JAZ IN...

 in zato bo tole pisanje temu primerno. Kaj to pomeni? To pomeni, da ko človek malo prelista in pregleda medije, vidi vse sorte nebuloznih objav, od tega kako je vse drago na Hrvaškem, ali pa kako in za koliko smo zadolženi, no k sreči so sedja tudi olimpijske igre in še in še. No, pa da na brzino malo obdelam par stvari, ki so mi padle v oko. Ampak, ne bom začel z cenami na Hrvaškem, ker niti nisem bil tam, tako, da pojma nimam kaka je realnost, je pa ena stvar ziher, glede na to, da se še veno največ Slovencev odloči za dopust tam in, da smo po podatkih tudi med največjimi kupci nepremičnin ne vem za kaj bi verjel vsem člankom, ki so objavljeni. Se pa očitno pozna, da se denar zopet sledi, povprečen potrošniški, poudarjam potrošniški kredit je 15.000 evrov. Torej, če prav razumem, kredit, ki si ga človek vzame za tako rekoč nekaj luksuza za sebe znaša 15 jurjev in če k temu prištejemo še, da ima velika večina lizing za en, če ne za dva avta, pa da je mera polna še kak stanovanjsk...

 pa najbrž tudi kdaj rdeče, to so barve tega poletja. Očitno je tudi agencija, ki se ukvarja z napovedovanjem vremena, ki se ji pri nas reče ARSO in sem jo jaz imel, do še do pred kratkim za zaupanja vredno ustanovo, zajahala val ustvarjanja panike in ustrahovanja ljudi.  Kaj imam s tem v mislih. No še nismo, no vsaj jaz še nisem pozabil zastraševanja, ki smo ga bili deležni in so nam ga servirali s vseh strani, od raznih vladnih organizacij, ki so organizirale famozne novinarske konference in se v zakulisju le teh delale norca z raznimi izjavama za kamerami, ki pa so kdaj pa kdaj pricurljale v javnost. Še se spomnimo raznih Kacinovih izjav v stilu  "gremo se malo igrat" ali pa "uživajte dokler lahko", pa seveda raznih prognoz, ki jih je takrat dajal ven Inštitut Jožef Štefan in podobno. No taisti val pa je sedaj skupaj z podporo medijev zajahal še ARSO.  Tako lahko vsak dan opazujemo celo barvno paleto s katero barvajo to našo ubogo kuro in včasih imam kar občutek,...

 ja tudi letos je naš glavni dopust bil kot že zadnji dve leti od kar imamo avtodom v Grčiji.  Sedaj smo že izkušeni mački in glede na to, da smo letos imeli največ časa za oddih, smo si lepo na izi splanirali dopust. Še vedno pa se držimo rekla manj je več in pa čim manj kompliciranja.  Torej pot sedaj že kar standard. prvi postanek Leskovac, kjer smo pri Grošu pojedli prve čevape, nato pa prespali na počivališču Predejane. Počivališče ima vsako leto kaj novega, poleg čistih sanitarij se da tudi tam dobro jesti, imajo pa tudi trgovino. Naslednji dan pa naprej do meje z Severno Makedonijo, ki smo jo kar preleteli z obveznim postankom v Gevgeliji, kjer smo nakupili malo hrane in pijače. Nato pa naslednja destinacija mesto Katerini, kjer smo najprej šli v Lidl, kjer smo napolnili zaloge za en tedn, nato pa še obvezni prvi Giros.  Nato smo se zapeljali še par kilometrov do prvega kampa, kjer smo potem preživeli prvi teden našega dopusta. Torej kamp Gold beach pod goro ...

