Preskoči na glavno vsebino

Kaj sem hotel

zdaj napisat. Najprej sem se hotel obregnit ob to kako se nekateri obnašajo oz. lahk bi rekli, da jim dnar smrdi al kako bi se lahko temu reklo. Namreč, glede za to, da na Rogli že tretjo sezono uspešno tržijo poleg alpskega smučanja tudi tek na smučeh pa sosedom to nikakor ne gre. Namreč upravljavci tekaških prog na Arehu, ki so tako mimogrede ene najlepših v Sloveniji nikakor ne najdejo energije, da bi kolikor toliko spodobno urejali tekaške proge. Zraven vsega pa sem prepričan, da noben od pravih tekačev nebi jamral, če bi moral odšteti par evrov za uporabo tekaških prog, saj se vsak zaveda, da je urejanje povezano tud z določenimi stroški. Žal pa očitno na tem koncu Pohorja ne razmišljajo v tej smeri popolnoma nič. Na TF-ju se v zimskem času cel čas apdejtajo informacije o stanju tekaških prog v Sloveniji, a žal je letos Areh absolutni zmagovalec v razočaranih obiskovalcih. No jaz sem bil gor letos samo enkrat, čeprav mi je sedaj velik bližje kot pa Rogla, vendar pa nima smisla hodit nekam, kjer so stvari čist razštelane, tako pač se raj pelem na Roglo, kjer pa so zadeve porihtane v nulo in se naužijem teka na smučeh v vsej lepoti.

No ampak marec je tu in napoved v dolini že kaže prve spomladanske temperature in počas bomo smuči postavli v kot in potegnili iz kleti bicikle, no roko na srce jaz sem specjalko že dal na servis, gorca pa še morm, da mam pol mir čez sezono.

Se pa letos kot sem že povedal mal spogledujem z trail teki, tako sem na prvo konec marca že prijavljen, o nadaljevanju pa se bom odločal sproti, ker vidim, da nima smisla delat prevelkih planov. No za enkrat vse gre OK, hrbtenica se drži, tud tempo se počas popravlja na treningih in kilometrino počas ampak sigurno povečujem. Edin kaj me muči že kr nekaj časa so včasih večje, drugič spet manjše bolečine ahilove tetive. No tud temu sem se odloču narest konec, saj imam naslednji teden ultra zvok, ki bo pokazal za kaj sploh gre, pol pa se lotim terapij. 

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…