JAZ IN...

 tudi tokrat v Kamniško-Savinjskih alpah. Tokrat je padla Brana, izhodišče pa spet parkirišče v Kamniški Bistrici. Čeprav se da z vozilom malo višje s čimer si prišparaš kako uro hoje in 300 višincev pa sem jaz seveda štartal od koče v Kamniški Bistrici.  Štart malo čez peto je v tem času pomenil, da bom eno uro hodil po temi in nekako sem imel v mislih, da bom ravno ven iz hoste, ko se zdani, ko se bo posledično že tudi kam videlo na okoli. Saj ko hodiš po hosti se glih ne vidi nekaj velik na okoli in je pogled usmerjen predvsem na pot.  Torej pot iz ceste kmalu zavije v smeri Kamniškega sedla, kjer na tabli piše, da je predviden čas hoje 3 ure in pol. Zagrizem v klanec a tokrat se odločim, da bom začel res zložno, da ne bom potem ves cel adijo na poti nazaj. Tako začnem res lepo počasi, pot je lepa, najprej zagrizeš v hrib, ki se čez nekaj časa konča in se pot poravna in tu pa tam celo malo spusti. Čez nekaj časa se zopet začne vzpon a tudi ta ni prehud. Po dobri uri pa...

 in spet Rogla. Če sem imel prejšnji konec tedna fraj petek in soboto, pa je ta konec tedna padlo ravno na soboto in nedeljo. Tako je bil spet čas za reprizo, torej v soboto po nočni direkt na Roglo.  No, gor ni blo ravno tako kot nazadnje saj je bilo sedaj  avtodomov nabito na vseh možnih parkiriščih, ampak sva najdla še en prostor tud za naju. Potem pa sma se zrihtala in pot pod noge. Če sva zadnjič šla v smeri Koroške pa sma se tokrat usmerila v nasprotni smeri torej v smeri Mariborskega Pohorja, za cilj pa sva si zadala kočo na Klopnem vrhu. Pot je nekako po dolžini in po višinskih metrih podobna poti do Ribniške, torej dobrih 10 kilometrov v eno smer in okoli 400 višincev, je pa pot lepša, kaj to pomeni, da ni toliko kamenja in korenin ampak je bolj gladka gozdna pot, no razen na enem delu, kjer pa so gozdarji za seboj pustili pravi tankovski poligon, ampak o tem malo kasneje. Torej štart od parkirišča, potem pa že znana pot do stolpa (starega da ne bo pomote) potem ...

 in zopet se bije plat zvona, da k nam prihaja nov vročinski val. Kdaj ne če ne sedaj sredi poletja. V bistvu še sreča, saj sedaj večina ljudi koristi letne dopuste in se lahko še lažje skrivajo pred vročino, recimo gredo na malo višje lege. Midva s Tatjano sma prejšni petek in soboto izkoristila in odšla na Roglo. Gor pa v petek ne da nama ni bilo vroče, ampak naju je ponoči celo kr fino zeblo.  Ampak, midva sma dva dni izkoristila, da sma se dodobra razmigala. V petek sma jo mahnila iz Rogle do Ribniške koče in nazaj. Lep dobrih 20 kilometrov dolg pohod, ki ni prav naporen saj trasa lepo gre vseskozi malo gor in dol, kar pa je najbolje, da si tri četrtine poti lepo v zavetju gozda, kar pomeni še dodaten hlad. Je pa v petek bilo bore malo ljudi na tej poti, nekaj se jih ubada z nabiranjem borovnic v bližini Ribniške koče, da pa bi na celotni poti bila kak gužva pa daleč od tega. popoldan sma si pa lepo privoščila še malo savnanja. Ker sma bila v petek bolj na izi, pa sma v so...

 je že mimo od zadnjega vzpona na kakšno resnejšo goro. V bistvu smo bili v enem od kolektivov v katerem sem delal kar pridni in smo naredili kar nekaj skupnih izletov v hribe, od takrat pa sem skale gledal le še od daleč. Najbrž je velik razlog to, da si za resnejše hribolazenje moraš vzeti malo več časa, ker pač hribi niso za prvim vogalom. Že lani pa sem se začel malo poigravati z mislijo, da bi naredil kako turo v hribe. No lani je ostalo samo pri željah, je pa res, da sem se resno lotil Pohorja in sem naredil dosti vzponov na "naš breg" kot mu pravimo, pa tudi kar nekaj tur sem naredil od Rogle in Lovrenških pa vse do Ribniške. Pa ne samo to, še na trail na Rogli sva šla s Tatjano. No par dni nazaj pa sem uresničil željo in se podal v prave hribe. Za prvo turo sem si izbral Grintovec, najvišjo goro v Kamniško-Savinjskih alpah. Razlog ni samo to, da je to najvišja gora v tem delu, pač pa tudi to, da je logistično idealna za mene. Zvečer sem se z avtodomom odpeljal do Kamn...

