jasno da je pospeševalni pas namenjen pospeševanju, tak pa eni pri vstopu na avtocesto, direkta na voznega al pa cincajo po pospeševalnem pa pol z 40 km/h na voznega pa take bučke. Enim tud ni jasno, da lahko pospešujejo še po odstavnem pasu, če je naprimer na voznem pasu vštric vozilo, ki pač se ne more umakniti, itd, itd....

Kettlebell

za pokušino. Izsek RoP treninga z 24 ketlom. Zdaj že kr nekaj časa delam trening samo z 24 kilskim ketlom. 

Lučke

smo prižgali že konc novembra, zdaj pa smo že v decembru in glede na vreme bi bil čas, da začnem bentit čez zimo ali pa vasaj na to, da na Rogli ne delajo umetnega snega za tekače. No letos pač ne bom, ker pač sem se odločil, da več ne kupim sezonske tekaške karte in raj teh 50 evrov nesem po obrokih v Avstrijo, kjer pač vejo kako se stvarem streže.
Kakor koli že smo v veselem decembru in letos je prav fino vzdušje, zadnjič smo šli pogledat lučke v Ljubljano, ob enem smo šli na pravo Napolitansko pico, saj če ma človek veze pri samem lastniku pač tega ni za spustiti. 


Pa malo po Ljubljani.

Doma se pečejo keksi.

Ker so bili otroci pridni pa jih je obiskal tudi že Božiček.


Ekola v kratkem, kako smo zaštartali v december.

Otvoritev

sezone teka na smučeh je bila včeraj. Že kar nekaj časa je preteklo, ko smo lahko tak čas v novembru tekli na snegu in to na konkretnem snegu.







Globalni nateg

oz. kot jo imenujejo globalna razprodaja. V bistvu gre za oboje za nateg in po malem tudi za razprodajo. Ta pa vseeno ni s tako velikimi popusti, kot so predstavljeni. Ker pa se ljudje po celem svetu na besedo popust odzivamo enako, bo tudi letošnji t.i. black fiday za še tako uspešen aliexpres zopet uspešnica.
Če pa si vse skupaj pogledamo malo bližje pa lahko tisti, ki smo že kako stvar naročili preko tega prodajalca, ugotovimo, da gre bolj ali manj v bistvu za nateg, kot smo tega vajeni že pri naših trgovcih. No, uredu ne bom komentiram vsega kar se da kupiti, lahko pa pokomentiram stvari, ki sem jih jaz kupil pred časom in se še prodajajo.
Npr. bluetooth slušalke Xiomi za katere sem jaz dal 21,53 evra so sedaj 18,69, kar je v bistvu še kar OK saj so prvotno ceno dvignili samo na 21,99 evra.
Slika mojga nakupa.



Gremo naprej, bolj bode v oči tale kolesarki dres, ki sem ga jaz kupil julija za 18,31, sedaj pa je znižana cena 20,57.
Tu je še slika iz nakupa.



Pa, da še malo nadaljujem,…

Skandinavci

pa me ne navdušujejo samo v svoji Tv produkciji, pač pa so dobri tudi v pisanju knjig. Eden teh avtorjev je bil že pred časom pisec Henning Mankel, ki je napisal nekaj dobrih knjig o policijskem preiskovalcu Kurtu Walanru.
No v zadnjem času pa je pravi hit pisec Jo Nesbo in to nikakor zastonj. Čeprav sem prebral samo njegovo zadnjo knjigo Policija, pa vem da ta ni zadnja. Napeta in na malo svojevrsten način napisana knjiga, od bralca zahteva popolno koncentracijo, saj se zgodba prepleta, kar pa je posebnost pri tem pa je to, da si prepleti zelo na gosto sledijo drug za drugim in niso ločeni s poglavji, ampak samo z odstavki. Se pa zgodba zapleta in razpleta tako napeto, da je prti koncu knjigo kar težko odložiti, to lahko potrdim, ker sem zadnji 100 strani prebral v parih urah.