 bi se lahko temu na kratko reklo. Pri tem imam v mislih uporabo vlaka za vsakdanje namene, kot bi bila recimo lahko vožnja v službo. Po tej izkušnji ziher spet nekaj časa ne bom sedel na vlak, če res ne bo nujno potrebno. No, pa da malo utemeljim zakaj.  Torej zadnjič sem moral silom prilike, kot bi se temu reklo uporabiti to prevozno sredstvo, od Maribora do Sl. Bistrice. Po voznem redu rabi vlak za to relacijo 20 minut. No mi smo dodali k temu času še 19 minut, torej smo stali na progi skoraj tako dolgo, kot smo se vozli, s tem, da je vlak iz postaje štartal točno ob uri. Je pa vse skupaj podkrepila še ena voznica, ki je izstopila skupaj z mano na postaji, ko je povedala, da uporablja vlak vsaki dan ampak, da nikoli ni točen. Žal sem tako opustil vse še tako male upe, da bi kadarkoli uporabljal vlak, kot prevozno sredstvo za v službo, razen v primeru, ko bi imel tako službo, ki bi dopuščala fleksibilen delovni čas, kar pa žal pri meni odpade.  Tako, da vsi tisti, ki se...

 je tale vročina, da se malo zopet posvetimo pivu. No, tokrat bi pravi pivo pivci rekli temu brezalkoholna pijača z okusom piva in kot vedno smo pravi pivo pivci v lovu za največjim približkom okusa piva in to je predvsem grenkoba, ki jo večina najbolj ceni v okusu piva.  Žal je večina brez alkoholnih piv bolj sladkastih, no kakor koli tokrat imam na lagerju tri. Enega slabega, potem enega srednjega in enga, ki dosega kar visoke standarde, vsaj kar se mojega okusa tiče. Torej prvi je iz Hoferja Eichbaum in je za mene najslabšega okusa, torej najbolj sladek in tudi ledeno mrzel ni glih nekaj kar bi jaz priporočal Naslednji je med pivi kar znana znamka Stella Artois in sem ga kupil v Grčiji, najbrž pa se ga da kupiti tudi pri nas. No ta že spada v rang piv, ki bi ga z lahkoto pil za hudo žejo. In pa še zadnji, ki pa je po zdaj zbranih vseh primerkih po mojem okusu res dober in to je znani češki pivovar Staropramen, ki ima zelo dobro tudi alkoholno verzijo. Pa na zdravje!  

 bi lahko rekli naslednji mali zgodbici. Zgodbici, ki je tako smešna, da je žalostna ali pa tako žalostna, da je smešna, kakor kdo želi. Je pa zgodba, ki je sicer zelo kratka odraz časa v katerem živimo. Pa ne samo časa, ampak družbe kot celote. Družbe, ki se ima za napredno a je v bistvu bolj primitivna od tiste, ki je živela ob nastanku človeka. Zakaj tako pravim? Zato, ker si mislim, da je imela družba v pradavnini veliko večji poudarek na sobivanju, ker drugače pač takrat ni bilo možno preživeti, za razliko od danes, ko eden drugega vidimo kot konkurenco in kar gledamo, kako bomo komu podstavili kako poleno in se potem naslanjali ob njegovem padcu. Pa saj to je že tako ali tako obrabljena tema pri meni a se še kar ne morem načuditi, da smo lahko taki drug do drugega, da se komolčimo na vsakem koraku, se prerivamo v takem in drugačnem smislu. In ko tako gledam vse to se sprašujem zakaj je temu tako. edini pameten razlog za to je očitno strah, strah, pred nekom, strah pred nečem....

 je včeraj klestila po naših koncih, no najbolj v okolici Rač in Frama in glej ga zlomka ravno tam sem jaz včeraj parkiral avto. Posledice so seveda vidne na plehu in steklu. Seveda je to malenkostna nesreča v primerjavi z tem kar so doživeli tisti, ki jim je odneslo streho nad glavo in se morajo sedaj ubadati z stvarmi, ki so veliko bolj pomembni za njihovo eksistenco, kot pa nekaj lukenj v plehu. Ampak, kaj je poanta tega zapisa. To, da so toča in neurja, ki so vse pogostejša v naših koncih pač posledica tega, kako se mi obnašamo do narave, kako smo brezbrižni in v nekaterih primerih prav egoistično gledamo samo na svojo rit. Da naštejem nekaj primerov. To, da se moramo peljat vsaki meter z avto namesto, da bi šli peš je le ena od malenkosti. No, sedaj smo seveda presedlali na t.i. elektro mobilnost in bi vsi imeli električne avte pa skiroje pa bicikle, ob enem pa bi v Šoštanju kurli lignit in iz njega delali elektriko. Tako so mi prav smešni vsi tisti, ki ne pustijo postavitev v...