 je pa letos. Lani sva s Tatjano imel plan da naredima turico od doma preko Belvija do Areha v Ruše in od tam domov z vlakom. Žal sva morala lani končati na Arehu zaradi težav, ki so se pojavile pri meni. En dan prej sem pojedu nekaj pokvarjenega, se pol cel večer počutil kot drek in potem zjutraj precenil moje počutje. Kakor koli, v ponedeljek na Tatjanin rojstni dan je padla odločitev, da ponovima zastavljen cilj. No tokrat sva bila uspešna, torej štart od doma v lahnem teku do začetka planinske poti, potem standarden vzpon do vrha vzpenjače, nato pa naprej v pohodno tekaškem ritmu bo Areha, kjer sva si privoščila štrudl in kavico, potem pa spust po smučišču nato po cesti, po kateri sva prišla do planinske poti, ki vodi do Martince in nato v Ruše. Od tam pa na vlak in domov. Vse skupaj nama je vzelo neto manj kot štiri ure, z postankom vred pa nekje 4 in pol. Nabralo se je 23,3 kilometrov in 1100 višincev gor in približno tolko še dol.

 leta je minila kot keks. Pa saj ni čudno, letos smo kar malo preveč bili zatopljeni v delo in premalo v to, da bi si vzeli čas za kaj več prostih dni. Že samo to, da smo bili letos šele sedaj prvič v Moravcih pove vse, saj smo po navadi bili do prvega maja tam vsaj že dva če ne tri krat. No leto pa šele sedaj prvič, ampak se je splačalo počakat, saj je za nami lep teden. Vsega je bilo po malem, malo smo se kopali, pa savnali in pa po dolgem času spet stopli na golf igrišče. Že kar malo smo pozabili kako je fajn na lepi travici udarjat žogice. Seveda pa prvi maj ni minil brez kresovanja. No ker pa smo ravno prebili tretjino leta pa je mogoče tudi prav, da pogledam malo kje smo z številkami. No kar se teka tiče sem letos kar priden in sem do sedaj pri malenkost pod 700 kilometri, torej sem na dobri poti do zastavljenega končnega cilja, pri kolesu pa malo zaostajam, nekaj na račun letos malo daljše zimske sezone, ampak se nadejam, da se bom ob polletju približal številki 1500 kar bi ...

 ja faking vsak dan sem naredil vsaj eno obliko treninga. No, treninga je mogoče močna beseda, bolje rečeno bi bilo, da sem si v teh dobrih devetih letih vzel čas za neko obliko gibanja, velikokrat tudi dve ali še kaj več. Kaj to pomeni. Torej, kot prvo to, da v teh devetih letih nisem bil bolan, čeravno sem lani konec leta fasal gripo zaradi katere bi skoraj moral prekiniti niz a se sem se malo posilil in naredil neke vrste vaj za moč. No vse ostale dni pa sem naredil neke vrste športnega gibanja brez bolečin ali kakih drugih bolezni. V grobem to pomeni, da sem v teh letih pretekel 8 kilometrov manj kot 10.000, prekolesaril sem malenkost pod 40,200 kilometrov, pretekel na smučeh slabih 5400 kilometrov in še lepo število ur, ki sem ji posvetil različnim treningom za moč na kar sem v bistvu najbolj ponosen, ker ravno ta čas se vsako leto bolj in bolj obrestuje. Pa če bi to nekako pretvoril v ure, sem nekje v povprečju na 10 urah na teden, če potem to pretvorimo v teh devet let je 47...