TV na zahtevo

je danes vse bolj popularen in kup ponudnikov kot so Netflix, Amzaon, HBOGO in podobni vse bolj prodirajo na naše trge z kvalitetno ponudbo TV zabave. V bistvu bo prihodnost TV za marsikoga, ki se usedem pred to napravo le, ko si vzame čas za dobro nadaljevanko ali dokumentarec, pa tu pa tam za kak film, taka, da bo TV priključen le še na internet. Tako je pred ponudniki raznih TV kabelskih in še kakšnih storitev v prihodnosti kar velik izziv.
Kot marsikdo drug se tudi jaz usedem pred TV le, da si pogledam kako dobro nadaljevanko. Poplava le teh je enormna, dobrih pa je le peščica. Seveda je vse odvisno od okusa. Med tem ko vsi nestrpno pričakujemo novo sezono Game of thrones, smo nato še taki, ki smo svoj izbor omejili še na par drugih. Meni osebno dobro sede Fargo in pa True detective v zadnjem času pa za zabavo pogledam še Better call Saul, ki je nekako spin off na legendarni Breaking bad.
V zadnjem času pa sem prešaltal na Skandinavske nadaljevanke, začel sem z Borgen, ki je za r…

Uzakonjanje

vsega po dolgem in počez je očitno poslanstvo vsake vlade in tako tud naše. Kljub temu, da človeštvo nenehno napreduje pa s kupom zakonov, ki jih kar naprej sprejemajo dobivam občutek, da smo navadni kreteni, ki lahko funkcioniramo le, če imamo vse napisani in pa seveda, če je za vsako odstopanje od tega določena tudi kazen. 
Tako ima država občutek, da se mora vmešavati in regulirati tudi vzgojo otrok, pa čeprav je sama že v veliko primerih pogrnila prav pri tem, ko se je vmešavala v podobne stvari. Da ne bo pomote tudi jaz ne podpiram pretepanja otrok vsepovprek ampak tu pa tam kaka po riti ali pa pocukanje za "tasladke" pa ne vem če ravno škodi. Sedaj se bo najdlo kupe tistih , ki se lahko zgražate nad zapisanim a dejstvo je eno, če mislite, da je vse kar zapiše nekdo na list papirja svetinja potem smo pač vsi mi bili zelo hudo narobe vzgojeni, ker mi smo jih dobili po riti, ker nas so tu pa tam z ravnilom po prstih v šoli... Ko sem ravno pri šolah, a je pred 20 ali več …

Še pomnite

tovariši bi se temu lahko reklo, a vsake tolko še imam čas in malo počekiram domači hrib. Ko sem šel gledat nazaj sem se mi ni zdelo da je od tega že več kot tri leta ko sem nazadnje naredil to turo.

Tokrat skoraj isto z razliko, da je bilo vreme malo bolj kislo in me je v zadnjem delu tudi konkretno opralo. Pa tudi spust v smeri Ljubnice sem skrajšal le do razgledne točke. Se mi ni dalo spuščat po mokrem kamenju in koreninah z prastarimi copati, ki so svoje v bistvu že odslužile (vsak zgovor je dober). Vseen pa sem lepo izkoristil del dopoldneva in se sprostil po gozdu in preskakovanju čez kamenje, korenine in drevje. Fajn trening tud za koordinacijo, ki jo imamo, smo pač sedeča generacija, kaj čemo. Poleg tega pa lepa sprostitev v tišini gozda in jeseni, ki me z svojimi barvami in vonjem vedno očara.

Sem pa naredil tud par posnetkov in ugotovil, da se okolje v tem delu ni kaj dosti spremenilo.

Za boljšo orientacijo.

Pogled na rodni dom.

Konjiška gora.
Skomarje.

Končno nekdo,

ki je vsaj malo poskrbel, da se označijo ceste, ki so na Pohorju, no bolje rečene je nekaj entuziastov iz Ruš poskrbelo, da so označili nekaj zaokroženih tur, ki imajo začetek v Rušah. Vse je lepo vidno na njihovi spletni strani, v živo pa table zgledajo takole.


Je pa bia danes tura kar pestra, od začetka vzpon po suhi cesti posuri z jesenskim listjem, nato pa v smeri Areha kar nekaj snega, da spusta ne omenjam, ko sem skoraj rabu dvigalo, da bi me dalo dol z bicikla ;)
Pa še nekaj malega z že po zimi dišečega Pohorja.




