Objave

Prikaz objav, dodanih na 2026

Dvolične pi...

 je res grd izraz, ampak žal se me morem izraziti lepše. Sedaj pa k bistvu. Izraz se namreč nanaša na vse nas, no na ene malo bolj na druge malo manj a sem prepričan, da se v njem lahko najdemo vsi, vključno z mano, da ne bo pomote. Kar je posebej žalostno je to, da se to dogaja v času skokovitega napredka človeštva v času, ko nam umetna inteligenca v bistvu kroji življenje na vsakem koraku v času ko se zatekamo takšnim in drugačnim tehnološkim rešitvam, ki nam olajšujejo življenje in roko na srce nas velika večina v razvitem svetu res živi lagodno, čeravno na vsakem koraku poslušam, kako nam je slabo in še in še. Najbrž pa je ravno to lagodno življenje podprto z vso tehnologijo razlog, da več ne vidimi realne slike okoli sebe in ratujemo vse bolj odklonilni do vsega, kar ne spada k našim načelom in prepričanjem, ki pa se bojim, da če ravno mislimo, da so edina prava velikokrat niso. Sedaj pa da več ne okolišim, kaj me je vzpodbudilo k temu pisanju je to, da sem zadnjič, pa ne po l...

Za dolge večere

Slika
 nekaj idej kako jih krajšati. Najprej ena knjiga, ki bi jo priporočal v branje vsem, ne samo tistim, ki so ljubitelji branja, ampak vsem, predvsem v razmislek o tem kaj je človeštvo sposobno početi eden nad drugim in pa o tem, da se iz vse zgodovine nismo nič naučili. Torej gre za knjigo prostovoljec, ki je napisan po resničnih dogodkih med drugo svetovno vojno, ki os se dogajali na Poljskem in v koncentracijskem taborišču Aušvic.  Opisi v knjigi in sama zgodba meji že za skoraj nekaj kar se normalnemu človeku zdi neverjetno in bolj plot bujne domišljije, žal pa je zgodba resnična. V nadaljevanju sem se končno dokopal do dobre knjige oziroma serije knjig avtorja Humprey Hawksley-a . Sicer sem prebral prvo, glavni junak knjig je Rakke Ozrena, Eskimski specialec, ki rešuje incident na oddaljenem otoku na skrajnem severu. Zgodba je taka, da bi lahko skoraj bila verjetna v teh časih, ki jih živimo. Torej vsi, ki imate radi lahkotno večerno branje, ki ponuja napeto zgodbo vam bo ...

Še malo o gibanju

Slika
 bi se temu reklo. Ja gibanje, šport, narava je tema, ki se tu nikoli ne izpoje. Pa še ena stvar je taka. To je moja ljubezen do mrzlega vremena.  Čeprav poskušam vročino premagovati in se z njo ne obremenjujem več, pa je vreme, ki prihaja sedaj nekaj za mene, kot bi se reklo čas kjer se počutim kot riba v vodi.  Hribi so prvič malo bolj konkretno pobeljeni in se bliža zima, jaz pa sem prav zacvetel vsaj kar se teka tiče. Mrzel zrak in veter pa celo dež pač niso nekaj kar bi me ustavilo, da ne grem ven in odtečem krog. Res je, da ti tekaški krogi niso več tako dolgi kot so bili pred leti, se pa še vedno trudim spraviti skupaj okoli 40 tekaških kilometrov na teden, ko k temu dodam še treninge moči in kolo sem več kot zadovoljen s svojo formo.  Da ne zabluzim preveč, torej vsi tisti, ki gledate čez okno in jamrate kako slabo vreme je zunaj, saj veste, ni slabega vremena je samo slaba oprema.                       ...

Raj

Slika
 za ljubitelje športa je tale Lošinj. Predvsem to najbrž velja, če si v kampu Čikat, ki smo ga mi tokrat izbrali za naš dopust za počitnice. Kamp je res super lociran in do mesta se lahko pride tako ob morju, kjer so speljane super potke ali pa lahko presekaš in si v mestu še hitreje. In ja, jesen je res pravi čas za obisk Hrvaškega morja. Ni gužve ne na cestah ne v mestih, kampi so zasedeni mogoče do desetine, predvsem pa so cene kampov v tem času normalen. Smo malo preverili in bi za tako parcelo v sezoni dali preko 150 evrov na dna, kar je ne cene kje drugje na jugu res pretirano, no sedaj pa so cene sprejemljive. So pa cene v trgovinah kar za kakih 10 do 15 procentov višje kot pri nas, gostilne pa niti ne bom omenjal.  Kakor koli, pa je glede na dostopnost in lokacijo še vse skupaj več kot sprejemljivo. sam kamp je res izjemen, urejen in na super lokaciji tako, da verjamem, da ga še obiščemo takole pred ali po glavni sezoni. Torej za vse, ki radi kolesarite, tečete ali pa ...

