Vročina

še bolj pa sparina je tista, ki me ubija tele dni. Res je nisem narejen za vročino, še manj za sparino, suhe vročine itak ni v naših krajih, skoz neka vlaga v luftu in tako sem danes ožel po moje liter švica z majce, še kak liter pa je stekel po poti. Ampak kaj čemo, tak pač je vsemu se je treba prilagodit.

Nam je pa prejšnjo soboto končno uspelo prit tud do Radelj, no jaz sem seveda šel do tja s kolesom. Ni pa šlo čisto gladko, saj sem zjutraj hotel mal napumpat gumo in glej skor pri koncu pihne zrak ven. Hja si misli, je šla zračnica, kaj čemo, pač zamenjam ekspresmo, ker to pa res ni neka umetnost, hočem napumpat in kaj ugotovim, da ni zračnica, ampak šlauh na pumpi, na katerem je nastala luknja. In seveda se stvari zakomplicirajo, odšraufam šlauh, pol pa najprej muka kako dobit ven neko plastiko,, ki je vtaknjena not, pol mi rata, ga odrežem, pa ne gre tista plastika nazaj not, tak da ga ne morem več pršraufat na pumpo in tak kake pol ure, ko mi končno rata. No sem se prešvical še preden sem sploh sedu na bajk. Pol pa končno v smeri Ruš, pa vzpon na Činžat pa do Lovrenca pa potem po dolini in vzpon v smeri Lehna, pa od tam do Ribnice na Pohorju in spust v Vuhred in slabih 55 km in dobre dve ure in sem pri kopališču v Radljah. Potem pa uživancija in ležanje na "lazy bagu".

V vsej tej vročini se tolažim samo s tem, da še slabe tri teden in spet dopust, da še malo dofilamo baterije, ker tile poletni meseci na šihtu so res naporni, zgleda da na folk vpliva vse živo, polna luna, vročina in pa seveda alkohol. Posledica tega pa je, da cele dneve in noči ni mira, kar pa ni dobro, saj se je precej težko spočiti. Še sreča, da imamo v stanovanju klimo in, da je vsaj notri normalo.

Kaj se športa tiče, se če se le da zbudim zgodaj in odpičima kako turo z biciklom, a žal vedno ne gre.

Ena iz zgodnje ture, že pred pol sedmo na vrhu Pohorja.


Zadnji z poti proti Radljam.



Na "lazy bagu"


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

In čudak leta 2019 je...

Nevaren šport