H koncu

gre gorsko kolesarska sezona, saj prihaja del leta, ko so spusti s Pohorja lahko kar naporni, predvsem zaradi mraza. Ko se malo prešvicaš v breg je pol spust sploh za mene, ki sem len kar se tiče nošenja rezervnih cot prava nočna mora, ker me nazebe ko psa. Zato je alternativa sedaj cestak in pač ubiranje cest po Dravski dolini. Sem pa letos res več kot polovico voženj naredil z gorcem, zaradi česar imam dosti manj kilometrine. Sem mal vrgu oko na statistiko voženj in sem ugotovil, da sem bil letos vse skupaj več kot 100 krat na biciklu od tega sem bil 55 krat na gorcu, kar pomeni da sem naredil za od oka 50.000 višinskih metrov vzponov. Če vzamem še, da ponavad na biciklu zdržim malenkost več kot dve ure, so potem tu vsi podatki, kar se kolesarjenja tiče.
Kar je tudi vzpodbudno je to, da še vedno na Pohorje prilezem v spodobnem času in, da se tud po cesti peljem še vedno več kot 30 km/h v povprečju pa, da ne rabim vrečt duše iz sebe.
Kolk kilometrov mi bo še uspelo narediti letos je…

Debate,

ki se pojavljajo na raznih forumih predvsem glede razne kolesarske opreme, v mislih imam predvsem oblačila in drugi manjši dodatki, ki vsakemu kolesarju pridejo prav so vedno vroče. Mnenja se krešejo o kvaliteti stvari.
Pa, da še jaz povem svoje mnenje in izkušnje. Kot prvo naj povem, da spadam v bistvu med tiste, ki nakupujejo predvsem manj vredne stvari oz. stvari, ki niso neke velike vrednosti. Npr. niti na misel mi ne pride, da bi si s Kitajske naroči recimo okvir kolesa in zanj dal neka 100 evrov. Redno pa kupujem tekstil in do sedaj imam zelo dobre izkušnje. Kar se tiče kolesarskih dresov in ostalih stvari sem še vedno dobil dobro robo, ki se v ničemer ni razlikovala od tiste, ki jo ponuja recimo Hervis ali pa Intersport. No seveda je precejšnja razlika v ceni. Se pa lotim nakupa premišljeno, pregledam odzive kucpev in pa predvsem število naročil, ki je po izkušnjah kar pomemben podatek. 
Sice je že kar nekaj časa od zadnjega nakupa dresa pri nas, ki je bil kao super duper kval…

Po dolgem času

pa spet ena knjiga, ki se dotika športne tematike. Za vse ljubitelje kolesarstva, še posebej Toura, je za prebrat zanimiva knjiga, ki pa se tokrat dotika tistih, ki se jih veliko ne omenja, če sploh kaj. Gre za t.i. Rdeče laterne ali bolje rečeno za tekmovalce, ki so zadnji v skupnem seštevku te dirke. Opisuje njihove zgodbe, od samega začetka te dirke, pa do današnjih dni. Poleg zgodb, ki se dotikajo posameznikov, zvemo dosti tudi o sami zgodovini tega prestižnega tekmovanja. Glavni cilj knjige pa je predvsem predstavitev zgod posameznikov, ki so skozi zgodovino dobili naziv Rdeča laterna. Spoznamo različne zgodbe ljudi, eni ki so tragični junaki te dirke, na drugi strani pa kolesarji, ki jim je bil cilj postati Rdeča laterna.  
Omenim pa naj še, da sedaj že nekaj časa poslušam tudi podcast Lanca Armstronga in sem pogledal tudi film, ki je lansko leto bil posnet The Program, in lahko rečem, da je on še vedno zame največji dirkač Toura.

Hitra pošta

ja pa je res tako hitra? Vsi ali pa velika večina danes naročamo preko spleta razne stvari, ki nam jih nato dostavijo po pošti. Nekaj od teh pride po našem nacionalnem poštnem operaterju, kot bi lahko imenovali našo pošto, druge pa nam dostavljajo razne dostavljalske firme, ki so produkt globalnih ponudnikov paketnih dostavljalcev. Kar nekaj jih imamo pri nas, izkušnje z njimi pa so tako, tako. No vsaj moje. Kaj je najbolj moteče je to, da v večini dostavljajo v dopoldanskem času, ko nas je velika večina odsotnih od doma in tako ali tako nimajo komu dostavit s tem, da ti kako uro preden bojo pošiljko dostavili pošljejo mail ali sms v katerem ti povejo, da bo pošiljka dostavljena med ne vem 8 in 10 uro naprimer. Nekaj jih tudi prej pokliče, kot so naprimer mene zadnji a žal dostavljalec pač ni bil dovzeten za to, da me ob 10ih ni dom, da pa bom po 12i in da mi lahko dostavi paket takrat. No nekaj jih ima sedaj paketomat in se lahko naroči dostava v njega, seveda si pač primoran potem …

