JAZ IN...

- tek 7167,9 KM - tek na smučeh 1303,5 KM - kolo 3821,5 KM Vse skupaj porabil 781:51:12 UR, vso ostalo matematiko prepuščam Vam! Aja pa da ne pozabim, seveda ni samo to v mojem življenju, šport mislim, seveda je še marsikaj drugega, pa če kdo verjame ali ne...

je minil v znamenju mrzlo - toplo, vreme namreč. Vendar pa to seveda ni vplivalo na moje aktivnosti, no mogoče malo kar se teka na smučeh tiče a smo to nadomestili z ugodnimi razmerami, ki so pri sosedih čez mejo v Pirksdorfersee-ju. Tako sem ta mesec pretekel 572,1 kilometer, od tega mi je uspelo enkrat splezat na Pohorje in enkrat na domači hrib Golek, ker pa se je začela sezona teka na smučeh, ki sem jo komaj čakal sem s smučmi naredil 261 kilometrov.

ti dve besedi bosta v prihodnjih dneh po moje tolkrat izgovorjeni, da se mojo že mal znucale in pol grejo ti prazniki mimo in noben več mi ne bo reku, da mi želi sreče in zdravja. Al pa da ne bom preveč pesimističen, če bom to le od koga slišal bo to bolj izjema kot pravilo. No pa saj to sploh ni namen mojga pisanja, mene bolj zanima a je kakšna povezava med SREČO in ZDRAVJEM? Po moje mal je no, ampak se mi bolj zdi da deluje bolj ali manj le enosmerno. Kak to mislim? Ja tak pač, da če si zdrav še ni rečeno, da maš srečo, no če se sam spomnim Titanika, tam jih je blo velik zdravih pa sreče niso meli (najbrž to ne bo vsem smešno), ampak vseen. Jaz sem sam pri sebi razmišljal kaj bi izbral, če bi se moral odločit med srečo in zdravjem... Ja pri men bi prevladala sreča (v to vštevam seveda tud to, da bom mel srečo, da bom zdrav). Kakor koli že se mi zdi, da je sreča pojem v katerega lahk stlačimo vse naše življenje in ljudi, ki jih imamo radi in ki so nam pomembni. Mislim, da lahko le s

denarja je najbrž normalen proces, sploh v taki družbi, kot je naša. A kakšna da je naša družba?? Ja kaka le potrošniška, ka pa. No za to lahk najdemo tud opravičljive razloge, ampak o tem mla kasneje... Zdaj raj o tem, kako so nam določeni osebki sposobni "spipat" evre. Pravi profesionalci za to so v smučarskem centru na Rogli. Letos so se še posebej izkazali z uvedbo kart za smučarski tek. No pa, da takoj povem, da sem jaz bil za to, da se to uvede, seveda v prepričanju, da se bo kvaliteta ponudbe res dvignila nad vse ostale centre, ki imajo tekaške proge. Seveda pa sem živel v zmoti in je bil moj nakup sezonske karte kar precej preuranjen. In kaj sem jaz sploh pričakoval, da bo? Po moje ne preveč, mogoč samo to, da na tekaških progah ne bo več sprehajalcev, ki so za tekače kar moteči in, da bojo v primeru pomanjkanja sega in ob pravih pogojih uspeli zagotoviti vsaj en mali krog na katerem bi naredili umetni sneg. Evo samo to dvoje sem si jaz zaželel, vendar pa se je pokaza

ima svojo priljubljeno rekreacijsko točko. Za Zrečane je to hrib, no čeprav je to za nekatere hribček z imenom Golek. Točka, ki jo na dan obišče okoli 20 najbolj zagnanih domačinov. V bistvu je to hrib, na katerem sem jaz začel pridobivati nazaj svojo kondicijo in izgubljati kile, še preden sem sploh lahko začel tečt. Tako sem bil včasih kuhan in pečen na tem hribu, bi se lahk reklo. Mal sem prebrskal statistiko za nazaj in našel podatek, da sem bil leta 2006 na vrhu kar 340 krat. Če sem takrat pod vznožje prišel z avtom in se pol zagnal "po ta strmi" in vedno na polno do vrha in potem po isti poti nazaj, se je sedaj moj pristop do takih treningov malo spremenil. No danes sem se odločil, da bi bil spet čas, da se zapodim na domač hrib. V bistvu se da prit do vrha tud iz centra Zreč tako, da mamo manj kot 500 metrov asfalta. No to pot, ki sem jo ubral jaz danes je zanimiva tud zarad tega, ker to v sploh ni hoja skoz v hrib, ampak se pot predvsem v prvem delu kar nekajkrat spus