 pa čeravno je zima po dobrem mesecu zapustila doline in je tudi pri nas sneg skopnel, pa je v hribih in na smučiščih prava snežna idila.  Konec meseca smo si privoščili še ne smučarski podaljšan vikend in smo preživeli štiri dni na Rogli, kar je zopet pomenilo, da sem lahko vsako jutro šel na tekaške, pa potem še na alpske smučke, pa še eno nočno smučanje je padlo in zopet sem ugotovil, da je štiri dni intenzivnega smučanja več kot preveč za mene. Ker sem pač še vedno tudi malo odvisen od številk, pa sem malo vrgel oko na kilometre, tako v copatih, kot na smučeh. No v copatih sem v danih okvirjih, ki jih potrebuje, da pridem do končnega cilja, kar pa se smučk tiče, pa sem podrl vse januarske rekorde, saj sem nazadnje približno toliko pretekle leta 2020 in sem res vesel, da sem bil toliko na snegu, pa ne samo to, ampak, da sem pri tem užival vsako sekundo. Sedaj čakamo, če bo vreme zdržalo še v februarju, da splaniramo še en tak podaljšan vikend na snegu, pol pa bo to to, kar ...

 Ravno sem odložil Gringo Loco , ki se bere, kot pravi krimič, čeravno je na žalost zgodba napisana po resničnih dogodkih. Bi jo kar priporočal v branje, predvsem zaradi tega, ker se v teh časih najde veliko ljudi, ki poskušajo najti kako bližnjico in se jim kaj lahko zgodi, da bo to vse kaj drugega kot to.  Potem sem ravno pri koncu tretje knjige iz serije Game of Thrones. Kdo je gledal nadaljevanko ve, da gre za kar obsežno zgodbo, ki pa je še obsežnejša v knjigah. Zgodba je v bistvu bolj ali manj ista kot v TV različici, se pa v nekaj segmentih razlikuje, da ne omenjam, da je v knjigi še najbrž enkrat več likov. Kakor koli, po koncu tretje knjige si bom vzel malo premora, kar pa ne pomeni, da ne bom nadaljeval z branjem, sploh glede na to, da se da dobiti v e obliki tudi Hrvaški prevod za Kobo. Na polici me pa sedaj čaka še najnovejša knjiga Brezno, torej nov primer Tarasa Birse, na bralniku pa itak ne vem kaj vse imam na lagerju, vem pa da je materijala za nekaj let. Ko p...

po našem okusu. Zima se je lepo naredila čez Božič in logična odločitev je bila, da gremo za nekaj dni na Roglo. Seveda sem takoj vedel, da bodo zaradi tega terjalo davek pri številkah ali bolje rečeno pri doseganju zastavljenih številk teka in kolesarjenja. Ampak bi za lepe dni na sengu žrtvoval še kaj veliko več kot so samo številke, ki na koncu ne pomenijo kaj veliko.  Kakor koli zadnjih pet dni v letu smo preživeli na snegu v pravi snežni idili, ki jo lahko ponudi Rogla. Torej tek na smučeh, alpsko smučanje, sprehodi in še savna, kaj več si človek ne more želeti.  Jutranji pogled na Kamniško-Savinjske alpe. Jutranja idila, ko še ni nikjer nikogar, le jaz in tekaške smuči. Naše bivališče.                                                         Mal nas je zeblo a mi se ne damo. No zadnji dan v letu smo se vrnili domov in zvečer že kot bi...

 ali bolje rečeno slabih 24 ur, ki so se potegnile čez dva različna dneva. Ampak, najprej k temu, kaj je bil najverjetnejši vzrok da je prišlo do tega. Torej, prejšnji teden sem imel v petih dneh štiri 12 urne službe, od tega tri nočne, za povrhu sem se vmes ukvarjal z iskanjem nekoga, ki bi nam porihtal počeno vodovodno cev v steni, ki je že res nevarno puščala. Ob tem ne vem, če se splača zgubljati besede o tem kako sem iskal vodovodarja. Seveda sem najprej malo preveril pri kolegih, če ima slučajno kdo kak kontakt, seveda neuspešno, potem pa v akcijo, kar pomeni internet in potem kar po vrsti. po mojem sem nekje po slabi uri končno uspel dobiti nekoga, ki mi je obljubil, da bo še isti dan prišel in pogledal zadevo. Kakor koli, to se je nato seveda zavleklo še v naslednji dan, vmes seveda po noči služba, kar v tem času pomeni, da zaradi tega, ker so dela na avtocesti odhajam od doma včasih dve uri pred začetkom, kar mi na koncu za en šiht vzame tud 15 ur.  V glavnem to smo d...