13 let nazaj

Slika
 sem naredil tale krog. No skoraj podoben kot včeri. Torej bil sem po dolgem času v Rogatcu in ker sem imel dovolj časa, ki ga je blo treba nekak ubit sem se odločil, da grem na Donačko goro. Torej podobno pot sem naredil že malo več kot 13 let nazaj in o tem pisal TU .  Torej tek po cesti v smeri Stopercam po dobrih petih kilometrih odcep na gozdno cesto do katere se pride točno do koče Rudije dom pod Donačko. Plan je bil tokrat osvojiti tudi vrh, ampak mi je dež in neprimerna tekaška obutev to preprečila in sem se od koče potem spustil po markirani poti, nazaj v Rogatec. Že po parih metrih spusta sem bil vesel, da nisem šel na vrh, ker bi se po moje dol peljal pol poti po riti, ker odpadlo listje in spodaj korenine in kamenje pač ne omogočajo sproščenega koraka sploh, ko je podlaga še mokra. Sedaj pa k bistvu. Ko sem prebral zapis izpred 13ih let sem ugotovil, kakšna je realnost in kaj prinese staranje. Torej za prvi vzpon sem porabil 55 minut, včeraj pa uro in deset. Res je...

Malo nad 2000

Slika
 ampak šteje. Tako je zopet je padu en dva tisočak, ki je za moje pojme dosegljiv skoraj vsakemu. Pri tem imam v mislih to, da so poti res lahke, ni prepadov, ni zajl ni klinov.  Ampak, če začnem na začetku. Prvotni plan je bil krožna tura iz planine Podvežak pa potem na Moličko planino od tam na malo Ojstrico in prečenje še na Ojstrico, nato spust do Korošice in preko jezera Vodotočnik nazaj na izhodišče. V bistvu taka bolj lahka tura, saj se z avtom pripelješ na 1500 metrov.  Tokrat sem šel malo čez četrto uro od doma z avtom in bil na izhodišču malo čez šesto. Od tam pa po začrtani poti, torej planina Podvežak in od tam na Moličko planino, kjer menda leži najvišje ležeča kapelica pri nas, no ne me držat za besedo. Tam potem nisem bil sigrn kako gre pot, tako da sem šel v smeri tabel po poti za malo Ojstrico. No pri spustu potem iz nje sem ugotovil, da je pot do male Ojstrice tudi mimo kapelice, no vem za drugič. Kakor koli, na poti na malo Ojstrico mi je že bilo jasno,...

Blank

Slika
 pa je knjiga, ki si po mojem mnenju zasluži poseben post. Feđa Štukan je avtor te avtobiografske knjige v kateri avtor na zelo kratek način izlušči vso bistvo svojega življenja, življenja, ki ga je kruto pahnilo v vojno, ki je bila potem povod za vse dobro in slabo kar se je dogajalo v nadaljevanju.  Knjiga, ki se bo dotaknila vsakega normalnega bralca, najbolj pa mogoče tistih, ki so ali bolje rečeno smo ista generacija in smo nekaj od tega lahko živeli tudi sami a se najbrž niti nismo zavedali vsega kar se dogaja v naši okolici.                                                                       slika: emka.si

Kurac v usta

 ne nikakor ne želim uporabljati teh besed, pač pa ponavljam to kar sem danes slišal od enega voznika, ki me je danes najprej izsilil na prehodu za pešce, nato pa na poje gestikuliranje odprl okno in se zadrl "a hočeš kurac v usta". Ja točno to in to v pričo ženske osebe, ki je bila z njim v avtu in kar pa je najbolj žalostno je zadaj sedel otrok, ja prav ste prebrali otrok. In potem se sprašujemo na kak način dobivamo toliko raznega nasilnega, da ne rečem debilnega obnašanja. Ja če otroci to gledajo iz sedeža vozila, potem je odgovor na dlani. Ampak, ne ne bom spet zajadral v te teme. Nima smisla, vsak ve kakšen vzgled bo in pa kako se bo obnašal do drugih.  Smo pa globoko zajadrali v jesen in tudi lepi dnevi, kot kaže gredo počasi a vztrajno h koncu. Seveda pa se s tem začenjajo pojavljati prvi virusi in seveda ker je čas, ko smo bili v karanteni že zdavnaj za nami in niti na pamet ne pride, da bi tisti, ki je bolan ostal doma, ampak se veselo mota med zdravimi, ki pa potem...