Letos pa si želim samo TOLE !!! Vse ostalo že imam. HVALA!!!!

vem, da je tu zima. Eni se tačas grejo zimsko spanje, jaz pa končno znižam obrate na tak nivo, da niti malo ne trpim med tekom, ampak mam med treningom celo čas mal počakat pa se ogledati okoli sebe in pa seveda o marsičem razmišlat. No ampak o mojih razmišljanjih malo kasneje... Res, nedeljska jutra imajo svoj čar (če nisem na šihtu seveda). Današnje še posebej. Ura nekaj čez pol sedmo, na vzhodu se že malo kažejo prvi jutranji sončni žarki, nebo je popolnoma jasno. Odprem okno v spalnici, res je, niso se zmotli včeraj, ko so rekli da bo -10. Res nima smisla bit notri, grem ven. Zunaj popolna tišina, neverjetno. Začnem tečt, lepo počas, poslušam škripanje pod nogami in... ja nič druga se ne sliši, prav neverjetno, nikjer nikogar, ah ko bi ljudje vedeli, kaj zamujajo ko pridejo ven šele takrat ko ni več take tišine. Da je jutro popolno zagledam malo srnico, ki si je prišla iskat nekaj za pod zob prav do naselja... Cele pol ure rabim, da le končno vidim nekoga, ki se s popolnoma zamr

kaj s tem mislim... Ja ZIMA seveda in z njo že tolikokrat omenjen moj najljubši šport tek na smučeh. Letos sem pa res vrhunsko natempiral dopust, vsaj kaj se tiče vremene in razmer zunaj. To pomeni, da lahk umirjeno gledam doma kako sneži in se ne rabim obremenjevat s tem, da moram v takem vremenu na cesto, ki ni najbolj prijazna.  Da pa me je že kr malo trgalo, kdaj bo dost snega in bojo urejene proga za tek pa priznam, No in včeraj sem končno lahk šel na tekaške, pa seveda danes tudi ;) Mraz pa še je vedno isti in pol jaz zgledam nekak tako ;) No kaj pa se tiče samega plana treninga, bo najprej nekaj dela na tehniki teka in prilagajanju na snega in lepo uživancija na "nizkih obratih". Kasneje pa sledi tudi kak težji trening v obliki daljših tempo tekov. To in pa nenehni treningi na višini naj bi bili dobra podlaga za to kaj me čaka v nasledni sezoni. Bo pa seveda padla tud kakšna tekaška tekma.

je predzadnji mesec tega leta, vendar pa zato nič manj razgiban, kar zgleda v sliki takole:   Drgač pa: - nekaj čez 616 kilometrov, od tega na dveh tekmah 96,6 kilometrov,  - na kolesu je še tud nekaj blo in to 451 kilometrov, tokrat brez padca, - uspelo pa se mi je tudi 3 x povzpeti na Pohorje, kar pa je tud nekaj. V decembru pa sledi tek na smučeh in lahkotni teki.

Prvi pravi sneg na Pohorju v tej sezoni! Jaz pa v 3/4 hlačah in golimi nogami, no mal pa so me gledali čudno, no pa saj ni prvič ;)

ali kot bi rekli naši južni brati nekdje između ;) aja kaj že mislim, hja o tem da sem vedno nekje vmes med željami in resničnostjo ali bolje rečeno realnimi možnostmi. OK, da mal pojasnim, spomnim se dve leti nazaj, ko sem mel velike želje in apetite pa žal malo realnih možnosti, da to res uresničim a kaj ko žal o tem nisem nikol prav razmišljal in je zarad tega vedno sledilo novo razočaranje. V vsaki stvari je uspeh odvisen od večih dejavnikov. Najprej a je to sploh izvedljivo realno, potem ali si sam dost dober da to izvedeš in pa seved podpora zunanje javnosti, ki včasih pripomore k temu, da človek premika gore. Kolk lažje je če imaš nekoga, ki te podpira in verjame v tebe, ki ti stoji ob strani ko so pred teboj taki in drugačni izzivi, ki ti jih življenje ponuja. Seveda pa največje breme vedno ostane na nas samih, da se skoncentriramo na poti do cilja, ki ga imamo pred sabo in da ne popuščamo pri raznih ovirah, ki se nam pri tem postavljajo pred noge. Kaj sem že hotel sploh

