Preskoči na glavno vsebino

Vročina

še bolj pa sparina je tista, ki me ubija tele dni. Res je nisem narejen za vročino, še manj za sparino, suhe vročine itak ni v naših krajih, skoz neka vlaga v luftu in tako sem danes ožel po moje liter švica z majce, še kak liter pa je stekel po poti. Ampak kaj čemo, tak pač je vsemu se je treba prilagodit.

Nam je pa prejšnjo soboto končno uspelo prit tud do Radelj, no jaz sem seveda šel do tja s kolesom. Ni pa šlo čisto gladko, saj sem zjutraj hotel mal napumpat gumo in glej skor pri koncu pihne zrak ven. Hja si misli, je šla zračnica, kaj čemo, pač zamenjam ekspresmo, ker to pa res ni neka umetnost, hočem napumpat in kaj ugotovim, da ni zračnica, ampak šlauh na pumpi, na katerem je nastala luknja. In seveda se stvari zakomplicirajo, odšraufam šlauh, pol pa najprej muka kako dobit ven neko plastiko,, ki je vtaknjena not, pol mi rata, ga odrežem, pa ne gre tista plastika nazaj not, tak da ga ne morem več pršraufat na pumpo in tak kake pol ure, ko mi končno rata. No sem se prešvical še preden sem sploh sedu na bajk. Pol pa končno v smeri Ruš, pa vzpon na Činžat pa do Lovrenca pa potem po dolini in vzpon v smeri Lehna, pa od tam do Ribnice na Pohorju in spust v Vuhred in slabih 55 km in dobre dve ure in sem pri kopališču v Radljah. Potem pa uživancija in ležanje na "lazy bagu".

V vsej tej vročini se tolažim samo s tem, da še slabe tri teden in spet dopust, da še malo dofilamo baterije, ker tile poletni meseci na šihtu so res naporni, zgleda da na folk vpliva vse živo, polna luna, vročina in pa seveda alkohol. Posledica tega pa je, da cele dneve in noči ni mira, kar pa ni dobro, saj se je precej težko spočiti. Še sreča, da imamo v stanovanju klimo in, da je vsaj notri normalo.

Kaj se športa tiče, se če se le da zbudim zgodaj in odpičima kako turo z biciklom, a žal vedno ne gre.

Ena iz zgodnje ture, že pred pol sedmo na vrhu Pohorja.


Zadnji z poti proti Radljam.



Na "lazy bagu"


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…