JAZ IN...

 na Brani. Ja spet sem bil v hribih, plan je bil osvojiti vrh Koroške babe, ampak sem na travniku na Okrešlju bil malo nepazljiv no pa tudi oznake na tem razpotji niso glih bogve kaj. Kakor koli nekako sem imel v mislih, da je odcep malo višje in ko sem ugotovil, da ga ne bo sem bil že na pol poti do Kamniškega sedla, tako je bila odločitev enostavna, še enkrat na Brano s tem, da je tokrat prvi del do Kamniškega drugačen, saj sem štartal od koče pri slapu Rinka. Pot pa že tako poznam iz prejšnjega izleta, ko sem šel na Planjavo, le s to razliko, da sem tokrat kar 15 minut bil prej na sedlu, od tam pa se dobre pol ure in bil v dobrih dveh urah že na vrhu. Ker pa sem bil tako hiter in ker je lep dan kar klical k temu, da se še malo potepam, sem se odločil, da le najdem pravi odcep na travniku na Okrešlju in če ne drugega, da se povzpnem na Savinjsko sedlo, kjer je tudi državna meja. Tako sem se spustil nazaj in nato še enkrat zagrizel v strmino. Ja je kar breg do sedla in če ne druge...

  Da mi nova vlada zrihta šiht nekje v gospodarstvu. Ni hudič, da tud jaz ne padem med teh 50.000, ki smradimo v javni upravi in vlečemo bajne dnarje, med tem ko je gospodarstvo na kolenih in morajo na tisoče kilometrov stran iskati delovno silo. Ne samo, da bodo s tem rešili problem v gospodarstvu, pač pa se bo avtomatsko sprostilo še več delovnih mest v javni upravi, saj ne bomo več potrebovali uradnike, ki se ukvarjajo z izdajo delovnih dovoljenj za te tujce, prav tako bodo izpadli tisti, ki se ukvarjajo z integracijo teh ljudi, pa še mogoče kaki učitelji slovenščine bodo viška, če kje sodelujejo v učenju tujcev. Ko gre človek tako malo globje se delovna mesta kar sama črtajo in po moje bolj, ko se bodo ukinjala več jih bo za ukinit.  Seveda pustimo to, da o tem razpravljajo taki, ki so celo življenje preživeli in svoje življenje financirali ravno iz teh javnih sredstev, ampak oni so nenadomestljivi in brez njih nebi prišli do teh idej, ki so naravnost genialne pa ne s...

 in tokrat je to Planjava. Še en lep vrh v KSA. Tokrat sem za izhodišče izbral kočo pod slapom Rinka v Logarski, kamor sem kot že po pravilu prišel zvečer, si tam vse lepo pripravil in zjutraj malo čez peto sem že bil na poti.  Najprej do slapa Rinka, ki ga v temi niti prav videl nisem, potem do koče na Okrešlju, kjer sem imel prvi krajši postanek, da sem si slekel zgornji del. Od tam pa naprej do Kamniškega sedla. Pot se na trenutke kar konkretno vzpenja in je treba kar dobro gristi. No pri koči kratka pavzica in potem naprej v smeri Planjave. Od koče se najprej lepši del poti, ki je lepo uhojena in nič kaj naporna a se kar hitro vse skupaj spremeni in se tudi že srečamo s prvimi klini in zajlami, ki ns potem spremljajo lep del poti le proti koncu spet pridemo na pohodni del, ki pa se kar konkretno vzpenja proti vrhu. Jaz sem za celoten vzpon porabil nekaj manj kot tri ure, a se nisem pretirano gnal tako, da bi se ga dalo premagati še hitreje. Po zahtevnosti pa se po moje lah...

 tudi tokrat v Kamniško-Savinjskih alpah. Tokrat je padla Brana, izhodišče pa spet parkirišče v Kamniški Bistrici. Čeprav se da z vozilom malo višje s čimer si prišparaš kako uro hoje in 300 višincev pa sem jaz seveda štartal od koče v Kamniški Bistrici.  Štart malo čez peto je v tem času pomenil, da bom eno uro hodil po temi in nekako sem imel v mislih, da bom ravno ven iz hoste, ko se zdani, ko se bo posledično že tudi kam videlo na okoli. Saj ko hodiš po hosti se glih ne vidi nekaj velik na okoli in je pogled usmerjen predvsem na pot.  Torej pot iz ceste kmalu zavije v smeri Kamniškega sedla, kjer na tabli piše, da je predviden čas hoje 3 ure in pol. Zagrizem v klanec a tokrat se odločim, da bom začel res zložno, da ne bom potem ves cel adijo na poti nazaj. Tako začnem res lepo počasi, pot je lepa, najprej zagrizeš v hrib, ki se čez nekaj časa konča in se pot poravna in tu pa tam celo malo spusti. Čez nekaj časa se zopet začne vzpon a tudi ta ni prehud. Po dobri uri pa...

 ne samo to poletje, ki se počasi izteka, ampak tudi zadnjič na kakršni koli tekmi.  Torej, tudi letos sem se udeležil trejla na Rogli tako kot lani, le da letos samo, ker ima Tatjana težave z nogo. Kar pa hočem povedat pa je to, da se mi prav gabi ta gužva, ki nastane na teh tekih, še bolj pa to, da se spredaj natiščijo ljudje, ki že v prvi manjši klanček hodijo. Mah ne bom več jamral, ker nima smisla, kar hočem povedati je to, da veliko bolj uživam ko grem na tek sam, ko si sam doziram tempo, ko ne rabim gledat ali bom na koga stopil, ali bo kdo drug stopil na mene. Torej enostavno, to je za mene zadnja tekaška prireditev, ki sem se jo udeležil s štartno številko. Drugače pa kot vedno Rogla nikoli ne razočara, narava, svež zrak je nekaj, kar me vedno znova navdušuje in ravno to smo tudi tokrat dobro izkoristili za konec poletja. Je pa danes zadnji dan avgusta in nam do konca leta preostanejo še štirje meseci in prav je da pogledam tudi malo kilometrino. Torej kar se teka tič...