 tekem, ki jo lahk zdaj po zadnji tekmi letos naredim je taka, da sem komaj čakal, da jo lahk napišem.  Po treznem premisleku, kako dalje po lanski sezoni, sem prišel do nekaj zaključkov in ob enem tudi sklepov kako dalje. Najpomembenje se mi zdi, da sem se odločil: 1. da na krajše tekme od 21 kilometrov ne hodim (to sem malenkostno požrl), 2. treninge prilagajam počutju in razpoloženju (nobenih tabel, številk in ostalih traparij) 3. kolesarim samo še za sebe, 4. čim bolj uživat v teku. In to vse skupaj mi je letos prineslo nekj za mene zelo dobrih rezultatov: -  pretekel obe izvedbi Trans Slo (prvo tak bolj za probo, na drugi pa celo 2. mesto), - dvakrat popravil osebni rekord na maratonski razdalji (ki je zdaj 2:50:07) - postavil tud najboljši čas na 21 km (1:22:02) - pretekel 12 urni tek (112,12 km) - pretekel 6 urni tek (75,6 km) - zmagal na teku čez Pohorje (68 km) - polovička Balatona 106,5 km. Tako se je samo z tekmami nabralo 1097,8 km. No za naprej so okvirni ci

je reku naš stvarnik ;) Pa tud jaz sem si jo že nekajkrat zaželel, pri teku seveda, da ne bo pomote. Prvič najbolj, ko sem bil v Bielu na 100ki, ki štarta ob 10 zvečer, ja pa keri bi si mislu tud v Švici je tema in sem mel na parih delih kar težave, ker pač nisem nič videl, razlog za to pa je v tem, da nisem mel ene najbolj priročnih stvari in to je naglavna lučka. Da gre osel sam enkrat na led, to ne velja za mene (ker pač nisem osel haha), ker sem letos na Balatonu ponovil isto napako. Najprej se javim, da odlaufam drugo polovico teka, ki štarta dopoldan in je logično moja smena nočna, jaz pa seveda spet brez glave (beri lučke), no tokrat me je rešla Tatjana , ki je poleg vsega poskrbela za luč (tak in drgač).  Ko sem pa napovedal, da je naslednji projekt, kaj se ULTER tiče Balaton in to celi, pa se mi je končno posvetilo, saj sem za darilo dobil tole . In tako se mi je končno posvetilo!!  Hvala ti lubi!!

ali neprilagodljiv?? Eno in drugo bi lahk reku, da sem, no tud Adi Smolar je imel nekaj na to temo… Jaz zase lahk rečem, da se težko prilagajam na novo okolje, če mi ni pri srcu še tolk težje (beri pogled na Pohorje), resnici na ljubo pa imam tudi težave z prilagajanjem na spremembe okoli mene, ki jih povzroča okolica ali bolje ljudje ki v tej okolici živijo. No zdaj pa bom slišal, da sem nestrpen do drugih, da sem nacionalist ali še huje rasist.. Mogoč pa res, presodite lahk sami. Vendar pa v čem je sploh namen mojega pisanja. Vsepovsod berem in slišim, kako moramo biti strpni do drugih, do drugačnih, do… Eni prav vlečejo za jezik, da bi keri kaj povedal na to temo. Še vedno pa ne razumem »pojnt« te besede, strpnost namreč. Ob enem pa se sprašujem a res moramo bit? In zdaj pričakujem zgražanje! Ja prav sem napisal, a pa res moram bit strpen do drugih? Ja do neke mere se strinjam, moram bit strpen, imamo pač kategorije ljudi v naši družbi, do katerih moramo biti in tisti, ki se im