Šiht končan v dobrih 45 minutah

tolk sem namreč porabil, da sem pribrcal do vrha vzpenjače na Pohorju in ker tekma šteje tud za državno prvenstvo Policije udeležencem pripada tud 8 ur šihta, je to v bistvu najhitreje končan šiht v letu.
Je pa zanimivo, da sem vsako leto malenkost hitreje na vrhu, letos je za to nekaj kriv tud nov bicikl in če bi mel tolk kil ko lani bi bil še kako minuto prej gor. Kar pa konec koncev sploh ni tako pomembno, saj me je tekmovalna vnema minila že pred časom. Vsekakor pa je fino videt koga, ki ga že dolgo nisi srečal pa rečt kako.
Pa še slika profila proge, ki je dolga dobrih 10 kilometrov in se vzpne za 649 metrov.


Ker nisem počakal na uradne rezultate samo predvidevam, da sem se v skupni razvrstitvi uvrstil v prvo petino nastopajočih, med policisti pa okoli 10. mesta.

Skor 100

kilometrov mi je kak dan nazaj uspelo naredit z biciklom. Pa niti ni blo kaj prida naprej planirano, pač pa sem samo izkoristil priliko, ki se je pokazala, ko smo se na šihtu odločili, da bi meli en rahu piknik v Logarski oz. v Ljubnem. Tako je bla pol rešitev enostavna, pač grem par ur prej, parkiram v Mozirju pa z biciklom v Logarsko, pa še vzpon na Pavličevo sedlo pa nazaj in lepo na piknik. Plan je uspel v nulo, Kolesarjenje po tej dolini je res užitek, nekaj prometa do Ljubnega od tam dalje pa skor nič, Tud na Pavličevo sem srečal samo mlad par, ki si je dopust zamislil na kolesu, sta pa se reveža precej matrala v breg. No tud men ni blo najbolj enostavno, mam zadnje čase kako kilo preveč, da bi ležerno brcal v brege. No ampak na konc sem z nekaj prelitega švica prtišal svoje telo do meje z Avstrijo, od tam pa nazaj do Mozirja in pol na čevape.  Sem pa že mal pozabu kak je bit malo dlje na biciklu in mi kak grižljalj hrane nebi škodoval, če bi jo seveda mel pr seb, tak pa sem se…

Nespodobno povabila

no, če bi bil še bolj natančen bi lahko rekel, da je to vabilo nesramno. Za kaj torej gre? Gre za vabilo, ki je zaokrožilo na Facebooku in sicer na strani Pohorje je zakon se je pojavil plakat, ki pod geslom Mar mi je za Pohorje vabi na čistilno akcijo v kateri bi za sendvič in sok prostovoljci pomagali pri urejanju smučarskih prog. Ja, vredu, če bi bilo to v času, ko je tako delo nekaj pomenilo in bi nato lahko vsi udeleženci naprimer dva tedna v sezoni te proge koristili brezplačno. Seveda pa temu ne bo tako, pač pa se je najdu nekdo, ki sedaj piha na patriotsko dušo ljudi, ki živimo s tem Pohorjem, da bi na najlažji in najbolj poceni način naredil to, kar bi moralo že biti narejeno, saj je sezona pred vrati. Seveda pa bo nato taisti človek brez slabe vesti pokasiral vsakega smučarja ali tekača na smučeh. Dragi moji tako pa se po moje ne dela, že itak je v zadnjih letih ponudba na obeh delih Pohorja porazna in je vložek, ki ga vsako leto v naprave vloži upravljavec enak nič, sedaj …

Še velik nam manjka

da bomo lahko rekli, da spadamo v moderno in razvito družbo, predvsem pa družbo, ki se zaveda, da bi radi na tem svetu živeli še za nami in bi bilo poštena, da se pomatramo in pustimo ta planet čim bolj čist in življenja vreden tudi za naslednje generacije.
Seveda bose vsi rekli, kaj pa lahk jaz naredim, če pa imamo industrijo, ki neusmiljeno in na vso moč onesnažuje okolje. Žal v primerjavi s tem ena odvržena plastična vrečka v grm res ni nič, ampak gre se za napredek, napredek v razmišljanju, napredek človeka, ki se dogaja že tisoče let in ne vem zakaj bi tudi mi ne napredovali, pa čeravno s tako malenkostjo, kot je, da vržem vrečko v kanto, pa ne kr kako kanto, ampak v tisto, ki je namenjena za to vrečko.
Evo in sedaj smo pri tem, zakaj sploh o tem pišem. Namreč v mesti, pa tudi na vasi imamo t.i. ekološke otoke, na katerih so kante za smeti, ki je vsaka namenjen za različne vrste smeti, ki jih sproduciramo skozi dneve. Smo pač potrošniška družba in nakupi so naš hobij, predvsem p…

