Objave

Dolgo živeti

 je najbrž cilj vseh nas. No seveda to ne pomeni, da živimo, pač pa da ŽIVIMO in ne životarimo. No na Netflixu lahko najdete serijo, kjer avtor raziskuje kraje na svetu, kjer ljudje živijo najdlje in pa seveda vzroke za to, da se ravno tam živi tako dolgo. V vseh primerih najde kar nekaj skupni imenovalcev, kot so preprosta doma pridelana hrana, gibanje, druženje, vera in podobno. Seveda pač vsi nimamo take sreče, da bi živeli nekje na vasi, kjer nebi bili izpostavljeni hitremu toku življenja ali pa recimo stresu v službi. Lahko pa naredimo veliko za to, da se k temu približamo. Najlažje je začeti pri prehrani. Priprava hrane doma lahko v veliki meri poveča kvaliteto našega življenja, pa ne samo to, skupni obroki so lahko tudi čas ki ga kvalitetno preživimo skupaj s svojimi najbližjimi. Seveda priprava hrane zahteva določen čas, a je čas ki ga porabimo za to zanemarljiv z časom, ki ga bomo pridobili na dolgi rok.  Gibanje. V tej seriji v bistvu sploh ne promovirajo neke hude telovadbe

Mariborski trail

Slika
 tek, ki sma se ga udeležila s Tatjano in to bo po dolgem času poročilo s tekme. Torej, ker sma imela v planu iti letos na kaki trail tek pa je tole v domačem mestu priletelo, kot naročeno. Trasa ravno prav dolga, na koncu je ura namerila dobrih 15 kilometrov, ne preveč zahtevna, kot rečeno, kot naročena, da se malo sprobama še v tej obliki teka. Na koncu sma prišla v cilj super zadovoljna, planirala sma, da boma za progo porabila tam okoli uro trideset in uro štirideset, na koncu sma bila v cilju v uri šestintrideset in glede na to, da je bil vsaj prvi del proge ko smo se povzpeli na Kalvarijo in potem tekli po grebenu, kjer je proga kar nekajkrat kar lepo vzvalovila, pa tudi potke so dokaj zahtevne za tek, sploh je bilo potrebno paziti nato pri spustu, ki je bil travnat in zaradi rose malo spolzek, je na koncu za to razdaljo kar lep rezultat. Če bi bila cela trasa taka, kot je bila potem v nadaljevanju, ko smo se spustili do Drave in potem zaokrožili najprej na levem bregu, se nato p

Malo branja

Slika
 se je nabralo torej je čas, da dam kak bralni predlog. Najprej ena športna knjiga. Ker sem še vedno tekač tako z dušo in telesom, sem z zanimanjem prebral knjigo Running with Kenyans . Avtor je sedanji novinar, ki je bil v mladosti obetaven tekač. V svoji knjigi je poskušal opisati svoje izkušnje, ki jih je doživel v trening kampu v Keniji in ob enem poskušal ugotoviti zakaj so Kenijci najboljši tekači na svetu. Ali je vzrok prehrana, ali način treninga, mogoče pa kraji v katerih trenirajo. Ugotovitve pa boste izvedeli, če si boste prebrali njegovo knjigo.  Žal je knjiga dosegljiva samo v Angleškem jeziku, da pa se dobiti v e obliki. Potem pa še nadaljnji štirje deli serije o Mosadovem agentu Gabrielu Alonu. Za vse tiste, ki radi posežete po tovrstnih zgodbah več kot odlično čtivo. Tudi te sem prečital v e obliki, nisem pa prepričan, da je katera dosegljiva v Slovenskem jeziku, se pa da z malo iznajdljivosti priti do celotne zbirke v e obliki.

