Preskoči na glavno vsebino

Tek Maribor - Pesek - Maribor

je bil svojevrstna izkušnja za mene, kot bi se reklo "tapravega Pohorca", ki pa se mi ga je letos uspelo udeležit šele prvič. Ampak začnimo od začetka.
Sobotno jutro je po daljšem obdobju netipično deževnega in hladnega vremena, obetalo lep dan, kaj lep čudovit dan. Men pa se nikakor ni dalo s postle. Dvotedenjska bolj ali manj jutranja služba, ki ima za posledico vstajanje nekaj čez 4 uro zjutraj, je pripeljala do tega, da bi v soboto najraj bil v postli do kake 8me, pol naredil en trening in lenaril dalje. No eni so me za voljo tega malo čudno pogledovali, ampak nič vstat je treba nekaj pojest, pa hajd do vznožja Pohorja, kjer je čakal štart 68 kilometrov dolgega teka do koče na Pesku in nazaj. Ja vstat, ta lenoba zjutraj, da se spravim od doma, je bila videti potem tud cel čas teka, pa ne v hitrosti ampak v tem, kako sem se za tek opremil, no copati še kar tapravi, nogavice standard kompresijske, ampak hlače pa tričetrt, kot da bo meter snega na vrhu. Glede na to, da sem v istih pajkicah celo zimo je to dokaj nerazumna odločitev, pa tud majica s kratkimi rokavi, mi je kaj kmalu ratala viška in sem jo po 20 kilometrih selku in preostali del odtekel zgoraj brez ;).
Kaj pa se teka tiče pa vse po planu (no zmagat res nisem planiral), ampak ostalo pa super plansko. Iz štarta se jih je par, kar spodobno zakadilo, no vsaj do obrambnega doma v Pekrah, kjer pa se je cesta kar pošteno postavila pokonci in od tam dalje smo skupaj. Tempo, ki pa je bil vse prej kot blagi, držali trije, Legenda slovenskega teka Manfreda Gustl, še en fant iz Dolenjskega konca (žal sem pozabu priimek) in jaz. Tempo je bil na trenutke tud pod 4:10 na kilometer na delih, kjer se je proga malo usmilila in se zravnala ali pa začela spuščati. No z nekaj postanki na okrepčevalnicah smo prišli do skoraj 40 kilometrov oddaljene koče na Pesku v 3 urah in 25 minutah, pri tem pa premagali tud 1500 višincev.
Tu je sledil obrat, še pred njim pa je odpadel dolenjec, ki je že takoj napovedal, da gre samo do Peska tam pa bo odstopil. Kot sem reku na obratu mi je Gustl mal pobegnil, ker sem si privoščil malo daljši postanek (cca 5 minut), vendar sem ga do odcepa za Klopni vrh spet dohitel, do tu sem tudi videl, da je prednost pred zasledovalci dobrih 20 minut. No nadaljevala sma zopet skupaj, po poti, ki pa je sedaj ratala bolj zahtevna, aj smo iz prejšnje makadamske ceste sedaj prešaltali na planinsko transverzalo, ki je polna korenin, kamenja in tud nekaj blata. Blato pa je blo tud usodno za Gustla, ki je dobro z obema nogama zabredu in tako z polnimi copati peska ni več mogel držati tempa z mano. Tako sem nadaljeval sam, vendar sem bil spet mal prehiter, na edinem takem bolj čudnem odcepu sem srečal skupino planincev in se jim umaknil po vsporedni poti, in se takoj navlekel in zgrešil pot in krenil proti Osankarici, no po parih minutah sem ugotovil, da sem falil in začel iskati pravo smer, se vrnil do zadnje puščice in potem le našel pravo pot. Sledi nadaljevanje do Šumika, kjer spet srečam Gustla, ki pa mu ni blo nič jasno (tu se vid, da sem z zgubljanjem zapravu kar kakih 5 ali več minut). Potem pa od Šumika najprej rahlo nato pa vedno bolj navzgor do Areha, no tu je blo res naporno in sem si kar nekaj krat pomagal s hojo. Nato pa od Areha do Belvija, kjer sem dohitel Tatjano in Evo, ki sta se čudle, kje te hodim, ker sta me srečale že malo pred mojim obratom na Pesku, one pa sta štartale z Rogle (sem se jima zdel počasen). Tu sem mel še mal težav z bolečinami pod prsnim košem, ker sem ob poti zadel v kamen in me je v zgornjem delu zarotiralo in mal pretegnilo trebušne mišice (kdo bi si mislu, da jih mam). Za finiš pa spust do vznožja Pohorja, tak po smukaško in v cilju po 6 urah 25 minutah in 54 sekundah.
In to pred vsemi, ki smo se podali na ta dolgo varjanto!!!


Tak pa je bil profil proge, na koncu za okoli 2000 višincev na 68 kilometrih!!
Aja, pa da ne pozabim, da nebi keri mislu, da tak tek ne pusti nobenih posledic. En dan po teku so najbolj kritične tetive, ki sem jih dodobra netegnil v breg, pa tud stegenjske mišice mi dajo vedet, da jim imam, pa prsti na nogi tud, sploh od ciljnega spusta. Ja pa kar dobro mi ja zakurilo rame in hrbet, Pohorsko sonce ni kar tko.
Ampak tko pač je, kaj čemo ;)

Na štartu, pred nami 86 kilometrov ;)


Na Pesku po slabih 40 kilometrih je zgledalo tako
V cilju pa tkole

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …

Posiljeni ali prisliljeni

so od ponudnikov, ki nam omogočajo komunikacije, interneta in televizije. Pred začetkom leta so nas prijazno obvestili, da bodo podražili storitve mobilne telefonije in televizije, kar v mojem primeru naša 3 evre na mesec, se pravi skoraj ena naročnina več na leto.
Ampak v čem je težava, no vsaj jaz jo vidim, ne vem kako je z vami. Večina nas ima tako imenovano paketno storitev pri enem ponudniku, ki pa najbrž ni najcenejša opcija, vsaj tako se mi zdi, najbrž bi bilo ceneje malo pobrskati pri različnih ponudbah pri konkurenci, ampak o tem kdaj drugič. 
Bolj sporno, kot to, da paketna ponudba najbrž ni najcenejša je to, da v bistvu plačujemo za nekaj kar v bistvu sploh ne uporabljamo. Naprimer, doma imamo nameščenih okoli 130 TV programov, od tega jih jaz gledam mogoče 10, pa sem zastavil številko zelo visoko, če prištejem še ene tri, ki jih stalno gledajo otroci smo ajde na 15, da zaokrožim. Ostane 115 programov, ki jih plačujem a jih nikoli ne gledam. Torej sem prisiljen plačevati z…