Še vedno beremo,

čeprav je poletje in nismo veliko notri pa se na večer, ko otroka končno zaspita najde tud malo časa za kako vrstico v knjigi. Dobrih knjig je na pretek a je za njih precejšnja gužva v knjižnjici in kot zakleto je veliko rezerviranih bukl prišlo ravno v času, ko smo bili na dopustu in smo jih zato morali preklicati, zato bo treba ponovno v čakalno vrsto. Meni še vedno ostanejo moji Orli, ki so na voljo, da prebiram zgodbe, vmes ko čakam na kako novost. Sedaj sem že pri osmi knjigi v serij o Rimskih legijah in dogodivščinah Makra in Kata. Me pa na polici že čaka tudi Klic kukavice, ki jo imam še na dolgu, da jo prebere, ker sem drugo knjigo te kriminalke že prebral.

Počasi pa prihajajo dnevi, ko bo malo več časa tud za knige, saj bodo dnevi vse krajši pa tud šola se je začela in bom lahko tudi kak dopoldan med tednom prebral kak list ali dva.

Poodobitev

kolesarskega voznega parka, je po petih letih bila že skoraj nuja. Ker imam kolo zato, da ga vozim, sem ga v petih letih vožnje po bregih Pohorja kar dobro zdelal in prišel je čas, da se malo posodobim, Tokrat je prišel na vrsto bajk z karbonskim okvirjem, kar je res velik preskok, glede na to, da sem do sedaj vozil skoz alu okvirje. pa še 29 colar je, kar je tudi kar precejšnja razlika. Ga pa še nisem čist dobr sprobal, ampak za vse bo časa več kot dovolj.
Takle zgleda nov bajk.



V drugi polovici avgusta

se za nas, kot ponavadi začne dopust. Se pravi, končno prosti dnevi, lenarjenje in uživanje. Letos smo si dopust rezervirali že kar zgodaj, pa se pol vmes odločili, da pa bi mogoč še malo podaljšali vse skupaj. Tako nam je uspelo rezervirati še en apartma in smo tako preživeli skupaj 12 dni na morju. Prvo smo bli en tedn na Pgu v Mandrah, nato pa smo se prestavli še v bližino Zadra v Nin. Bilo je fino in kot vsaka fina stvar je tud ta dopust minil prehitro.
Na Pagu kamenčki in skale



 V Ninu pa pesek in mivka


Z super kuliso Velebita

Redki trenutki miru


Bentenje

in to na kolesu, pa ne zaradi vetra ali zaradi vročine ali še huje kakega gumidefekta. Sploh ne ampak zaradi tega kar spotoma vidim in opazim. Kot, ko gremo na obisk Prekmurski babici in dediju grem jaz tja če se le da s kolesom in, da nisem prehitro tam, grem pač do Šentilja in nato po Avstriji do mejnega prehoda Gederovci in do Murske Sobote.  
In tako pač kot vedno štartam od doma, čez mesto pa po Šentiljski čim prej iz mesta. No pa da ne bo samo bentenje opazim, da sedaj kolesarjem pripada svoj del ceste, saj je označena steza z črto, ki je namenjena kolesarjem. Seveda je cesta ostala isto široka kot prej a je dovolj za avtomobile in še za dobrega pol metra na vsaki strani, ki pripada kolesarjem. S tem se je vsaj za odtenek izboljšala varnost. No nato do meje cesta gre po starem, k sreči razen zalutalih Čehov in Poljakov ni pretiranega prometa. Malo ven iz Pesnice me pričaka nov asfalt a veselje mine že po dobrem kilometru in vse skupaj spominja bolj na akcijo pred prihodom Putin…

V polnem zamahu

je poletje in jaz ko pes na kost čakam drugi del dopusta. Julij je bil kar deloven bo pa zato avgust veliko manj, saj imam v bistvu samo štiri šihte pol pa dopust in to do začetka šole.