prikladen izgovor za marsikaj v zadnjih dveh letih. V mislih imam pedvsem pravično delitev premoženja, ki ga ustvarijo množice zaposlenih delavcev, pristane pa v rokah parih kapitalistov, ki si veselo bašejo žepe. Najbolj žalostno pri vsem tem pa je, da vse to v veliko primerih država mirno gleda ali pa še slabše, je v večini teh podjetij zastopana tudi, kot lastnica in je tako neposredno odgovorna za vse kaj je in se še dogaja. Najraj nebi več gledal dnevnika in bral cajtng pa novic na netu, vendar še vedno kaj preberem in pol se moram tud jaz vsest in kaj napisat, da se tako vsaj mal "skozlam". Resno mislim ali je normalno, pred letom in pol so delavcem Steklarne v Rogaški obljubli vsaj plačilo prispevkov, a do danes ne duha ne sluha, niso pa pozabli poslat dohodninskih odločb (solastnica država), primer Vegrad raj ne komentiram, kup delavcev, ki so večji del življenja dali temu podjetju, delali za mizerne plače, na koncu pa vse pobaše eden, se opravičujem ena in spet, glej

se dan pozna. In kako še to velja za mene, ampak v mal kontra smislu. Po navadi je tak, da ko se zjutraj počutim tak, da bi se najraj splaknu v školki, mi pol leti ko raketa, ko pa se počutim OK pa se ponavadi kaj zakomplicira. In točno tak, je blo tud tokrat. Zjutraj sem se počutil res skor preveč fino, da bi blo res, ampak se zarda tega nisem obremenjeval. Sladkih6 , je tko al tko zadnja letošnja tekma in če bo šlo bo , če pa ne pač ne. Itak je konec sezone, ki je bla kr naporna, da ne rečem kolk uspešna, jaz sem z njo super zadovoljen. V glvnem ob 10ih smo se zagnali po dober kilometer dolgem krogu, kot, da jih bomo ene 20 pol pa jest pa pit. Res je letelo ni kaj, sam sploh nisem gledal ne na uro ne na semafor, tak da nimam nobenga občutka kolk, sem jih naredil v keri uri. Se je pa zame začelo po dobrih dveh urah pa pol, ko sem prvič obiskal WC, kar je zame popolnoma netipično. Po prihodu nazaj sem si rekel, še enkrat pa neham, ni vredno. No pol sem mel naslednjo uro kr mir, mal s

po padcu z biciklom, sem seveda že spet na njemu in ponovn poskus zvoziti pondelkovo traso se je tokrat izšel ;) Dobrih 50 kilometrov po Dravskem polju, lep jesenski dan, suho listje, ki diši iz okoliških gozdov, mi je dalo mislit o tem in onem. Nikakor ne morem pozabit pondelkove nezgode, no o tem kak dobro sem jo odnesel, le z odrgnejno kožo mal tu, mal tam, no pa da ne pozabim na skor uničeno uro, ki pa je že poservisirana. Kolesu pa tud skor nič, razen mal odrgnjen oz. raztrgan trak na balanci. Ja to je v bistvu celoten izkupiček moje nesreče. Skor nič, torej. Bolečine in odrgnine bojo seveda minile, to že vem, ker ni blo prvič, da mam podrgnjeno kožo, čeprav sem to do sedaj prakticiral le na rolkah, no rezultat je skor isti. Sem pa si danes podrobno ogledal kraj dogodka. Ja ni kaj dodat, pač sem spregledal ležečega policaja (mal smešno ne), ki me je katapultiral v zrak, no pristanek pa je bil bolj trd in to praktično na vhod fabrike Pinus v Račah. Ampak kaj je "pojnt"

padit z biciklom. No da povzamem, ene 7 let kolesarim, z cestnim kolesom pa peto leto. Nabralo se je tud krepko čez 20.000 kilometrov in v vsem tem času mi ni uspelo enkrat vredi zružit, no do danes. Glede na vse pa sem jo še dobro odnesel. Rezultati pa so tule:   Tak, da že celimo jaz in ura, biciklu pa tud ni hudega in v upanju, da je za naslednjih pet leto to-to.

je prinesel nov rekord v maratonu. Magična meja se je spustila na 2:50:07. Drgač pa tko kot ponavadi - 575,4 km teka - 554,5 km bicikl

