Preskoči na glavno vsebino

Disciplina

je nekaj, kar nam vsem primanjkuje. Ko sem bil jaz še mlajši je bilo popolnoma jasno, kako se disciplinira otroke. O učinkovitosti zdaj res ne bom razpravljal, sem pa mnenja, da je bila zadeva kar učinkovita. Občasna palica po riti ne more škodovat in tud nikomur ni, no vsaj jaz ne poznam kerga, ki bi mu občasno discipliniranje z kako po riti pustilo vidne posledice, najbrž mu je le pomagalo, da se je lažje odločil v prihodnje, ko je bila njegova disciplina spet na preizkušnji. Da bo čist jasno vse skup, jaz sem zagovornik discipliniranja, ne nujno, da poje palica, saj imamo tudi kake bolj prefinjene prijeme, mogoče sistem ti meni jaz tebi, se mi zdi da je tud kar učinkovit pri naših malih nadobudnežih. No nekaj o tem je napisanega tudi TU.

Kaj pa disciplina na drugačen način. Recimo enim se je težko disciplinirat, da bi šli vsake tolko malo ven in se razmigali in naredili kaj za dobro počutje. No drugi pa imamo problem, da se težko discipliniramo, da ne gremo ven in se razmigamo, saj to počenemo prevečkrat in preveč intenzivno in bi v bistvu naredili nekaj dobrega za svoje telo, če bi kakšen dan ostali doma in lenarili. Jat sem že eden tistih, ki imam težave s te vrste disciplino, saj MORAM it ven in se vsaj mal razmigat pa čeprav vem, da to včasih ni ravno najboljše za moje zdravje. Sploh je to težava, če je res treba sanirat kako poškodbo ali bolečine. Men je popolnoma jasno, no včas mi ni blo, da je pač potrebno enkrat potegnit črto pri kaki stvari, pa vseen je včasih zelo težko ostat discipliniran pri tem. Čist mal je že manjkalo, da te dni, ko je blo vreme res bolj klavrno, nisem žel ven tečt, pa čeprav vem, da bi to bil čisti "nonsens" in bi že 90% pozdravljeno ahilovo zopet lahk vrnil v stanje, ko bi se sanacija poškodbe lahk zavlekla še za kaki mesec. Ne, tik pred ciljem pa ne bom odnehal in sem raje šel na kolo pa čeprav je to pomenilo, da bom moker in, da me bo zeblo ko cucka. Ja, moral sem it, kaj naj zdaj....

Hvala Bogu pa je zadevo rešila narava in nam dala sneg in zdaj je upam vsaj februar rešen, saj bom lahk umiril svoje telo in duš z tekom na smučeh. 

Važno je da ostanem discipliniran in da popolnoma pozdravim vse, ker tek mi mora biti v užitek in ne muka.

Še bolje pa da se lahko discipliniram in se brezskrbno zleknem in zadremam, kot naš mali mož. Kdo bi si mislu, da se lahk tud od tako malih ljudi kaj naučim.



Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

Nevaren šport

je tale tek na smučeh. Pa čeglih se poganjaš z lastno silo pa se men vsake tolko časa uspe poškodovat. Pred leti sem si pikno palco med noge, po moje ne rabim razlagat kak je bil potem konec, polet preko in, da bo mera polna ročaj palce točno na rebra pri pristanku na tla. No zdaj sem šel še korak naprej, namreč se mi je uspelo s palco po žnablih. Kak točno se mi je to naredlo še ugibam, zdi se mi da sem hotel z roko mal nos ubrisat pri tem pa se mi je palca zapičla v sneg in posledično sem sam sebe po zobeh. Rezultat prebita ustnica, še sreča so zobje ostali v čelusti.
Rezultat pa je tu.
Kaj se snežnih razmer tiče, niso briljantne a za tek je še, stadion in pa pod jezerom ter povezava med njima je še ok. Tak je blo včeraj.