Preskoči na glavno vsebino

Če ni nič napisano

še ne pomeni, da se ne dogaja. V bistvu pa nič pretresljivega, kar je tudi najbolje, kot bi se reklo "kuča poso, poso kuča". No ko smo doma izrabimo vsak trenutek, da smo zunaj in se tak al drugač potepamo, največkrat pa peč ali na kolesu.

No pa vseeno mogoče komentar na en članek, na katerega sem naletel danes. Gre za intenzivno obnovo železniških prog, ki se izvajajo v tem času. Res je, da to name nima vpliva, si pa nadejam, da bi v bližnji prihodnosti na račun te obnove mogoče lahko tudi sam hodil z vlakom v službo. Seda je to nesmiselno, ker vožnja do Celja traja več kot uro in če prištejem še pot do in iz postaje, mi to vzame krepko čez uri in pol. Jaz upam, na vsaj dva normalna vlaka na uro in čas vožnje na vsak 50 minut ali kako minuto manj. A upanje je bolj klavrno, sploh glede, na to kar sem prečital danes in sicer, da naj bi pot trajala po izjavi predstavnice železnic dve uri, ko pa pogledaš na spletno stran pa je realnost taka, da niti ICS ne pride v dveh urah, navadni vlak pa rabi dve uri in tričetrt ali več. Torej je očitno nekaj hudo narobe z merjenjem časa na naših železnicah.
No a dajmo vseeno bit optimistični in upam, da v roku kakega leta ali dveh le pride čas, ko bom lahko uporabljal vlak za službo.

Sma pa z ženo bila prejšnjo soboto na MI2, ni kaj fantje ne razočarajo in so po moje eden redkih bendov, ki s tako kvaliteto špilajo v živo. sma pa ugotovila, da sma že stara, ob enih ponoč sma mela že več kot dosti vsega, pa še vse naju je blolelo od stanja. Se je pa splačalo, tak, da ko spet pridejo ponovima.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

Nevaren šport

je tale tek na smučeh. Pa čeglih se poganjaš z lastno silo pa se men vsake tolko časa uspe poškodovat. Pred leti sem si pikno palco med noge, po moje ne rabim razlagat kak je bil potem konec, polet preko in, da bo mera polna ročaj palce točno na rebra pri pristanku na tla. No zdaj sem šel še korak naprej, namreč se mi je uspelo s palco po žnablih. Kak točno se mi je to naredlo še ugibam, zdi se mi da sem hotel z roko mal nos ubrisat pri tem pa se mi je palca zapičla v sneg in posledično sem sam sebe po zobeh. Rezultat prebita ustnica, še sreča so zobje ostali v čelusti.
Rezultat pa je tu.
Kaj se snežnih razmer tiče, niso briljantne a za tek je še, stadion in pa pod jezerom ter povezava med njima je še ok. Tak je blo včeraj.