Preskoči na glavno vsebino

Ultrabalaton 2010

V bistvu se še nisem čist zbistril. No kje naj začnem? Aja seveda na začetku, ka pa. Se pravi sobota zjutraj, ko je Tatjana oddelala dnevno dozo teka, sma se počas odpravila proti Madžarskemu morju. Ko sma se pripreljala na južno stran jezera sma kontaktirala z Sebi, ki je povedala, kje približno se nahajajo, zato sma se odločla, da grema mal pogledat na postojanko, ki je bila postavljena na 19 km. Uuuu tam pa presenečenje, kaka gužva, gruča tekačev, spremljevalcev, vse nekam živčno, še vedno malo euforičono, men pa rata kar mal žal da nisem tud jaz poskusil z celim, ampak se sproti tolažim, da itak je bil Balaton letos samo kot dodatek k mojim ultra tekom. V glavnem na okrepčevalnici dočakama mojga sparing partnerja Inota, ki jo nenormalno žge (vreme pa tud), za njim so Uroš, Miro, Tomaž, Samo, ki je bil z ekipo Špratratlona, pa ekipa Srčnih, pa Dušan Mravlje.


Po začetnem vdihu tekaškega vzdušja, se midva odpravima do najinega nastanitvenega kampa v Balatonfurethu, do koder se brez problemov pripeljema z najinim 40 listnim Garminom ;) Sledi nastanitev, mal prehranjevanje in popoldanski počitek.

Okol 4ih popoldan se odpravima proti Tihanyu, od tam pa na trajekt, ki sma ga zadela v nulo, po moje tud če bi točn vedla, kdaj krene ga nabi tak trofla in na drugo stran jezera. Prvotni namen je bil, da boma naredla menjavo na 99 kilometru, vendar pa smo po kontaktu z Sebi in glede na razemre, ki so bile dokaj težke tekom dneva odloči, da predlagamo Inotu, da naredimo menjavo malo prej. Zato sma s Tatjano na brzino skočla na bencinsko, nakupla akcijske sendviče z coca-colo in čokoladicami in gas na 86 kilometer. Tam je že bila tudi ekipa Špartatloncev, poleg nejga pa še Alja, Fifty, Alek, in Samo, kjer se je ZdravkoC pripravljal, da oddela svojo nočno ultro dolgo 126 kilometrov. Jaz sem pa tud počas pojedu sendvič in se oblekel v svojo »zmagovalno« opravo.

Inot je prišibal na 86 kilometer ob 18:35, kar hitro se je dal prepričat, da jaz nadaljujem od tam in se potem proti jutru slišimo in dogovorimo za finiš.


Od tu pa sem začel jaz svoj tek. V bistvu sem ga začel točno takrat ko ga je legendarni Dušan Mravlje končal. Jaz začnem lepo umirjeno nabirati kilometre, in prve postojanke, ki so bile kar na gosto postavljene, žal pa ne kaj prida naložene, so kar letele mimo mene. Po 19 kilometrih za kar sem porabil dobro uro in pol (se pravi tempo okoli 4:30) srečam ZdrakotaC in Aleka, ki ga je spremljal na kolesu. Malo poklepetamo in jaz krenem naprej, do okrepčevalnice, ki je bila na 111 kilometru, ker dobim malo tople zelenjavne juhe in spet gasa dalje. Prvih 50 kilometrov oddelam v dobrih 4ih urah in 15 minut, vmes sem moral dvakrat obiskat grmovje (ne vem sem bil zarad tega hitrejši al počasnejši, pa kaj je bilo krivo za to tud ne vem). Na okrepčevalnici na okoli 135 kilometru me Alja reši gotove nočne more, ker mi je posodla naglavno lučko. Ja spet sem bil brez nje, še se nisem nič naučil iz Biela, al pa sem že pozabu kak je blo tam, ka pa vem, v glavnem, če jo nebi mel bi se tu spet pobijal, ker je bila na nekaterih delih totalna tema in asfaltirana potka tako grbinasta, da sem se še z lučko spotikal. No pa da ne omenjam, da sem imel dvakrat tudi velike težave z iskanjem miniaturnih puščic, kar mi je načelo mal živce in vzelo kake 10 minut, ziher.


Ampak, nič kilometri so šli, tud prave krize ni bilo vmes, mogoč kake bilečine pod rebri na spustih, kaj veliko več pa ne. Noge so šle vredu, glava ni nikoli protestirala, veliko je k temu pripomogla tudi moja oskrbovalka, ki je potrpežljivo ustregla vsaki moji muhi in muhici. Ja pa bi mrzlo brezalkoholno pivo, pa bi coca-colo, pa bi zdaj mal sendviča, pa bi mel majco, no kar naprej sem kaj hotel, pa včas mal nergal zarad oznak, ampak je vse prenesla mirno in cool, kot da nič ni. Dobil sem kar sem hotel, hodla je z mano poslušala moje besedičenje, pol pa samo »ajd gremo zdaj«. Res hvala ti, spremsvo ni sam to, da enmu daš mal vode al pa hrane, je veliko več in ti to veš.


