Preskoči na glavno vsebino

Zima je

kriva, ker je nikakor ni letos. In zato jaz tud v januarju veliko kolesarim. Ja ka pa čem, migat je treba, te dni pa sem mal oddaljen od Rogle, kjer se še da laufat in zato je pač kolo druga izbira. In ker pa lahko človek na kolesu tud pade se je to tokrat zgodilo tud meni. V bistvu je od zadnjega pravega padca minilo že kar ohoho in glede na to da zadnje čace res velik kolesarim je take stvari za pričakovati. Je pa mal bizarnio kako je sploh prišlo do tega. 

Pač sem kolesaril po Prekmurskih in Prleških vaseh in ko že mislim obrnit nazaj proti domu, no pa si rečem samo še po tejle ravnini pa potem obrat in glej, kup kur, ki letajo ob cesti. Seveda so se odločle, da glih ko sem se peljal mimo njih morajo čez cesto in tako se je ena zapletla v moje prednje kolo. Temu pa je sledil padec. Malo me je obrnilo v levo potem pa direkt na tla in to na sredino ceste. Še dobr, da ni nekega prometa. Padec pa direkt na zadnjo stran rame in na bok. 

Posledice so, niso pa katastrofalne. Boleča je predvsem zadnja stran rame, mal je otrdela ni pa ne siva ne črna. Podrgno sem si tud koleno pa mal roko pod komolcem. To pa je v bistvu vse. Kolo je ostalo celo, razen prvo kolo, kij je bilo potrebno mal centriranja.

V glavnem že celim, kaj pa naj. Zdaj kak teden pač ne bom ležal na levem boku, pol pa bo že OK. 

Se pa nezadržno bliaža kas ko pa bom začel spet tečt. No po 4ih mesecih, bo najbrž to. Tetiva je reszdaj ko nova. Terapija v Srbiji je naredila čudeže, seveda pa tudi moja disciplina, kar se tiče teka. Pomagal sem si tudi z obliži iz naribanega ingverja in pa z elektrostimulacijo. Za enkrat je začetek predviden za začetek februarja, lahko pa se še mal zavleče, če bi se zima malenkost bolj izkazala.

Posledice padca.


Raztrgal sem legendarno jakno ;)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…