Hotel na Babo pristal pa

Slika
 na Brani. Ja spet sem bil v hribih, plan je bil osvojiti vrh Koroške babe, ampak sem na travniku na Okrešlju bil malo nepazljiv no pa tudi oznake na tem razpotji niso glih bogve kaj. Kakor koli nekako sem imel v mislih, da je odcep malo višje in ko sem ugotovil, da ga ne bo sem bil že na pol poti do Kamniškega sedla, tako je bila odločitev enostavna, še enkrat na Brano s tem, da je tokrat prvi del do Kamniškega drugačen, saj sem štartal od koče pri slapu Rinka. Pot pa že tako poznam iz prejšnjega izleta, ko sem šel na Planjavo, le s to razliko, da sem tokrat kar 15 minut bil prej na sedlu, od tam pa se dobre pol ure in bil v dobrih dveh urah že na vrhu. Ker pa sem bil tako hiter in ker je lep dan kar klical k temu, da se še malo potepam, sem se odločil, da le najdem pravi odcep na travniku na Okrešlju in če ne drugega, da se povzpnem na Savinjsko sedlo, kjer je tudi državna meja. Tako sem se spustil nazaj in nato še enkrat zagrizel v strmino. Ja je kar breg do sedla in če ne druge...

Komaj čakam

  Da mi nova vlada zrihta šiht nekje v gospodarstvu. Ni hudič, da tud jaz ne padem med teh 50.000, ki smradimo v javni upravi in vlečemo bajne dnarje, med tem ko je gospodarstvo na kolenih in morajo na tisoče kilometrov stran iskati delovno silo. Ne samo, da bodo s tem rešili problem v gospodarstvu, pač pa se bo avtomatsko sprostilo še več delovnih mest v javni upravi, saj ne bomo več potrebovali uradnike, ki se ukvarjajo z izdajo delovnih dovoljenj za te tujce, prav tako bodo izpadli tisti, ki se ukvarjajo z integracijo teh ljudi, pa še mogoče kaki učitelji slovenščine bodo viška, če kje sodelujejo v učenju tujcev. Ko gre človek tako malo globje se delovna mesta kar sama črtajo in po moje bolj, ko se bodo ukinjala več jih bo za ukinit.  Seveda pustimo to, da o tem razpravljajo taki, ki so celo življenje preživeli in svoje življenje financirali ravno iz teh javnih sredstev, ampak oni so nenadomestljivi in brez njih nebi prišli do teh idej, ki so naravnost genialne pa ne s...

Pa še en vrh

Slika
 in tokrat je to Planjava. Še en lep vrh v KSA. Tokrat sem za izhodišče izbral kočo pod slapom Rinka v Logarski, kamor sem kot že po pravilu prišel zvečer, si tam vse lepo pripravil in zjutraj malo čez peto sem že bil na poti.  Najprej do slapa Rinka, ki ga v temi niti prav videl nisem, potem do koče na Okrešlju, kjer sem imel prvi krajši postanek, da sem si slekel zgornji del. Od tam pa naprej do Kamniškega sedla. Pot se na trenutke kar konkretno vzpenja in je treba kar dobro gristi. No pri koči kratka pavzica in potem naprej v smeri Planjave. Od koče se najprej lepši del poti, ki je lepo uhojena in nič kaj naporna a se kar hitro vse skupaj spremeni in se tudi že srečamo s prvimi klini in zajlami, ki ns potem spremljajo lep del poti le proti koncu spet pridemo na pohodni del, ki pa se kar konkretno vzpenja proti vrhu. Jaz sem za celoten vzpon porabil nekaj manj kot tri ure, a se nisem pretirano gnal tako, da bi se ga dalo premagati še hitreje. Po zahtevnosti pa se po moje lah...

Še tretji vrh

Slika
 tudi tokrat v Kamniško-Savinjskih alpah. Tokrat je padla Brana, izhodišče pa spet parkirišče v Kamniški Bistrici. Čeprav se da z vozilom malo višje s čimer si prišparaš kako uro hoje in 300 višincev pa sem jaz seveda štartal od koče v Kamniški Bistrici.  Štart malo čez peto je v tem času pomenil, da bom eno uro hodil po temi in nekako sem imel v mislih, da bom ravno ven iz hoste, ko se zdani, ko se bo posledično že tudi kam videlo na okoli. Saj ko hodiš po hosti se glih ne vidi nekaj velik na okoli in je pogled usmerjen predvsem na pot.  Torej pot iz ceste kmalu zavije v smeri Kamniškega sedla, kjer na tabli piše, da je predviden čas hoje 3 ure in pol. Zagrizem v klanec a tokrat se odločim, da bom začel res zložno, da ne bom potem ves cel adijo na poti nazaj. Tako začnem res lepo počasi, pot je lepa, najprej zagrizeš v hrib, ki se čez nekaj časa konča in se pot poravna in tu pa tam celo malo spusti. Čez nekaj časa se zopet začne vzpon a tudi ta ni prehud. Po dobri uri pa...