  O podelitvi pa še nekaj TU

in še to po nočni, se da res lepo izkoristit z lenarjenjem in poležavanjem. No to ne pomeni, da zjutraj nisem oddelal svojo "dozo", res tak po nedeljsko a vseen je blo fino, sploh tak po nočni, ko grem tečt v res čist mirni naravi čist v zgornjem toku Sotle, kjer zjutraj ni hrupa le tu pa tam keri od vaščanov me zaspano in mal čudno gleda, kaj za vraga delam v takem mrazu v tričetrt pajkicah in v pol temi, a se mi je mogoče zmešalo. No reče noben nič, pogledi pa povejo masikaj, a se bojo že navadli, mogoč pa so se že. Finta je v tem, da se zdaj zares začenja najlepši del tekaške sezone, popolnoma neobremenjujoč tek, včas mal hitrej, pa spet bolj počas, ko imam spet čas, da pogleda tud okoli sebe in si tako podzavestno polnim baterije, narava pa beži mimo mene. Zdaj bom mel čas opazovat listje, ki bo počas izginjalo in travnike, ki bojo počasi spremenili barvo, ki bo na koncu tud bela. Točno to ja, zima, to je to kar zdaj čakam, čeprav nikoli zares ne preneham s tekom, ker te

domoljub, lokal patrijot, ja vse po malem sem jaz. Ja tud nacionalist včasih, res da ne prehudo ampak sem. In zakaj zdaj to. Zadnje čase, kar velik potujem naokoli, res je da ne v neke eksotične države, ampak bolj tu okol nas. Pri tem opazujem, naravo, sistem, urejenost, pa še kaj. Ok, roko na srce živimo v res lepi državi v kateri najdemo vse, jaz to cenim in niti na misel mi ne pride, da bi bil kje drugje. Vse ima svoj čar od Gorenjskih hribov, modra Istra, Štajerska je itak taboljša, pa tud Prekmurska ravnina skriva veliko kaj lepega. Tud, kaj se tiče urejenosti smo res na dobri poti, tu nas mogoč malenkost prehitevajo Avstrici, ostali pa le capljajo za nami.  Pol pa je tu naša preljuba država in njen sistem, res je da se ne spoznam na sisteme drugih držav in, da včas čujem marsikaj o drugih državah in njihovih zgrešenih sistemih. Vendar se vprašam a pri nas res vse tak fajn funkcionira, a se res ve kdo pije kdo plača, a je sistem res pravi... Ne verjamem, ker če bi blo vse tak fi

je čas, ki sem ga dosegel na maratonu Enza Ferrarija ta vikend v Italiji.  Pred kakim mescem in pol so me začele mal srbet noge in po nekaj dobrih treningih sem se odločil, da si poskusim poiskat še en fajni maraton in odtečt še en rezultat pod tri ure. In sem začel mal brskat po internetu in ekola maraton v Carpiju se mi je zdel, da bi lahk bil tisti tapravi. Ne prevelik, ne premali, pa fina trasa, o organizaciji Italijanskih dirk pa itak ni več dvoma. Ja nič in sma se prijavla, seveda je bla tud Tatjana takoj za to, ko je vidla, da je tud polovička. Preko organizatorjev sem zrihtal tud spanje v res super hotelu in preostalo ni drugo, kot spakirat in ajd v Italijo. Tako sma po slabih 550 kilometrih prišla v Carpi, kjer sma dvignila štartne številke in šla na pasta party. Spotoma sma si mal napasla oči na expu in pa, da bo sreča popolna sem jaz prišel celo do Skylonk in to za ugodnih 75 evrčkov (direkt iz škatle sem jih pol drugi dan obul in odtekel maraton). Nato pa sma šla v hot

so žal neizogibne, predvsem, če se človek tako intenzivno ukvarja s športom, kot se jaz. Prav zaradi tega in zaradi bolečin in slabega počutja je potrebno vsake tolk časa "zategnit ročno", seveda je to ponavadi šele takrat k vse boli, če pa si tolk pameten, da to storiš že prej in prilagajaš intenzivnost treningov, se da poškodbam tud izogniti.  Men to zadnje čase kar fino uspeva in vse do Tran-Slo sploh nisem mel omembe vrednih težav z kakršnimi koli bolečinami. To lahk pomeni dvoje, da sem se že tolk utrdil ali pa, da sem končno pogruntal, kako moram trenirat in to sam, brez tabel, grafov, načrtov, itd. itd. In kljub vsemu, je kakor koli se bo še razvijal zaključek tekaške sezone za mano najuspešnejša sezona do sedaj. No kot sem rekel je šlo brez poškodb vse do Tran-Slo, ki pa je pustila kar močno vnetje mišic, no predvsem desne stegenjske mišice, ki je bila hmmmm ne vem kak bi to opisal, no nekaj takega, ko bi mi keri v stegno napumpal kake dva litra vode, ja pa bolelo j

