Preskoči na glavno vsebino

Vsega po malem

zadnje čase. Malo lenarimo, malo migamo, malo beremo...

Kar pa je v tem času najpomebnejše pa je, da se je letos v Sladkem vrhu že sedmič odvijal šest urni tek in prvič, ko nisem naredil vsaj nekaj krogov po trasi. Čeprav priznam, da so me podplati fejst srbeli pa sem se za to odločil popolnoma zavestno in štartnino dal Tatjani, kateri pa tud ni vreme blo ravno naklonjeno in ji zarad tega ni uspelo kaj dost krožit, saj za njo je zdaj pač zdravje bolj pomembno, kot pa nabiranje kilometrov. Za to bo imela še ogromno časa. No vseeno pa sma se odločila, da grema na to zdaj lahk že rečem legendarno tekaško prireditev in malo poklepetama z prijatli in navijama, ob enem pa se še malo posladkama z kupom dobrot, ki so jih vsako leto polne mize. Zmago na teku sta odnesla tačas dva najboljša Slovenska ultraša Boris Ivanovič in Nataša Robnik pa tud vsi ostali niso zaostajali in vsak je dosegel nekateri pa tudi presegli zastavljene cilje. No jaz sem se do Sladkega vrha, kot je to zame normalno v zadnjem času pripeljal s kolesom, seveda pa sem tud jaz bil deležen kar izdatnega tuša in vetra. No topla voda in suhe cunje in že je blo vse OK. 

Drgač pa vse po starem, jaz še vedno samo kolesarim in pa malo premetavam kettlebele, no ne bo pa več dolgo, ko bom začel počas tud tečt. Plan imam, da če ne prej v decembru mislim, da bom nared, da počas začnem s tekom, ampak res počas. Nekako imam plan, da v prihodnosti malo zmanjšam tekaške kilometre in se na račun tega mal več posvetim pozimi teku na smučeh, poleti pa kolesarjenju in tako malo bolj enakomerno treniram vse skupine mišic, če dodam pa še nekaj treningov z kettlebeli in vajami z lastno težo pa misli, da bi v prihodnosti lažje kljuboval poškodbam, ki me pestijo predvsem zarad preveč teka.

Včeri sem bil zjutraj na s kolesom na Pohorju, ki pa danes kaže precej drgačno podobov, kot jo je včeraj, sa so se čez noč temperature kar fino spustile in se je dež v višinah spremenil v sneg. Tako lahko ravno sedaj gledam sliko z Rogle, kjer parav fino sneži in piha tam blizu 100km/h.

Včeraj pri vzpenjači.


Danes na Rogli.


Tak, da še mal pa bomo napeglali tekaške.



Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…