Preskoči na glavno vsebino

Jamrači

je ena in edina beseda, ki mi pride na pamet, ko pomislim, na prebivalce Slovenije. Vsak dan to slišim za vsakim vogalom, kar je še huje nam to še vcepljajo v glavo na vsakem koraku. Vsepovsod slišimo, pa smo mali pa mi nič ne moremo, nismo konkurenčni, nismo to nismo ono.
Pa je temu res tako. Ja je, če skoz tako razmišljaš, si pač potem tak tudi v dejanjeih. Se mi zdi, da je v ozadju kar skriti namen za to da se ali, da bi se počutili take. Saj smo potem bolj vodljivi, če imamo skoz v glavah, da nič ne moremo, da smo mali... V končni fazi, to na posameznika vpliva na tako, da niti ne poizkuša kaj spremeniti, ker skoz razmišlja, da sam itak nič ne more. Kaj pa bi bilo, ko se več takih posameznikov združi in začne drugače razmišljati, primer zadnjih dogajanj je Luka Koper, na katerem se vidi, da pa lahko nekaj ljudi, ki se združijo le dosežejo, da jim prisluhnejo in jih začnejo upoštevati. Pa čeprav se na začetku lastniki in oblastniki vedejo arogantno, na koncu le zmaga "mali" človek. Kaj ko bi začeli razmišljati še malo širše in bi končno sprevideli, da se lahko zgodi ulica še kje drugje in, da je ljudstvo tisto, ki lahko odstavi oblast, saj jih je ljudstvo tja tudi postavilo in je pravica in dolžnost, da ljudstvi od reagira takoj, ko oblast začne delati v nasprotju s tem, kar je bilo obljubljeno.
Ampak zakaj sploh o vsem tem pišem. Vzrok je EP v nogometu, ki je v tem času zajel naše kraje, čeprav na njemu ne nastopamo in čeprav nogomet ni moj šport, pač EP pogledam malo tu pa tam. In upam, da ga še kdo drug pa ne samo zaradi nogometa, ampak da se naučimo, da so lahko tudi mali narodi "veliki", če znajo razmišljati s svojo glavo in čeprav jih je malo razmišljajo, kot veliki. Islandija je država, ki je lahko za vzor še marsikateri veliki predvsem pa manjši naciji. Pravzaprav smo mi za njih že velikani, se ve kaj je 2 mio prebivalcev proti 300.000. Kdo ne ve naj malo pobrska, kaj vse je ta narod naredil, od tega, da so pozaprli vse, ki so spravili državo na kolena, do tega, da so se nato pobrali v velikem slogu. In zakaj je to tako so pokazali s svojo mentaliteto na EP, ko enkrat nismo slišali jamranja, da so mali ali kake podobne samo-pomilovalne besede, ki jih je pri nas na vsakem koraku dovolj.
Na koncu mogoče v razmislek, dragi moji Slovenci, razmišljajte s svojo glavo, ne nasedajte raznim besedam, ki vcepljajo v glavo to, da smo mali in, da kot taki nič ne štejemo, da naš glas nič ne šteje. Pa še kako šteje, še posebej, ko se bo nekaj teh "malih" ljudi združilo, bo to še kako slišal tisti, ki mu bo to namenjeno. Ne bodimo glasni le ko sedimo udobno v kavču z tipkovnico in bolj ali manj anonimno komentiramo vse povprek, tako kot se to dogaja v zadnjih dneh, ko bi vsi na veliko preko tipkovnice pretepali ali še kaj hujšega krivca za tragedijo z majhno deklico. Ja res je, taki dogodki vzpodbudijo čustva, ki včasih grejo preko meje, a taisti ali tem podobni, kje ste bili, ko se je vse to dogajalo, zakaj že prej ni nihče ukrepal. A mogoč zato, ker sem "mali" in moj glas nič ne šteje.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…