Preskoči na glavno vsebino

Kaj sem hotel

zdaj napisat. Najprej sem se hotel obregnit ob to kako se nekateri obnašajo oz. lahk bi rekli, da jim dnar smrdi al kako bi se lahko temu reklo. Namreč, glede za to, da na Rogli že tretjo sezono uspešno tržijo poleg alpskega smučanja tudi tek na smučeh pa sosedom to nikakor ne gre. Namreč upravljavci tekaških prog na Arehu, ki so tako mimogrede ene najlepših v Sloveniji nikakor ne najdejo energije, da bi kolikor toliko spodobno urejali tekaške proge. Zraven vsega pa sem prepričan, da noben od pravih tekačev nebi jamral, če bi moral odšteti par evrov za uporabo tekaških prog, saj se vsak zaveda, da je urejanje povezano tud z določenimi stroški. Žal pa očitno na tem koncu Pohorja ne razmišljajo v tej smeri popolnoma nič. Na TF-ju se v zimskem času cel čas apdejtajo informacije o stanju tekaških prog v Sloveniji, a žal je letos Areh absolutni zmagovalec v razočaranih obiskovalcih. No jaz sem bil gor letos samo enkrat, čeprav mi je sedaj velik bližje kot pa Rogla, vendar pa nima smisla hodit nekam, kjer so stvari čist razštelane, tako pač se raj pelem na Roglo, kjer pa so zadeve porihtane v nulo in se naužijem teka na smučeh v vsej lepoti.

No ampak marec je tu in napoved v dolini že kaže prve spomladanske temperature in počas bomo smuči postavli v kot in potegnili iz kleti bicikle, no roko na srce jaz sem specjalko že dal na servis, gorca pa še morm, da mam pol mir čez sezono.

Se pa letos kot sem že povedal mal spogledujem z trail teki, tako sem na prvo konec marca že prijavljen, o nadaljevanju pa se bom odločal sproti, ker vidim, da nima smisla delat prevelkih planov. No za enkrat vse gre OK, hrbtenica se drži, tud tempo se počas popravlja na treningih in kilometrino počas ampak sigurno povečujem. Edin kaj me muči že kr nekaj časa so včasih večje, drugič spet manjše bolečine ahilove tetive. No tud temu sem se odloču narest konec, saj imam naslednji teden ultra zvok, ki bo pokazal za kaj sploh gre, pol pa se lotim terapij. 

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…