Preskoči na glavno vsebino

Vsega po malem

zadnje čase. Malo lenarimo, malo migamo, malo beremo...

Kar pa je v tem času najpomebnejše pa je, da se je letos v Sladkem vrhu že sedmič odvijal šest urni tek in prvič, ko nisem naredil vsaj nekaj krogov po trasi. Čeprav priznam, da so me podplati fejst srbeli pa sem se za to odločil popolnoma zavestno in štartnino dal Tatjani, kateri pa tud ni vreme blo ravno naklonjeno in ji zarad tega ni uspelo kaj dost krožit, saj za njo je zdaj pač zdravje bolj pomembno, kot pa nabiranje kilometrov. Za to bo imela še ogromno časa. No vseeno pa sma se odločila, da grema na to zdaj lahk že rečem legendarno tekaško prireditev in malo poklepetama z prijatli in navijama, ob enem pa se še malo posladkama z kupom dobrot, ki so jih vsako leto polne mize. Zmago na teku sta odnesla tačas dva najboljša Slovenska ultraša Boris Ivanovič in Nataša Robnik pa tud vsi ostali niso zaostajali in vsak je dosegel nekateri pa tudi presegli zastavljene cilje. No jaz sem se do Sladkega vrha, kot je to zame normalno v zadnjem času pripeljal s kolesom, seveda pa sem tud jaz bil deležen kar izdatnega tuša in vetra. No topla voda in suhe cunje in že je blo vse OK. 

Drgač pa vse po starem, jaz še vedno samo kolesarim in pa malo premetavam kettlebele, no ne bo pa več dolgo, ko bom začel počas tud tečt. Plan imam, da če ne prej v decembru mislim, da bom nared, da počas začnem s tekom, ampak res počas. Nekako imam plan, da v prihodnosti malo zmanjšam tekaške kilometre in se na račun tega mal več posvetim pozimi teku na smučeh, poleti pa kolesarjenju in tako malo bolj enakomerno treniram vse skupine mišic, če dodam pa še nekaj treningov z kettlebeli in vajami z lastno težo pa misli, da bi v prihodnosti lažje kljuboval poškodbam, ki me pestijo predvsem zarad preveč teka.

Včeri sem bil zjutraj na s kolesom na Pohorju, ki pa danes kaže precej drgačno podobov, kot jo je včeraj, sa so se čez noč temperature kar fino spustile in se je dež v višinah spremenil v sneg. Tako lahko ravno sedaj gledam sliko z Rogle, kjer parav fino sneži in piha tam blizu 100km/h.

Včeraj pri vzpenjači.


Danes na Rogli.


Tak, da še mal pa bomo napeglali tekaške.



Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…