Preskoči na glavno vsebino

Tek Maribor - Pesek - Maribor

je bil svojevrstna izkušnja za mene, kot bi se reklo "tapravega Pohorca", ki pa se mi ga je letos uspelo udeležit šele prvič. Ampak začnimo od začetka.
Sobotno jutro je po daljšem obdobju netipično deževnega in hladnega vremena, obetalo lep dan, kaj lep čudovit dan. Men pa se nikakor ni dalo s postle. Dvotedenjska bolj ali manj jutranja služba, ki ima za posledico vstajanje nekaj čez 4 uro zjutraj, je pripeljala do tega, da bi v soboto najraj bil v postli do kake 8me, pol naredil en trening in lenaril dalje. No eni so me za voljo tega malo čudno pogledovali, ampak nič vstat je treba nekaj pojest, pa hajd do vznožja Pohorja, kjer je čakal štart 68 kilometrov dolgega teka do koče na Pesku in nazaj. Ja vstat, ta lenoba zjutraj, da se spravim od doma, je bila videti potem tud cel čas teka, pa ne v hitrosti ampak v tem, kako sem se za tek opremil, no copati še kar tapravi, nogavice standard kompresijske, ampak hlače pa tričetrt, kot da bo meter snega na vrhu. Glede na to, da sem v istih pajkicah celo zimo je to dokaj nerazumna odločitev, pa tud majica s kratkimi rokavi, mi je kaj kmalu ratala viška in sem jo po 20 kilometrih selku in preostali del odtekel zgoraj brez ;).
Kaj pa se teka tiče pa vse po planu (no zmagat res nisem planiral), ampak ostalo pa super plansko. Iz štarta se jih je par, kar spodobno zakadilo, no vsaj do obrambnega doma v Pekrah, kjer pa se je cesta kar pošteno postavila pokonci in od tam dalje smo skupaj. Tempo, ki pa je bil vse prej kot blagi, držali trije, Legenda slovenskega teka Manfreda Gustl, še en fant iz Dolenjskega konca (žal sem pozabu priimek) in jaz. Tempo je bil na trenutke tud pod 4:10 na kilometer na delih, kjer se je proga malo usmilila in se zravnala ali pa začela spuščati. No z nekaj postanki na okrepčevalnicah smo prišli do skoraj 40 kilometrov oddaljene koče na Pesku v 3 urah in 25 minutah, pri tem pa premagali tud 1500 višincev.
Tu je sledil obrat, še pred njim pa je odpadel dolenjec, ki je že takoj napovedal, da gre samo do Peska tam pa bo odstopil. Kot sem reku na obratu mi je Gustl mal pobegnil, ker sem si privoščil malo daljši postanek (cca 5 minut), vendar sem ga do odcepa za Klopni vrh spet dohitel, do tu sem tudi videl, da je prednost pred zasledovalci dobrih 20 minut. No nadaljevala sma zopet skupaj, po poti, ki pa je sedaj ratala bolj zahtevna, aj smo iz prejšnje makadamske ceste sedaj prešaltali na planinsko transverzalo, ki je polna korenin, kamenja in tud nekaj blata. Blato pa je blo tud usodno za Gustla, ki je dobro z obema nogama zabredu in tako z polnimi copati peska ni več mogel držati tempa z mano. Tako sem nadaljeval sam, vendar sem bil spet mal prehiter, na edinem takem bolj čudnem odcepu sem srečal skupino planincev in se jim umaknil po vsporedni poti, in se takoj navlekel in zgrešil pot in krenil proti Osankarici, no po parih minutah sem ugotovil, da sem falil in začel iskati pravo smer, se vrnil do zadnje puščice in potem le našel pravo pot. Sledi nadaljevanje do Šumika, kjer spet srečam Gustla, ki pa mu ni blo nič jasno (tu se vid, da sem z zgubljanjem zapravu kar kakih 5 ali več minut). Potem pa od Šumika najprej rahlo nato pa vedno bolj navzgor do Areha, no tu je blo res naporno in sem si kar nekaj krat pomagal s hojo. Nato pa od Areha do Belvija, kjer sem dohitel Tatjano in Evo, ki sta se čudle, kje te hodim, ker sta me srečale že malo pred mojim obratom na Pesku, one pa sta štartale z Rogle (sem se jima zdel počasen). Tu sem mel še mal težav z bolečinami pod prsnim košem, ker sem ob poti zadel v kamen in me je v zgornjem delu zarotiralo in mal pretegnilo trebušne mišice (kdo bi si mislu, da jih mam). Za finiš pa spust do vznožja Pohorja, tak po smukaško in v cilju po 6 urah 25 minutah in 54 sekundah.
In to pred vsemi, ki smo se podali na ta dolgo varjanto!!!


Tak pa je bil profil proge, na koncu za okoli 2000 višincev na 68 kilometrih!!
Aja, pa da ne pozabim, da nebi keri mislu, da tak tek ne pusti nobenih posledic. En dan po teku so najbolj kritične tetive, ki sem jih dodobra netegnil v breg, pa tud stegenjske mišice mi dajo vedet, da jim imam, pa prsti na nogi tud, sploh od ciljnega spusta. Ja pa kar dobro mi ja zakurilo rame in hrbet, Pohorsko sonce ni kar tko.
Ampak tko pač je, kaj čemo ;)

Na štartu, pred nami 86 kilometrov ;)


Na Pesku po slabih 40 kilometrih je zgledalo tako
V cilju pa tkole

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…