je tud že za nami in poglejmo kaj se je nabralo v tem mescu: - pretekel sem 547 kilometrov in od tega ena tekmica, Eko maraton 21 kilometrov - prekolesaril 598,5 kilometra - na rolkah pa 13,5 kilometra Končno mi je torej uspelo prekolesarit v enem mescu več kot prelaufat ;). Tak pa to zgleda v sliki

in to pomeni, da se za ene bližajo tekaški vrhunci te sezone z udeležbo na raznih maratonih, za katere se je potrebno pripraviti, seveda, če imamo v mislih izboljšanje rezultatov, itd. Eni svoj vrhunec doživljajo prav zdaj z Spartatlonom in v upanju in z mislijo na njih tud že jaz zrem v naslednjo sezono. Ker sem jaz nekako svoj vrhunec letos že doživel in k reči tud preživel, se malo že oziram naprej v naslednje leto. No mogoč še letos ni čist konc, ampak o tem, ko bo, če bo ;) Kot sem reku, po malem že gledam v prihodnost, vsaj kaj se tekov in tekem tiče, no saj cilj za prihodnje leto je v meni dozorel že pred dvema letoma in to je Ultra Balaton , se pravi preteči 212 kilometrov in to bo tudi višek moje sezone prihodnje leto. Kar pa se ostalih nastopov tiče, pa ziher zimsla izvedba Trans-Slo, če bo, seveda, mogoč poskus odteči maraton (vendar samo, če bom pripravljen za pod 3 ure), vse ostale tekme pa bojo v ultra slogu, se pravi podrejene temu, da se čimbolje pripravim na Balaton

maraton, ki se je odvijal ta vikend v Štajerski prestolnici res ni imel sreče z vremenom, vendar je vseeno privabil, kar veliko število ljudi, ki so se udeležili kolesarskega maratona, ki je bil v soboto ali pa tekaškega, ki je bil v nedeljo, najbrž pa se je našel keri, ki je bil kar na obeh. Seveda, sem rekel, da tud jaz ne smem manjkat na 1. EKO maratonu. Najprej sem imel ideje, da bi šel tud na kolesarskega, vendar sem se to premislil, no pa ne, da sem se vstrašu, ampak me je res zanimalo kolk je še ostalo v meni hitrosti, po bolj ali manj sezoni, ki sem jo posvetil svojim nastopom predvsem na ultra tekih. Cilj mi je bil držati konstanten tempo od štarta do cilja, kar mi je tudi uspelo, saj so bila nihanja na 5 kilometrskih odsekih kvečjemu kakih 20 sekund in zato sem zelo zadovoljen. Seveda sem zadovoljen tud z rezultatom saj je čas 1:22:45 eden mojih hitrejših in ne zaostaja veliko za do sedaj najhitrejšim polmaratonom. Dober obet za naslednje tekme ;) Tak, da jaz sem super zadov

ki ga imam jaz, no vsaj kaj se teka tiče, čeprav bi kdo reku, da še kje drugje, pa tega zarad takega la pa drugačnega vzroke ne pove ;) Ok, nazaj k teku in mojemu pristopu, ki mu jaz pravim "kmečki" in s tem nikakor nočem žaliti kerega kmeta, ker če bi to hotel pol bi reku da je moj pristop kmetavzarski, kar pa ni. In zakaj kmečki? To pa zato, ker sem bolj sam svoj mojster in, ker sem tak, da se največ naučim, če se učim iz svojih napak. No pa, da povem zakaj sem sploh začel to temo. Ja zarad tega, ker je izšla spet nova revija o teku v kateri je bolj malo novega in veliko že napisanga, seveda pri tem ni nič slabega in tud moj pristop, se pravi kmečki ne pomeni, da jaz tega vsega ne prebere (kolk pač upoštevam je druga stvar). In kaj pa jaz pogrešam pri teh revija je mogoče, da bi poleg vseh doktorjev, docentov, trenerjev in vseh ostalih strokovnjakov, napisal še kaj keri od navadnih smrtnikov, ki se bolj ali manj ukvarjamo s tekom, da bi kdo napisal svoje izkušnje o teku,

