Preskoči na glavno vsebino

Obupni poskusi

ali poskusi iz obupa... Ne vem čisto točno za kaj gre, ko gledam vso to mučenje za vstop na oblast. Očitno je resnica samo ena "oblast je slast" in to je edino vodilo, ki vodi vse te ljudi, ki se tako pehajo za njo. Vse to pa očitno ne moti volilnega telesa, ki je tako že čisto malo in bo, kot zgleda v prihodnosti še manjše. Očitno je gospodarska rast in konjunktura pač dovolj velik razlog za apatičnost ljudi. 

Pa je res tako dobro v tej državi? Ja enim očitno je še predobro, višajo se socialni transferji, vse več imamo priseljencev, pa pri tem ne mislim na migrante, ampak na te legalne priseljence, ki se množijo pod t.i. združitvijo družine in uspešno črpajo ali bolje rečeno izčrpavajo državno blagajno. Po drugi strani pa ta ista blagajna zateguje pas, gre za ljudi, ki so 40 let delali v tej državi in so sedaj na robu preživetja in imajo eni maj penzije, kot dobijo drugi socialne pomoči. Očitno je država pač aparat birokratov, ki samo kopičijo izpolnjene obrazce in zadeve vnašajo v sistem, nihče pa ne preverja dejanskega stanja na terenu. Eden od odrazov je tudi to, da je lahko recimo na nekem naslovu prijavljenih tako število oseb, ki se v ta prostor nebi stlačile pa tud če bi jih zložli kot šibice. A kot rečeno, žal ni nikogar, ki bi kdaj a kdaj dejanske stvari preveril tudi v realnosti, ampak vsi samo štemplajo obrazce in jih vnašajo v sistem iz udobja svojih pisarn. Žal na koncu vedno najkrajšo potegnejo tisti, ki pridno delajo, po možnosti 40 let in tako filajo proračun, ko pa bi se jim naj nekaj od tega povrnilo, pa dobijo le drobtinice, ostalo pa naj se znajdejo kako se vejo in znajo. 

Mogoče je to le medklic za vso to paniko, ki se vsakodnevno prenaša po medijih in omrežjih, kjer so migranti, ki jih nihče še ni videl celi čas tema številka ena. No pravi problem naše integrirane družbe pa je veliko bližje in zato ne rabimo hodit na mejo, ozrite se samo okoli sebe. Jaz ne rabim daleč, grem v vrtec ali šolo pa mi je vse jasno. Podatek, da v četrtem razredu, ki ga obiskuje 14 otrok, dva zaostaneta, je za mene absurd, da imajo starši prevajalce kar otroke pa še večji. Zdaj še samo čakam, da bodo za vzgojitelje ali učitelje uvedli tečaj albanščine ali romščine in pa dvojna učna merila. No za slednje ne bom trdil, da že ne obstajajo. Ja to je naša težava, ne pa migranti, ki jih vsaj 90% če ne še več takoj po prijetju vrnemo nazaj od koder so prišli.

Na tej točki bom raje nehal, da me kdo še ne obsodi nacionalizma, rasizma, homofobije in ne vem česa še vse. Žal pa nekaj je sigurno, narod se kot tak lahko obdrži le, če se zaveda tega, kar se dogaja okoli njega in da je vsaj malo vsega od zgoraj naštetega.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …