so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev. Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico. In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne
ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem k
a tokrat sem moral. Prekopiral bom namreč zapis ki je bil objavljen v Dnevnikovi kolumni , samo v razmislek vsem in vsakomur o teh časih katere živimo, nekateri pa žal životarijo. Matjaž Figelj, dr.med., spec. interne medicine: Dolce vita (sladko življenje) (Dnevnikova kolumna, 30.12.2020) Leto 2020 zaključujem v stilu: z virozo, katere pomen je bil letos povzdignjen na pediestal nad-bolezni. Glede na to, da imam pri svojih letih še precej dober spomin, letošnja viroza ni popolnoma nič drugačna, kot vsakoletna v tem času, ko mi pade službeni adrenalin in začne telo funkcionirati na nižjih obratih. Podobne izkušnje ima 99,97% ljudi, ki je prebolelo to "nad-bolezen". Nekaj jih seveda te sreče tudi nima, a tako je bilo vsako leto, ne samo letos. Ni več skrivnost, da je propagandni stroj ljudi po celem svetu pripeljal do masovne histerije, katere rezultat je popolna degradacija družbe kot smo jo poznali. Celotna družba je pahnjena v temni srednji vek, kjer je vera samo ENA IN