Sem pa zadnjič malo razmišljal kako kaj zgleda moja kolesarska statistika letos, predvsem zato, ker sem večino časa na gorcu, je temo primerno manj kilometrov, no pa sem mal pofirbcal po dnevniku in ugotovil, da sem do sedaj naklepal malo manj ko 3400 kilometrov, V povprečju sem na kolesu 15 krat na mesec, od tega pa le 5 krat na cestaku, ostalo pa na gorcu. Ko na koncu pogledam kilometrino sploh ni slaba, sploh glede na to, da so kilometri na gorcu kar precej manjši na vožnjo.

Se pa sedaj že kar nekaj časa držim načela enega "treninga" na dan, ne pa več tako ko včasih ko sem delal nemalokrat tud po dva. No sedaj temu že kar težko rečem trening, gre bolj za to, da se fajn razmigam, pa naj bo to na kolesu z kettlebelli ali p grem tu pa tam tud mal polaufat, no zadnjega je res bolj za vzorec, …

Namig

za lep izlet in preživet dan, bo tokrat na vrsti. Zadnjič sem se spomnil, da nekje na Koroškem obstaja neko naravno kopališče. Malo brskanja po internetu in že se najde tole. Tako za tem pa tudi odločitev, da si gremo to še od blizu pogledat. Za nas je to mala malica saj si z Maribora v pičle tri četrt ure in to zmerne vožnje po Dravski dolini. Malenkost je potrebno zaviti z glavne ceste,na kar nas opozarja tabla za naravno kopališče Radlje. In ko smo prispeli tja smo bili takoj navdušeni, res lepo urejeno, dosti trave, igrala za otroke, ki pa tako bolj malo pridejo v poštev saj je tu voda, ki je vselej bolj zanimiva kot igrala. Res je lepo urejeno, voda topla, s stalnim dotokom sveže vode, dno posuto z malimi kamenčki, ki fino masirajo podplate. V glavnem, če bi me keri tja pripeljal z zaprtimi očmi bi mislu, da sem v Avstriji, se vidi vpliv bližine severnih sosedov. Kakor koli že priporočam obisk, mi bomo definitivno še šli.  No jaz sem izlet izkoristil za kolesarsko turo in se dob…

Jamrači

je ena in edina beseda, ki mi pride na pamet, ko pomislim, na prebivalce Slovenije. Vsak dan to slišim za vsakim vogalom, kar je še huje nam to še vcepljajo v glavo na vsakem koraku. Vsepovsod slišimo, pa smo mali pa mi nič ne moremo, nismo konkurenčni, nismo to nismo ono. Pa je temu res tako. Ja je, če skoz tako razmišljaš, si pač potem tak tudi v dejanjeih. Se mi zdi, da je v ozadju kar skriti namen za to da se ali, da bi se počutili take. Saj smo potem bolj vodljivi, če imamo skoz v glavah, da nič ne moremo, da smo mali... V končni fazi, to na posameznika vpliva na tako, da niti ne poizkuša kaj spremeniti, ker skoz razmišlja, da sam itak nič ne more. Kaj pa bi bilo, ko se več takih posameznikov združi in začne drugače razmišljati, primer zadnjih dogajanj je Luka Koper, na katerem se vidi, da pa lahko nekaj ljudi, ki se združijo le dosežejo, da jim prisluhnejo in jih začnejo upoštevati. Pa čeprav se na začetku lastniki in oblastniki vedejo arogantno, na koncu le zmaga "mali&qu…

Končno mal na off

po napornih zadnji tednih, ko smo se ubadali s selitvijo in z vsem kar potegne za sabo, je napočil čas, da si lahko privoščimo malo dopusta.
Seveda je bilo potrebno prvo se malo uredit.


Nato pa tako kot lani za prvo destinacijo dopusta Terme 3000, da bo temu tako je odločitev padla že lani, ko smo preživeli lep teden, ki smo ga leto podaljšali še za en da, po koncu pa soglasno sprejeli odločitev, da bo drugo leto dopust trajal 10 dni.
Torej malo smo počivali.

In se relaksirali.

Delali sebeke.

In se malo vozili z avtomobilčki.

Predvsem pa smo dobro jedli in pili, ter se veliko zabavali v bazenih.

Še zdanji

v vrsti kettlebellov v naši železni družini je 24 kilski kettlebell. Sem naredil nekaj treningov z njim, vse kar lahko rečem, velik vode bo preteklo preden bom z njim naredil 100 snatchev v 5ih minutah. No ampak glavnino treningov pa naredim z njim in to je važno.