Objave

Subvencioniranje

 je beseda, kjer vsi malo zastrižemo z ušesi. No tokrat sem zasledil, da bo država dala denar pri nakupu e-koles. S tem seveda bi radi spodbudili, da bi se zaradi tega več ljudi v službo in po opravkih namesto z avtom vozilo z kolesi. Ja, če bi to zares dosegli bi bilo več kot odlično, ker bi s tem zmanjšali promet in gužvo po mestih, pa še zrak bi imeli boljši. V Skandinaviji se je tak model pokazal kot uspešen. Ampak, mi smo še daleč od severnjakov, ki so že pregovorno kar se ekologije tiče stoletja pred nami in našim razmišljanjem. To se pri nas kaže v mestih najbolj po infrastrukturi, ki je namenjena pešcem in kolesarjem. Sam se po mestu gibam izključno s pomočjo nog, torej peš ali na kolesu in lahko povem, da se pri tem počutim vse prej kot varno, saj v samem centru kolesarskih stez skoraj ni ali pa so samo s črto omejeni deli pločnika, kar se potem izkaže za še bolj nevarno. Na koncu je še najbolj varno tam, kjer so označbe za kolesarje kar na cesti. Potem je tu še težava shranje

Fenomenalno

fascinantno ali pa bi bilo bolje rečeno nerazumljivo… Saj še sam ne vem. Gre namreč za dejstvo, da ko takole opazujem ljudi okoli sebe jih velika večina ne zgleda prav zdravo. Kaj imam v mislih, ko tole rečem, no pa zakaj sem prišel do takega zaključka. Torej zadnje čase kar dosti hodimo po kopališčih, bolj zaradi slabe zime, kot pa kaj druga, ampak pustimo to ob strani. V glavnem, ko takole človek hodi na bazen pač vidi ljudi v veliki večini brez oblačil in včasih kar ne morem verjeti kaj enim uspe storiti iz sebe. Pa ne gre samo za to, da je velika večina, če blago rečem prehranjena, pač pa je tudi velika večina brez kakršne koli muskulature. Pa ne si sedaj misliti, da je zame ideal človeka, ki se mu vidijo "sikspeki", še zdaleč ne, pa tudi to, da bi zame pomenilo samo to, da si suh ko trlica, da si potem zdrav, tudi takega mišljenja nimam. Je pa res, da z leti že na daleč opazim ali ima človek vsaj tu pa tam kako mišico, ki mu drži po konci telo. Žal v veliki večini opaz

Kuham, berem, poslušam

 športam, še zašpilam kero na harmoniko in vmes najden še dosti časa za skupen čas, ki ga preživim z družino in pa ne boste verjeli še v službo hodim. Ja za vse to si najdem čas, seveda, pa tu naj takoj povem, da pač mi nismo lastniki kake velike vile z hektarjem zemlje okoli ali pa vikenda na morju ali v hribih ali pa kar takega mal na vasi. Ne nič od tega ne premorem, premoremo eno uborno stanovanje, ki nam zadostuje za naše življenjske potrebe, je pa res, da je to skoraj v centru mesta in, da se velikokrat, ko se samo sprehodim čez mesto med ljudmi, ki ga vedno polnijo, že počutim, kot, da sem v bistvu tukaj na dopustu, ne pa da sem del tega. Torej kaj želim povedati je da imam veliko stvari s katerimi si zapolnim čas pa še vedno najdem čas, ko ne delam čisto nič, ko samo uživam v brezdelju in brez skrbi. To pa pišem za to, ker nemalokrat slišim kako so eni konstantno v gužvi, kako se jim vedno nekam mudi, kako so zasedeni, da nimajo časa niti za sebe in potem seveda kako so konstan

Spletno nategnjen

 ravno tako se počutim nekaj zadnjih dni. Ampak preden nadaljujem z zgodbo najprej, kot se v lepi slovenščini reče, "disklejmer". Ne nisem ne naiven še man pa začetnik v spletnem nakupovanju, kvečjemu bi lahko rekel, da imam dolgoletne izkušnje s temi vrstami nakupov, saj sem že pred 15 in več leti kupoval razno, takrat predvsem tekaško obutev in ostalo opremo prav preko spleta iz tujine, ker je bila tam ponudba bistveno večja, da ne omenjam, da tudi cenejša. Prav tako sem kupil v malo novejšem času kup svari s "kitajca" pa tudi tu nimam slabih izkušenj, ker sem dobil do sedaj vse, za nekaj neuspešnih dobav pa takoj vrnjen denar, pa potem so tu še nakupi preko Amazona, pa da ne omenjam Tatjane, ki najbrž opravi 90% vseh nakupov oblačil in obutve zase in za otroke preko spleta in tudi ona še do sedaj niti enkrat ni naletela na to, da kaj nebi bilo dostavljeno ali pa da nebi dobila vrnjen denar, če izdelek ni ustrezal. No, meni pa se je to sedaj zgodilo in to ne pri k

