JAZ IN...

 sreče, to je vprašanje, ki si ga pogosto postavim, sploh, ko hote ali nehote poslušam pogovore ljudi, ki so v veliko primerih še manj produktivni, kot je mlatenje prazne slame. Pa ne samo to, da sami pogovori itak nimajo smisla, ker so neproduktivni, ker nikoli ne prinašajo kakih rešitev, vse skupaj je še huje, saj so v večini primerov ti pogovori samo eno veliko jamranje in kritiziranje vsega. V bistvu smo ljudje v večini primerov podobni živalim, recimo psom, ki lajajo, kadar vidijo nekaj novega ali pa neka česar ne poznajo.  Prepričan sem, da večina ljudi svojo življenjsko energijo porablja za stvari, ki ne njim ne skupnosti na splošno ne prinesejo nič razen slabe volje in vzdušja v okolici v kateri se nahajamo. Žal pa se potem zgodi, da tudi tisti, ki nam ni mar za mlatenje prazne slame velikokrat posredno občutimo to. Se siguren, da v kolikor, bi se večina posvetila samemu sebi in temu kar ga izpolnjuje bi ves svoj čas in energijo porabila za to, da razišče vse možne nač...

 Ravno sem odložil Gringo Loco , ki se bere, kot pravi krimič, čeravno je na žalost zgodba napisana po resničnih dogodkih. Bi jo kar priporočal v branje, predvsem zaradi tega, ker se v teh časih najde veliko ljudi, ki poskušajo najti kako bližnjico in se jim kaj lahko zgodi, da bo to vse kaj drugega kot to.  Potem sem ravno pri koncu tretje knjige iz serije Game of Thrones. Kdo je gledal nadaljevanko ve, da gre za kar obsežno zgodbo, ki pa je še obsežnejša v knjigah. Zgodba je v bistvu bolj ali manj ista kot v TV različici, se pa v nekaj segmentih razlikuje, da ne omenjam, da je v knjigi še najbrž enkrat več likov. Kakor koli, po koncu tretje knjige si bom vzel malo premora, kar pa ne pomeni, da ne bom nadaljeval z branjem, sploh glede na to, da se da dobiti v e obliki tudi Hrvaški prevod za Kobo. Na polici me pa sedaj čaka še najnovejša knjiga Brezno, torej nov primer Tarasa Birse, na bralniku pa itak ne vem kaj vse imam na lagerju, vem pa da je materijala za nekaj let. Ko p...

po našem okusu. Zima se je lepo naredila čez Božič in logična odločitev je bila, da gremo za nekaj dni na Roglo. Seveda sem takoj vedel, da bodo zaradi tega terjalo davek pri številkah ali bolje rečeno pri doseganju zastavljenih številk teka in kolesarjenja. Ampak bi za lepe dni na sengu žrtvoval še kaj veliko več kot so samo številke, ki na koncu ne pomenijo kaj veliko.  Kakor koli zadnjih pet dni v letu smo preživeli na snegu v pravi snežni idili, ki jo lahko ponudi Rogla. Torej tek na smučeh, alpsko smučanje, sprehodi in še savna, kaj več si človek ne more želeti.  Jutranji pogled na Kamniško-Savinjske alpe. Jutranja idila, ko še ni nikjer nikogar, le jaz in tekaške smuči. Naše bivališče.                                                         Mal nas je zeblo a mi se ne damo. No zadnji dan v letu smo se vrnili domov in zvečer že kot bi...

 pravijo, da je na zadnje bilo to leta 2007. Niti nočem pomisliti koliko bom star, če se naslednji interval ponovi. Ampak ni pomembno potrebno je uživati v teh trenutkih zdaj. Tako, kot sem prvič dobil izplačano božičnico imam tako leto dopust čez celotne praznike kar pomeni, da sem prvič dejansko doma čez praznike, ki naj bi bili družinski, no meni ji do sedaj nikoli v celoti ni uspelo preživeti doma. Se je pa dopust nenapovedano malo podaljšal ali bolje rečeno začel prej kot je bilo planirano. Tako gripo kot sem prebolel jo še nisem za svojega življenja. Sploh nisem vedel, da lahko zaradi enega virusi človek doživi take bolečine po telesu. Seveda mi je ta bolezen malo prekrižala načrte glede doseganja športnih ciljev, ampak na koncu gre samo za številke, ki na koncu čez nekaj časa več ne bodo pomenile nič.  Dopoldan sem se vrnil od avtodoma, kjer sem čistil sneg iz strehe in res ga je veliko, no OK dobrih 10 centimetrčkov je za nekoga smešno malo a tu za Maribor je to za zad...

 je nastal v mislih in ob poslušanju zanimivega podkasta, sem prepričan, da sem že priporočil v poslušanje kako epizodo in TA je spet ena tistih. In tema tega pogovora je spet ena tistih v nizu kjer si lahko postaviš vprašanje "Ne sprašuj se kaj lahko država naredi zate, ampak kaj lahko ti narediš za njo." Vem, da je za mnoge to najmanj popularna tema in, da bo marsikdo rekel, kako naj če še za življenje nimam, ampak ali je to res in ali ob malenkost bolj pametnem razporejanju denarja nebi ostalo tudi kaj kar bi se lahko dalo na eno mesto, kjer bi se to z leti akumuliralo in tudi po malem raslo. No najbrž je za mojo generacijo že malo prepozno, čeravno se vsak investiran evro lahko tudi nam pozna če 10 let, je pa to definitivno tema za nas, saj imamo vsi otroke , ki prehajajo v fazo ko se bodo začeli postavljati na lastne noge in za njih pa je ključnega pomena, da se zavedajo kako pomembno je začeti takoj investirati del zasluženega denarja, saj jim bo to še kako prav prišlo...

 a še preden vam razložim zakaj ravno bo ta generacija rešitelj našega človeštva pa malo razpredanja o davčni in socialni politiki, ki jo nikakor ne razumem. Pa bom to razložil na praktičnem primeru, ki pa nikakor ni izmišljen. Torej poznam družino, ki ravno ni bajno ekonomsko situirana a je ne vem iz katerega vzroka njihov fetiš nakupovanje nepremičnin, da je zadeva še bolj bizarna to delajo sedaj, ko nakup stanovanj za moje pojme razen, če gre za lastno eksistenco ali pa seveda, če imaš kupe denarja ravno ni najbolj pametna naložba. Že res, da se denar ceni in, da se da z raznimi fiktivnimi nakazili dohodkov dobiti bajne kredite a kaj ko nihče nikoli ne zna izračunati, kakšen, če sploh je finančni dobiček, ko kupiš recimo nepremičnino in jo daš v najem. Najbrž je velika razlika že samo aloi je ta nepremičnina namenjena za poslovni objekt ali pa če gre za stanovanjski objekt. Kakor koli, kaj želim povedati je, da se eni spuščajo v prav distopične nakupe, ki jim bodo na daljši rok ...