 je bila naslednja na mojem spisku. Saj ne, da kak poseben spisek obstaja, ampak se mi je zdela primerna, kot naslednji cilj ali bolje rečeno vrh. Tokrat sem se zapeljal do Logarske doline, recept pa isti, na izhodišče že zvečer, tam okrepčilo, priprave in spat, zjutraj pa ob svitu na pot. Pot skozi Savinjsko dolino je na trenutke kar žalosten, saj so še kako vidne posledice ujme izpred treh let. Pa še ena stvar me je prešinila, jaz sem namreč pred že kar nekaj leti pretekel ultra maraton Celje - Logarska in šele sedaj se zavedam kak podvig je to, ne samo da je 75 kilometrov daleč, ampak se trasa cel čas vzpenja, na enih delih kar konkretno, tako da ja, lahk bi si rekel svaka mi čast ;). Ampak pustimo preteklost in gremo v hribe. Torej vzpon začnem pri Domu Planincev, že tako zgodaj, da sem si moral malo posvetiti z lučko. Pot iz ceste kar hitro zavije v hrib, ki me takoj zagreje na delovno temperaturo. Do koče na Klemenčevi jami rabim slabih 40 minut, brez ustavljanja nadaljujem v...

 in spet Rogla. Če sem imel prejšnji konec tedna fraj petek in soboto, pa je ta konec tedna padlo ravno na soboto in nedeljo. Tako je bil spet čas za reprizo, torej v soboto po nočni direkt na Roglo.  No, gor ni blo ravno tako kot nazadnje saj je bilo sedaj  avtodomov nabito na vseh možnih parkiriščih, ampak sva najdla še en prostor tud za naju. Potem pa sma se zrihtala in pot pod noge. Če sva zadnjič šla v smeri Koroške pa sma se tokrat usmerila v nasprotni smeri torej v smeri Mariborskega Pohorja, za cilj pa sva si zadala kočo na Klopnem vrhu. Pot je nekako po dolžini in po višinskih metrih podobna poti do Ribniške, torej dobrih 10 kilometrov v eno smer in okoli 400 višincev, je pa pot lepša, kaj to pomeni, da ni toliko kamenja in korenin ampak je bolj gladka gozdna pot, no razen na enem delu, kjer pa so gozdarji za seboj pustili pravi tankovski poligon, ampak o tem malo kasneje. Torej štart od parkirišča, potem pa že znana pot do stolpa (starega da ne bo pomote) potem ...

 se dogaja v teh dneh.  Pa s tem ne mislim rekordnih cen nafte in ob enem nepojmljiv molk določenih interesnih skupin, ki so ob zadnjih podražitvah, ko je bila še prejšnja politična opcija bila plat zvona kako bodo propadli, kako več ne bo hrane v Sloveniji, kako bodo transportne verige počakale. Začuda ne vidim ne traktorjev ne tovornjakov, ki bi se vozili okoli vlade ali parlamenta.  Ampak politika ni tema trga pisanja. Gre za dogodke, ki se jih bomo sploh mi, ki jih doživljamo v prvi osebi še dolgo spominjali, ker dejstvo je, da bo tega enkrat konec in, da se nam bo še kako kolcalo po tem, da bi gledali tri kolesarje na TDF in to vse tri, ki so vsak za sebe pomemben člen v svoji ekipi. Seveda izstopa Tadej Pogačar, ki je včeraj zaključil dirko že z peto zmago na celotni dirki, kar je uspelo le peščici športnikov. Ob tem, da zmaga ni enaka zmagi in, da je dobitnik rumene majice še na zadnji etapi dirkal, kot, da je sedel na kolo prvič po ne vem koliko časa.  Kakor ...

 in zopet se bije plat zvona, da k nam prihaja nov vročinski val. Kdaj ne če ne sedaj sredi poletja. V bistvu še sreča, saj sedaj večina ljudi koristi letne dopuste in se lahko še lažje skrivajo pred vročino, recimo gredo na malo višje lege. Midva s Tatjano sma prejšni petek in soboto izkoristila in odšla na Roglo. Gor pa v petek ne da nama ni bilo vroče, ampak naju je ponoči celo kr fino zeblo.  Ampak, midva sma dva dni izkoristila, da sma se dodobra razmigala. V petek sma jo mahnila iz Rogle do Ribniške koče in nazaj. Lep dobrih 20 kilometrov dolg pohod, ki ni prav naporen saj trasa lepo gre vseskozi malo gor in dol, kar pa je najbolje, da si tri četrtine poti lepo v zavetju gozda, kar pomeni še dodaten hlad. Je pa v petek bilo bore malo ljudi na tej poti, nekaj se jih ubada z nabiranjem borovnic v bližini Ribniške koče, da pa bi na celotni poti bila kak gužva pa daleč od tega. popoldan sma si pa lepo privoščila še malo savnanja. Ker sma bila v petek bolj na izi, pa sma v so...