JAZ IN...

 sreče, to je vprašanje, ki si ga pogosto postavim, sploh, ko hote ali nehote poslušam pogovore ljudi, ki so v veliko primerih še manj produktivni, kot je mlatenje prazne slame. Pa ne samo to, da sami pogovori itak nimajo smisla, ker so neproduktivni, ker nikoli ne prinašajo kakih rešitev, vse skupaj je še huje, saj so v večini primerov ti pogovori samo eno veliko jamranje in kritiziranje vsega. V bistvu smo ljudje v večini primerov podobni živalim, recimo psom, ki lajajo, kadar vidijo nekaj novega ali pa neka česar ne poznajo.  Prepričan sem, da večina ljudi svojo življenjsko energijo porablja za stvari, ki ne njim ne skupnosti na splošno ne prinesejo nič razen slabe volje in vzdušja v okolici v kateri se nahajamo. Žal pa se potem zgodi, da tudi tisti, ki nam ni mar za mlatenje prazne slame velikokrat posredno občutimo to. Se siguren, da v kolikor, bi se večina posvetila samemu sebi in temu kar ga izpolnjuje bi ves svoj čas in energijo porabila za to, da razišče vse možne nač...

 Ravno sem odložil Gringo Loco , ki se bere, kot pravi krimič, čeravno je na žalost zgodba napisana po resničnih dogodkih. Bi jo kar priporočal v branje, predvsem zaradi tega, ker se v teh časih najde veliko ljudi, ki poskušajo najti kako bližnjico in se jim kaj lahko zgodi, da bo to vse kaj drugega kot to.  Potem sem ravno pri koncu tretje knjige iz serije Game of Thrones. Kdo je gledal nadaljevanko ve, da gre za kar obsežno zgodbo, ki pa je še obsežnejša v knjigah. Zgodba je v bistvu bolj ali manj ista kot v TV različici, se pa v nekaj segmentih razlikuje, da ne omenjam, da je v knjigi še najbrž enkrat več likov. Kakor koli, po koncu tretje knjige si bom vzel malo premora, kar pa ne pomeni, da ne bom nadaljeval z branjem, sploh glede na to, da se da dobiti v e obliki tudi Hrvaški prevod za Kobo. Na polici me pa sedaj čaka še najnovejša knjiga Brezno, torej nov primer Tarasa Birse, na bralniku pa itak ne vem kaj vse imam na lagerju, vem pa da je materijala za nekaj let. Ko p...

po našem okusu. Zima se je lepo naredila čez Božič in logična odločitev je bila, da gremo za nekaj dni na Roglo. Seveda sem takoj vedel, da bodo zaradi tega terjalo davek pri številkah ali bolje rečeno pri doseganju zastavljenih številk teka in kolesarjenja. Ampak bi za lepe dni na sengu žrtvoval še kaj veliko več kot so samo številke, ki na koncu ne pomenijo kaj veliko.  Kakor koli zadnjih pet dni v letu smo preživeli na snegu v pravi snežni idili, ki jo lahko ponudi Rogla. Torej tek na smučeh, alpsko smučanje, sprehodi in še savna, kaj več si človek ne more želeti.  Jutranji pogled na Kamniško-Savinjske alpe. Jutranja idila, ko še ni nikjer nikogar, le jaz in tekaške smuči. Naše bivališče.                                                         Mal nas je zeblo a mi se ne damo. No zadnji dan v letu smo se vrnili domov in zvečer že kot bi...