Preskoči na glavno vsebino

Kriza

beseda, ki nas spremlja, kaj pa vem že kakih pet let ali več, je v teh dneh dobila nov pridevnik "begunska". In kako srečo imam, da lahko spet vse spremljam iz prve vrste, res hvala država. Ne pa to ne bo jamranje o tem, kako za nas skrbi država itd. ampak bom samo malo opisal moje videnje in opažanje v teh dneh, ko so prvi t.i. begunci prispeli, do naše meje.

Torej, doživel sem prvi stik z temi ljudmi že takoj v petek, ko so prvi prispeli na mejo, eni so poskušali v državo popolnoma ilegalno, drugi malo bolj pametni so lepo prišli na mejni prehod in evo tu nas mate, naredite nekaj za nas. Prvi šok, ki je bil pri tem je bilo v bistvu to, da gre za večinoma moške, da bo šok še večji, so to predvsem mladi fantje, ki bi se lahko vsaj poskušali boriti za svojo državo in svobodo v njen, ne pa da so rep med noge pa gasa. No naslednji šok je bil to, da vsi pač govorijo o beguncih iz Sirije, ki pa jih je v resnici manj kot pol, pa mislim, da se jih tud velika večina, ki trdijo da so iz Sirije kar debelo laže in gre v bistvu za kake Afganistance, Iračane in bog vedi koga še. Malo to potrjuje podatek, da jih kar veliko med njimi nima dokumentov ali pa jih skrivajo in si nato izmišljujejo imena, da je to res tako pove podatek, da se jih veliko ni javilo, ko so bili klicani za vstop na avtobus, ker so pač sproti pozabli, kako ime so navedli pri popisu. Največji šok pa je bilo spoznanje, da so ti ljudje v veliki večini polni denarja, da so opremljeni z najmodernejšimi telefoni s katerimi non-stop komunicirajo ali pa so na internetu, slikajo selfije in ne vem kaj še vse. Kot zadnje pa je tu še spoznanje, da se že pred vstopom nikakor ne morejo prilagoditi oz. pač podrediti redu, ki ga država poskuša vzpostaviti na svojem ozemlju. Verjamem, da v vsaki državi veljajo neki zakoni, ki jih je potrebno spoštovat in , če si tujec je morda še to toliko bolj pomembno, da se tega zavedaš. Tukaj pa je ravno nasprotno, vsi namreč pričakujejo, da se jim bojo vrata kar na široko odpirala, ker so pač kao žrtve. Ja res so mogoče bili v svoji državi, sedaj pa je ta nevarnost mimo in je potrebno pokazati tudi malo potrpljenja, ne pa da se takoj, ko ni vse po njihovo že začne z nasiljem, ki smo mu bili priča na parih mestih in je zato policija morala posredovati tudi s silo in pri tem ogrožala varnost tistega malega procenta družin, ki pa so res nebogljene v nastali situaciji in v bistvu samo mirno čakajo, da jim nekdo pomaga.

Dejstvo torej je, da med vsemi t.i. begunci ni veliko takih, ki so res ranljivi, torej ženske in otroci, ampak gre za zdrave in mlade moške, katerih namen prihoda v EU je lahko za vse nas velika uganka. Pojavljajo se že namigi, o katerih pa jaz na tem mestu ne bom razpredal in čas bo pokazal za kaj v resnici gre. 

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…