ki bi ji zadnji dve leti težko rekli to. Čeprav sem še vedno zaposlen, al naj rečem na plačilnem seznamu, da bo lepše, ker zadnji dve leti sem namesto, da nosim uniformo in delam to za kar me pač država plačuje, raje gulil šolske klopi.  Kako do tega prideš pri 35ih je zdaj vprašanje. Hmmmm, no nič lažjega bi keri reku, mal volje (to pomeni, da se morš ene 3 ali 4 krat javit na razpis, ki ga je dal delodajalec) in pol če izpolnjuješ pogoje greš v šolo lepo študirat in je to to. V glavnem dve leti sta mimo, včeraj sem uspešno zaključil višjo strokovno šolo in diplomiral, zdaj je pa spet čas, da grem v omaro in poiščem modro srajco in nadaljujem tam kjer sem pred dvema letoma nehal... Ampak ni mi žal, da sem oddelal ti dve leti, čeprav mam zdaj občutek, da bom na koncu še na slabšem, no al pa ne to bomo še vidli. Vesel sem, da je konec vsega, ampak kaj pa zdaj, nekaj bo treba, da mi ne bo dolg čas... Kot bi rekli od vsega šolanja na koncu ostane samo izobrazba ali bo tud pr meni tako..

takšne in drugačne imamo vsi. Ampak se mi zdi, da včasih malo pretiravamo z tem, kaj in koliko si želimo. Zdi se mi, da se včasih pehamo za stvarmi, ki nimajo nobenega pomena ali pa zelo malo, vendar se nam zdijo grozno pomembne. Zavedati se moramo, da je tisto, kar za nas pomeni popoln poraz, lahko za nekoga drugega življenska zmaga, zavedati se moramo, da so v življenju malenkosti tiste, ki človeka lahko osrečijo in spravijo v dobro voljo, ne pa samo velikanske stvari, ki morajo biti ponavadi tudi veliko vredne. Žal, pa je tako, da se tega največkrat sami ne zavedamo in potrebujemo nekaj ali nekoga, da nam malo odpre oči, tud jaz pr tem nisem nobena izjema. To pisanje nastaja zaradi včerajšnjega dogoka in ljudi povezanih z njim. Gre za to, da je včeraj v Slovenijo prišel Olimpijski ogenj in Aten, ki so ga poimenovali ogenj upanja, naznanja pa pričetek Evropske specialne olimpijade, ki bo ta mesec v Varšavi na Poljskem.  Te olimipijade se udeležijo otroci, ki imajo motnje v duševne

ki bi raje videl, če ga nebi blo, pa vseeno. Lahk pa bi temu tud rekli kot zgodba "Saj ni res pa je!" Najbrž vas pa le zanima zakaj gre. No gre za to, da so mi ukradli tekaške copate na dopustu, eto zdaj pa reči a ne. OK pa da pojasnim mal več. Ko smo se odpravljali na malo krajši obisk obale (Hrvaške, da ne bo pomote), sem pač tko kot vedno sabo vzel tud copate, kaj pa druga, brez teka pač pr nas ne gre. Malo pred odhodom sem držal v rokah skoraj nove Skylonke, ki pa sem jih pol zamenjal z parom Scotovih copatov, ki sem jih dobil res po promocijski ceni 40 evrov letos spomladi. Roko na srce niso ble bog ve kaki tekmovalni model, ampak za nabiranje kilometrine pa seveda več kot super. No res pa je tudi, da sem jih že kar nekaj uporabljal (po evidenci so mele nekaj čez 780 kilometrov za sabo), no seveda bi jih pa še bil, če se nebi našel na Hrvaškem nek tekaški navdušenec, ki si ni mogel pomagat, da si jih nebi vzel v trajno last. Pa čeprav je pri tem tvegal poškodbo, saj je

