JAZ IN...

 ki sem ga že omenjal v mojih zapisih, gre za podkast Money-how, kjer se teme vrtijo okoli financ in upravljanja z njimi.  Zadnji pogovor , ki sem ga pa poslušal pa je bil o meni zelo ljubi temi, upokojevanju. Zakaj je ta tema meni zelo ljuba se vas sedaj veliko sprašuje. namreč gre za temo o kateri skoz poslušam ko sem v službi. Pri nas je pač specifika, da se imamo zaradi narave dela pač možnost predčasno upokojiti in potem cel čas poslušam samo o tem. V bistvu jih velika večina veselo podaljšuje in ne malokateri v take ekstreme, da dobivajo tudi 40% pokojnine, ki ti pripada, ko izpolniš polne pogoje za upokojitev. Jaz imam o tem specifično mnenje, ki pa sem ga že delil tudi v katerem od prejšnjih zapisov.  Se pa močno strinjam z nekaterimi ugotovitvami, ki so bile izpostavljene v pogovoru. Prva je recimo to, da je treba starejšim delavcem prilagoditi delo ali bolje rečeno, jim poskrbeti letom primerno delovno mesto, to pa pomeni, da pač nekdo, ki se bliža 60im letom pač ne more dela

 ali v originalu Crno bjeli svijet , nadaljevanka, ki bo pritegnila še posebej tiste, ki so(mo) nekako živeli v obdobju konec 80ih pa do začetka 90ih.  Serija na humoren na trenutke pa tudi tragičen način prikazuje ves blišč in bedo življenj v tem obdobju. Za jugo nostalgike bo sploh zanimiva a ob jih ali bolje rečeno nas bo spomnila, da pa le ni bilo vse tako lepo, kot si sedaj predstavljamo.  Ob tem ko gledamo serijo, ki jo je uspelo sproducirati Hrvaški nacionalni televiziji, pa je veliko grenkega priokusa, ker pri nas nismo sposobni narediti poštene serije, ki bi imela par delov, kaj šele par sezon.                                                                         slika: imdb

 in vse izpeljanke na to temo so danes del modernega izrazoslovja, čeprav roko na srce jih večina najbrž z mano vred niti ne ve kaj to na bi pomenilo. Ampak recimo, da se mi mal svita, bom tako na brzino reku, da trajnost najbrž glih ne pomeni to, da moramo danes imeti vse na elektriko, ki je roko na srce v večjem delu sveta pridobljena na ne najbolj trajnostni način. Po moje je trajnost recimo to, da za premikanje v prvi vrsti uporabljamo svoje mišice, dokler nam ne zakrnijo do konca. Potem bi bilo zelo trajnostno po moje to, da se končno naučimo metat smeti vsaj v kanto, če nam že ločevanje ne gre. Pri tem bi se naslonu na en dober stavek, ki sem ga zadnjič prečital. "Ni domoljubec tisti, ki si da zastavo zraven niknejma, ampak tisti, ki vrže smet v kanto!. No, ker pač se roko na srce vedno pač ne moremo premikati samo na lasten pogon, pač moramo tu pa tam uporabiti tudi kaka druga prevozna sredstva. Pa da tu sedaj izhajam iz lastne izkušnje. Celo svoje življenje se m se primora

 je nekaj kar obožujem. Sliši se čudno, smo lastniki avtodoma jaz pa imam rad rutino. Na prvi pogled res čudno, ampak kakor koli da je se me rutina drži, ko sem doma in ko smo kje na poti. In kaj to za mene pomeni. No navijanje ure, da grem tečt že dolgo ne več, razen seveda na dan dnevne službe, ko pač brez tega ne gre. V ostalih dneh prepustim samemu sebi, da se zbudim, no roko na srce je je največkrat med šesto in pol sedmo. potem pa obvezna kavica, pa obiski wcja, ki so pri meni kar kultni in to pomeni, da se ne končajo samo pri enem. Potem pa šport. No tu sem prilagodljiv glede na vreme in letni čas in na voljo. Lahko da bo tek, lahko da kombinacija tek in še kak trening za moč, lahko da bo kolo, če je zima so tu še tekaške smuči, v glavnem nek šport. Če ni službe sledi nato v miru še ena kava, nato pa se lotim gospodinjskih opravil. Sem namreč kar malo obseden s pospravljanjem, moja druga obsesija poleg športa, torej vsak dan sesanje, pa še kak prah pobrišem, če so cote suhe pote

 kar se tiče pretečenih kilometrov ja padel, saj sem pretekel 130 kilometrov, če temu dodam še kolo pa fitnes pa še mal teka na smučeh.... Je pa to daleč od kilometrov, ki sem ji nabijal do septembra 2013, ko so se številke sukale tud pri plus 500 včasih pa tud plus 600 kilometrov na mesec. No, to je že daljna preteklost, realnost pa je sedaj taka, da niti nimam ambicij po kakih norih številkah, ampak sem z vsem kar je več kot 100 kilometrov na mesec super zadovoljen.  Torej kar se športa tiče vse po planu, vesel sem, da lahko migam, vsak dan posebej sem hvaležen za to, ob enem pa tud žalosten, ko vidim kup zaležanih, da še ne rečem kaj druga, ljudi, ki bi počasi rabli nek električni pogon še za premik iz kavča do hladilnika, že zdavnaj pa sem se naveličal nebuloz o tem kako ni časa... Kar se tiče misije hujšanje, gre super, še vedno ne jem sladkarih, pa tudi na splošno malo omejujem nepotreben vnos hrane in lahko rečem, da se uspešno približujem predzadnji luknji na službenem pasu, o