A pa se res poznamo

Slika
 tako, kot si mislimo. Ker pač očitno obstaja vsesplošni občutek, da če nekoga gledaš na družbenih omrežjih o njem potem avtomatsko vse veš a ne... Sem naredil nekaj poizkusov, da dokažem, da temu pač ni tako. Najprej sem objavil na storiju eno staro sliko, no ne glih staro, pa malo starejšo v kateri sem v kratkih rokavih, pa že takoj dobim komentarje v smislu ali te nič ne zebe in podobno. Ja, me ne, ker je slika bila pač iz avgusta, ko je bilo 30 stopinj.  No še huje pa je bilo, ko sem abdejtal instagram in mi je nekaj časa pač avtomatsko prenašalo storije tudi na FB. Sedaj pa tisti, ki mal pogledajo IG vejo, da se pač rad slikam, ko športam, pa ni važno ali je to tek, ali kolo ali kaj tretjega. Sedaj pa so bili vsi ti storiji še na FBju in takoj začnem dobivati komentarje v stilu a so to novoletne zaobljube, da tolk športam in podobne fore. Smešno res. No vsaj tisiti, ki berete tole veste, da jaz športam skoz in neprekinjeno in da je to del mojega življenja, mojega in moje družine i

Občutek sreče

Slika
 doživlja vsak na svoj način. Eni ga doživijo, ko si nekaj kupijo, spet drugi, ko nekaj dobrega pojejo, tretji ko grejo na kaka potovanja... Jaz spadam med tiste, ki res ne rabijo veliko, včasih mi je dovolj, da samo pogledam skozi okno se ozrem na okoli in sem srečen, največkrat pa doživljam taka čustva, ko sem zunaj nekje v naravi, najraje sam zgodaj zjutraj. Recimo danes zjutraj ali bolje rečeno še sredi noči, ko sem tekel po zasneženih in poledenelih pločnikih po mestu, nikjer nikogar. V takih trenutkih ne rabim nikogar, da bi me videl ali da bi se z mano družil, to je trenutek, ko sem sam s sabo, čas ko si v ušesa dam slušalke, da lahko poslušam kak zanimiv podkast in v bistvu tako, kot bi se reklo ubijem dve muhi na mah.  Najbrž ne bo nič narobe, če kar lepo priznam, da sem pač odvisen, odvisen od tega, da si na račun športa nabijam občutek sreče a ob enem vem, da sem ravno zaradi tega tudi boljši človek.  Ampak pustimo zdaj to. Pri sreči smo in predvsem pri tem, ko jo doseči in

Instagram športniki

Slika
 se zbiraj ob lepih vikendih na smučiščih in č nebi res mel rad zime in športa na smučeh bi jih vrgel v kot in se šel sprehajat ob Dravi. Ampak res, ker pač smučam že od kar pomnim na kilometer spoznam smučarja in prav na živce mi gre, ko opazujem kupe ljudi, ki so oblečeni v najdražja možna oblačila ni imajo na sebi najboljšo smučarsko opremo, pa na smučkaj komajda stojijo, kaj šele, da bi kaj več. Potem pa se napikujejo pred vlečnicami in sedežnicami, da na progi sploh ne govorim kake trike eni izvajajo in pravi mali čudež je, da se ne zgodi še več nesreč, kot se jih.  Na koncu za malo resnejše smučarje ostane ali smučanje med tednom ali pa nočna smuka, kjer je nekje razmerje 80 - 20 v korist pravih smučarjev, vikendi pa so žal katastrofa.  Enako se dogaja na tekaških progah s tem, da imam tam vsaj možnost biti na progi že ob prvem jutranjem svitu in tako zaključim še preden se pojavijo horde ljudi, ker pač tudi tek na smučeh je zadnje čase "in" in si brez objave kako "