JAZ IN...

 bi lahko rekli naslednji mali zgodbici. Zgodbici, ki je tako smešna, da je žalostna ali pa tako žalostna, da je smešna, kakor kdo želi. Je pa zgodba, ki je sicer zelo kratka odraz časa v katerem živimo. Pa ne samo časa, ampak družbe kot celote. Družbe, ki se ima za napredno a je v bistvu bolj primitivna od tiste, ki je živela ob nastanku človeka. Zakaj tako pravim? Zato, ker si mislim, da je imela družba v pradavnini veliko večji poudarek na sobivanju, ker drugače pač takrat ni bilo možno preživeti, za razliko od danes, ko eden drugega vidimo kot konkurenco in kar gledamo, kako bomo komu podstavili kako poleno in se potem naslanjali ob njegovem padcu. Pa saj to je že tako ali tako obrabljena tema pri meni a se še kar ne morem načuditi, da smo lahko taki drug do drugega, da se komolčimo na vsakem koraku, se prerivamo v takem in drugačnem smislu. In ko tako gledam vse to se sprašujem zakaj je temu tako. edini pameten razlog za to je očitno strah, strah, pred nekom, strah pred nečem. Pre

 je včeraj klestila po naših koncih, no najbolj v okolici Rač in Frama in glej ga zlomka ravno tam sem jaz včeraj parkiral avto. Posledice so seveda vidne na plehu in steklu. Seveda je to malenkostna nesreča v primerjavi z tem kar so doživeli tisti, ki jim je odneslo streho nad glavo in se morajo sedaj ubadati z stvarmi, ki so veliko bolj pomembni za njihovo eksistenco, kot pa nekaj lukenj v plehu. Ampak, kaj je poanta tega zapisa. To, da so toča in neurja, ki so vse pogostejša v naših koncih pač posledica tega, kako se mi obnašamo do narave, kako smo brezbrižni in v nekaterih primerih prav egoistično gledamo samo na svojo rit. Da naštejem nekaj primerov. To, da se moramo peljat vsaki meter z avto namesto, da bi šli peš je le ena od malenkosti. No, sedaj smo seveda presedlali na t.i. elektro mobilnost in bi vsi imeli električne avte pa skiroje pa bicikle, ob enem pa bi v Šoštanju kurli lignit in iz njega delali elektriko. Tako so mi prav smešni vsi tisti, ki ne pustijo postavitev vetrn