JAZ IN...

 kot so jeza, žalost, nemoč in še kas se zadnje dni kopičijo v meni, še posebej se mi to dogaja po nočnih službah, kjer se zadnje čase kot po pravilu ukvarjamo res z izmečki, ki jih je naplavilo to človeštvo. Poslanstvo, da bi naša služba morala ljudem pomagati pa je že dolgo izgubilo svoj pomen. Ukvarjamo se samo še res z izmečki, pa pardon za te besede. Žal pa je res tako, kaj pa je še huje je to, da večina se sama zavestno odloči da bo taka, le manjši del jih je v to nekako vržen ali pa jih je sistem ali na splošno življenje prisililo v to. Kaj s tem mislim, da dam primer ali te sistem prisili v to, da po mestu polnem ljudi divjaš z avtom, po moje ne, ali pa ali je sistem tisti, ki te prisili v to, da med štirimi stenami pretepaš svoje bližnje, jaz temu ne verjamem. Pa še cel kup je tega, da ne nakladam predolgo. Torej sistem ni tisti, ki je za vse kriv v večini primerov smo ali bolje rečeno so posamezniki tisti, ki se zavestno odločijo da bodo pač navadni izmečki, s katerimi pa se

 predvsem pa s časom tudi hitreje. No, tako trdi Phil Maffetone , ki pravi, da dolgoročen počasen trening izboljša hitrost, ali bolje rečeno, če dolgo tečete pri nizkem pulzu s časoma pri tem istem pulzu tečete hitreje. Metoda je preprosta, od 180 odbijete leta in to je vaš ciljni pulz in nato trenirate oz. tečete tako, da se čimbolj držite tega pulza. Možna so manjša odstopanja, recimo za tiste bolje trenirane lahko dodate do 10 utripov, za tiste ki pa ste manj trenirani ali pa se vračate po poškodbi pa odvzamete do 10 utripov.  Kakor koli, eno je sigurno in to lahko povem iz lastnih izkušenj, tak način teka je predvsem bolj zdrav in to v več pogledih. Pri nižjem pulzu kurite več maščob in manj sladkorjev, torej lahko tečete dalj časa, saj ima vsako telo večje količine maščobe na razpolago, kot glikogena in kot drugo počasnejši tek je manj nevaren za razne poškodbe.  Seveda, pa uspeh ni odvisen samo od tega kako se držiš formule pulza, ampak v veliki meri tudi od tega kako prehrano už

 v tem času je rezerviran za Radence in udeležbo na teku. Že kar na začetku povem, da sem letos prišel čisto do cilja, ne pa tako kot lani, ko sem očitno precenil svoje možnosti in nato dan preživel v bolnici. Torej letos spet v petek popoldan z avtodomom v Radence, kjer smo se sparkirali pri nogometnem igrišču, šli mal na okol, nekaj pojedli zvečer in potem spanje. V soboto pa lepo na izi vstajanje, kava, sendvič in proti štartu. No vreme se je kot vasko leto tudi letos kr naredlo, ker mraza tudi letos ni blo, je pa res, da tud pretirane vročine ne.  Teka smo se udeležili vsi trije, razen Miha, ki še tek ne jemlje neka kar bi blo užitek, on je bol za skiroje pa bicikle, kaj čemo tak pač je, no tud Živa do zadnjega ni vedla al bi šla al ne, no štartnine ni mela, je pa pol vseeno odtekla 5 kilometrsko razdaljo. No midva s Tatjano pa sam stopila na štart 10 kilometrskega teka, kar je že kar tradicionalno zadnja leta. Tatjana kot vedno naspidirana na rezultat, jaz pa sem šel na tek z cilj

 bodo sedaj na vrsti. Prav je, da po včerajšnjem jamranju danes nadaljujem malo bolj vedro. Pravkar sem prišel z 11 kilometrskega teka, no ni bogve kaka razdalje, je pa glede na moje cilje več kot dovolj. Priznati moram, da sem zadnjih nekaj let kar malo popustil, pa ne toliko pri športu, kot pri načinu življenja. Precejšnje količine ""đank fuda" sem vnesel v svoje telo, tudi dnevi, ko smo se kar malo preveč poveselili z pivom so bili prepogosti. Seveda sem vse to vedel pa kar nekako nisem imel moči, da bi se temu na nek način uprl. Pri takem načinu življenja seveda potem tudi to, da se redno ukvarjaš s športom pač ne pomaga, je res, da malo blaži posledice a rezultat je vseeno, slabše počutje, ko pri jutranjem teku ves zabasan čutiš kako se ti vse upira in pa seveda dodatna teža, ki se začne počasi a vztrajno nabirati na vseh delih telesa. Seveda jaz to takoj opazim, ker pač nosim uniformo in tiste hlače in tisti pas pač ne lažeta. Ampak, kot vedno je pri meni potreben

tak bi lahk opisal svoje počutje tele dni. K temu seveda najbolj pripomore tale služba, ki me res ubija na trenutke, sploh tele nočne me bojo ugonobile, če se mi jih ne bo uspelo rešit v doglednem času. Nočne skupaj v kombinaciji z poslušanjem raznih ljudi, ki si mislijo, da so najpomembnejši na svetu in od katerih jih ima le peščica take težave, ki so vredne moje in posledično energije celotnega ustroja v katerem delam. Najbrž je brezpredmetno zgubljati besede o tem, da je več kot tri četrtine stvari , ki jih poslušam iz dneva v dan v službi brezpredmetnih in se z njimi sploh nebi smeli ukvarjati, no tu pa nastopi veliki ČE, torej če bi eni znali malo delati predvsem z pametjo, ki pa je žal očitno vedno redkejša vrlina v teh časih. Tako moram sredi noči, ko bi moral vsak normalen človek nabirati moči za nov dan, jaz poslušati take nebuloze, da te res zapeče v glavi. In kot rečeno jih je od tega velika večina takih, ki sploh niso relevantni za delo s katerim se ukvarjam. Nima smisla, d

 knjiga, ki sem jo prebral na dah. Samo to bom reku, vzemte jo v roke in se sprostite. Seveda jo najdete tudi v e obliki                                                                     slika: biblos.si