Iz leta v leto

 je težje sem slišal včasih, ko sem se s kom pogovarjal o teh nočnih službah. No, jaz zdaj rečem, da mi je težje iz dneva v dan. Pa ni samo to, da moram bedet ponoči, to je v bistvu še najmanj, bolj je to ko moram poslušat stvari ali brat o njih, stvari, ki se meni zdijo nepojmljive. Gre namreč za to, da si bomo morali na eni točki priznati, da smo popolnoma zatajili, tako družbenem, kot družabnem področju. Toliko vrst nasilja in nestrpnosti, kot jih poznamo v tem času nismo še nikoli. Pa imamo nasilje v družini, pa nad ženskami, pa nad otroki, pa med vrstniško, no zadnje je sedaj aktualno nasilje nad starejšimi, pa ziher je še kako... Na tej točki bo nekdo rekel, da se nasilje pojavlja že cel čas, čez vso človeško zgodovino in ja prav ima, ni se potrebno ozreti daleč nazaj in lahko vidimo kake vrste vse nasilja je možno sproducirati človeštvo, a je mogoče sedaj majhna razlika, da pa je bilo v preteklosti malo več spoštovanja. ravno tega pa v zadnjem času ni več na nobeni ravni. Nihče

Kulturno, športni

Slika
 podaljšan vikend, smo si tokrat privoščili v Ljubljani in Gorenjskem. Ker smo doma veliki ljubitelji Queenov, nas je lepo razveselila moja sestra z nakupom vstopnic za koncert Queen simphony , ki je bil v ljubljanskih Križankah, seveda smo takoj sklenili, da bomo pač izrabili priliko in bomo preživeli podaljšan vikend v osrednjem koncu Slovenije. Kot naročen pa je ravno v soboto potekal tudi Triglav tek na Brdu pri Kranju in tako je bila odločitev še bolj enostavna in smo se pač prijavili na tek. No vsi razen Miha, ki ga tek nekako še ne zanima. Okvirni načrt je bil da v četrtek popoldan krenemo proti Ljubljani, parkiramo na PZA za Bežigradom, nekaj malega pojemo in potem lepo peš do križank. Na moje presenečenje je bilo na parkirišču vse polno avtodomarjev, ampak smo najdli svoj plac, skočli v trgovino, se okrepčali in potem hajd na koncert, ki je bil navdušujoč, sploh glede na to, da je poleg standardnih štirih izvajalcev bila še številčna zasedba lahko kar rečem cel simfonični orke

Grčija 2

Slika
 je padla letos. Sicer je to bil plan že lani takoj po prvem dopusti v Grčiji, da tudi letos svoj glavni dopust preživimo na jugu, le lokacija je bila vprašljiva in v bistvu vse do zadnjega prav nismo vedeli kam bi šli, ampak to je ravno čar dopusta z avtodomom. Kar se tiče poti smo vedeli, da gremo po najkrajši poti, torej čez bivšo jugo, tako smo krenili popoldan iz Maribora in malo pred pol nočjo prispeli v Predejane, kjer smo določili, da bomo prespali. Priporočam vsem, ki ste na poti na jug, počivališče je ravno prav umaknjeno z avtoceste, ima pa tudi bencinsko in pa trgovino. No zjutraj za mene obvezen trening in okoli devetih nadaljujemo pot v smeri Grčije.  Na meji z Makedonijo smo v slabi urci, za prehod pa porabimo manj kot pol ure. Makedonijo pa itak prevozimo v šusu, tako, da smo pred mejo predem se sploh zavemo. V Gevgeliji se odločimo za obvoz na Dojran, kjer naredimo postanek za kosilo, nato pa čez mejo in smer obala. Čeprav je bil prvotni plan najprej prečkati Makedonij

Evo mene

 nazaj po krajši odsotnosti ali bolje rečeno po dopustu o katerem pa v enem od naslednjih objav. je pa res, da se je v tem vmesnem času naredilo toliko stvari, od katerih so seveda najbolj odmevale poplave. K sreči mi nismo bili deležni kakršnih koli posledic, sem pa bil kar dobro vpet v dogajanje v službi.  O vsem skupaj se mi ne zdi, da nima smisla zgubljati besed, ljudje, ki so bili na kakršni koli način neposredno udeleženi in so utrpeli kakršno koli škodo v teh poplavah bodo posledice čutili še leta, če ne desetletja. Kar me bolj moti je zopet to kako so eni takoj zopet zajahali val tuje nesreče, eni za samo promocijo, drugi so zavohali hiter zaslužek, eni tudi priložnost za izvajanje kriminale, žal pa le malo je takih, ki so res želeli samo pomagati in nič drugega. Upam samo, da bodo pristojni res naredili vse, da bodo pomoč dobili tisti, ki so jo za res potrebni, ne pa tisti, ki imajo najboljše zveze in poznanstva, kot se to rado zgodi. Kot rečeno na začetku smo vmes preživeli d