Nič, kar na enkrat je bila oznaka za 185 kilometer, kar je pomenlo za mene slabih 99, ura pa je pokazala, da sem porabil za to razdaljo 9 ur in 20 minut. Vmes je Tatjana poklicala Inota, ki je rekel, da me bo menjal na 193 kilometru, ker sem jaz po 106 kilometrih in po 10 urah in 5 minutah zaključil svoj tek. Od tam pa je Inot, ki se mi je zdel tak, kot da prejšnji dan sploh nebi nič laufal, odšprintal do cilja, in skupen čas najine štafete je na koncu bil 20 ur in 28 minut.


Nato pa nazaj do apartmaja in tuš, pa pojstla, žal kakega velkega spanja zame ni blo od vsega adrenalina al česa že, ne vem. Zato sem šel mal ven na zrak, do jezera, kjer sem potem srečal še Tomaža Pivca, ki se je boril še z zadnjimi kilometri svoje Balatonske odisejade in jo na koncu tud uspešno prestal.

Popoldan je nato minil, ob dobrem kosilu in sprehodu, zvečer pa sma obiskala ekipo Šparatloncev, ker smo potegnili kratko analizo teka in poskrbeli za rehidracijo z Madžarskim pivom.

Drugo jutro pa še uro sprostitvenega teka z Tatjano in počas spet na trajekt in hajd domov.

Za zaključek, pa nekaj mojih analitičnih idej: Balaton drugo leto BO in to v CELOTI. Letos sma se naučila marsikaj, kaj se tiče logistike in vsega. Ne bom rekel, da se ne da prit okoli jezera tud na enostavn način, brez, da bi koga vpletal v vse to, ampak, če greš mal na rezultat, brez logistične podpore pač ne gre, za to sma letos točno vidla, kaj vse nama še manjka, pa tud to, da je bit spremljevalec za enega prenaporno, za to bomo dodali še enega člana k ekipi za drugo leto.

Drugač pa sem prestal tek brez kakih resnejših posledic, če keri verjame al pa ne popolnoma brez bolečih mišic, edini problem so bolečine in zategnjene ahilove tetive, ampak tud to je danes že preteklost.

Tako da TRANS-SLO, prihajama!!!

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dekle, ki se je igralo z ognjem

je naslov druge knjige, oz. nadaljevanje Dekleta z zmajskim tatujem. Opis prve boste našli, če boste malo pobrskali po zapisih. 
Torej gre za nadaljevanje zgodbe v kateri se vse plete okoli glavne junakinje, s tem, da v tem delu izvemo tudi nekaj zgodbe za nazaj, ki nam pomaga razumeti karakter glavne junakinje. Zgodba je napisana v istem slogu kot v prvem delu in bralca drži priklenjenega in s težkim srcem sem jo odlagal med branjem. 
No po prebrani knjigi sem si ogledal še film, ki je bil posnet. Mogoče bi moral pustit malo čaa vmes a sem bil preveč radoveden in sem si ga ogledal takoj. Žal je knjiga preveč obsežna, zato pač film ne more opisati vsega, kar je v knjigi, no še vedno pa je zadel bistvo in to je najbolj pomembno. 
Tretji del pa bo žal moral počakati, da se vrnem domov.

Veliko prepozno

so se naši vladarji odločili, da v našo preljubo državo spustijo tudi kakega tujega vlagatelja oz. tujo koorporacijo, ki bo pri nas zgradila tovarno in omogočila pregovorno delovnim Slovencem, da lahko delajo. Kako se bo primer Magna v resnici razpletel bomo še videl, se pa vsaj dogaja.

Vsako jutro preletim samo en novičarski portal na telefonu in to je portal nacionalke. Včasih celo najdem kaj zanimivega, tako, kot danes tole. O tem kako pa Slovaki s pridom izkoriščajo tuje vlagatelje, ki niso v njihovi državi samo zato, da bi pomolzli poceni delovno silo. Za kaj takega je nam oz. našim vladarjem vlak že zdavnaj odpeljal. Eno je to, da je naša država zbirokratizirana do plafona, drugo pa je, da so velike firme v teh leti že zdavnaj ugotovili, kje se da dobro in učinkovito poslovati in so se že ustalili, ter po načelu ne menjaj konja, ki zmaguje pač nimajo veliko interesa delati eksperimentov.

Sedaj, ko imamo vsi končno interes po prihodu tujcev, ki bi vsaj kupili kako podjetje na ro…

Zapakiral

sem mojo polarko RCX5, če kdo rabi kaj takega...