kje je meja??? Vsake tolko časa mi pride v podzavest vprašanje, a je to normalno, a se nebi blo pametno mal ustavit in se vprašat, do kam to pelje, kako se je sploh začelo, ali je to tisto...? Res ne vem. Pa čeprav se imam za normalnega, pa se mi včasih zdi, da le ni vse čist OK z mano ;).  A zakaj? Ja, ne vem, keri normaln preteče v enem mescu skoraj 800 kilometrov, pa zraven še kolesari, pa rolka, pa še za kaj mora najt čas v svojem življenju. A je to normalno? Resnica je ena, da je splet okoliščin tudi tak, da lahk to delam. K sreči imam "počitnice", ki pa se jim nezadržno bliža konec. In kaj bo potem, če bo želja po še in še, vse bolj zraven? Po tem, ko ne bo več tolk časa, ko bo treba tud v službo, ko bo treba poskrbet še za koga razen za sebe, a se bom znal ustavit ali pa bom še kar nezadržno rinil naprej in hotel postavljati nove in nove rekorde. In potem se lahk vrnem kakih pet, mogoče šest let nazaj, ko nisem bil sposoben prehodit par kilometrov, da pri tem ne zlij

bi naj bil tekaško najbolj skromen mesec. Vroče je, počitnice so, čas piknikov in dopustov, ampak jaz pa glih kontra... No, za vse to je kriva udeležba na Tran-Slo, ki je prinesla kar veliko pretečenih kilometrov v zbirko tega meseca, no pa poglejmo, kaj se je nabralo: - pretekel sem 798,3 kilometre, od tega se jih je na TS nabralo 334,9 in še tek na Sv. Duh 13,8, - tud kolesaril sem nekaj in to 554,5 kilometrov mi je uspelo nabiciklirat, - pa še rolke, na katerih sem naredil 19 kilometrov in prislužil potolčeno koleno Slika pa pove tole To kilometrino bom pa še jaz v bodoče težko presegel ;)

Profili vseh štirih etap Tran-Slo. Na zadnjem ni tud srčnega utripa, ker me ja trak že tako občohal, da ga nisem mogel več nosit. Drgač pa slika, mislim, da res vse pove ;))

kot bi se lahko z lahkoto reklo teku na Sv. Duh. No, ker je minilo že kar nekaj časa, od kar sem tekel na tem teku (tri leta), sem letos rekel, da grem spet probat, če bom že dost priš k sebi po Tran-Slo. Z dobrimi regeneracijskimi teki in kar dosti kolesarjenja sem se že kar dobro pobral, zato je pač odločitev padla, da grem probat in pol kaj bo, pač bo. Jutro je blo bolj tko, tko, nikakor se mi ni dalo iz postle, ampak na kaj me to že spominja hahaha, ja tud, ko je bil tek čez Pohorje je blo tko, pa se je na koncu prav dobro izteklo. OK, se nekak zbašem s postle, na brzino WC, pa nekaj pojest pa kava, pa gremo, ker eni so bli že nestrpni pa se jim je mudilo in jih skrbelo, da nebi zamudili, hahaha. Jutro pa res pravo za tek, lepo sončno vreme, temperatura pa pomoje niti 10 stopinj ne, ker je obetalo super pogoje. Po prijavi in pozdravu z starimi znanci, ki so redni obiskovalci tekem Štajersko-Koroškega pokala smo se že zapodili od štarta in nato malo ravnine, nato pa hrib, ki se ene

je eno od osnovnih živil, ki ne smejo manjkati v moji bližini in res je lahk pravo izredno stanje, če se ugotovi, da ni čokolade v hladilniku. Pa ne sam to, zadnjič sem tud ugotovil, da sem vsaj v eni stvari boljši od Američanov, saj povprečen Američan poje 5 kil čokolade na leto. No ob tem se ču komentar, da mam jaz to za en mesec, no pa ni glih res, bi pa bilo zanimivo da bi si mal zabeležit, kolk te sladke stvari jaz pojem v enem mescu. Mal ne... Pa še nekaj, da sploh nimam najljubše čokolade, mi je res vseen, od kerga proizvajalca je, in ali je bela, rjav ali črna, pa z lešniki, mandelnji, keksi, rozinami ali brez vsega, glavn da je. No pa saj tud druge sladkarije mi grejo kar dobro v slalt, predvsem tu sem spada sladoled, ki tud ne sme manjkat in je tud vsak dan na mojem jedilniku. Ampak, pojem pa tud veliko zdrave hrane, kar je zasluga prevsem moje Kuharce , ja v pravem pomenu besede napisano z velko začetnico. No ona poskrbi, a mal nevtraliziram okus po sladkem in da dobim

Po prihodu v cilj v Kopru ...