Preskoči na glavno vsebino

Ko v dveh dneh probaš več hlač, kot,

kot v parih letih skupaj in nato še ugotoviš, da ti nobene niso prav...

Največja nadloga pri kupovanju cot pri meni so ravno hlače, namreč imam očitno neproporconalno obliko nog glede na preostanek telesa, seveda je to posledica preveč kolesarjenja in zaradi tega enostavno rečene predebelih stegen. In ko to potem prezrcalim v kupovanje hlač to zgleda tako, da so mi vse hlače pretesne v stegnih kar je zame hudo moteče, sem pač človek, ki ma rad oblačila bolj na komot, če pa že ne na komot pa saj taka, da se v njih da normalno dihat. Torej v zadnjih dveh dneh sem bil v treh trgovinah in sprobal n hlač in nobene kupil, no ene bi skoraj pa se nisem mogel odločiti. Če probam M me vse tiščijo, če pa L pa visijo z mene kot s strašila. Tako, da na koncu je rešite samo ena ali shujšam za ene pet kil ali pa se za tolk zredim. OK, bom probal nekaj shujšat pa da vidim kaj bo, čez kak mesec ali dva.

Kar se tiče miganja pa, kot rečeno zamanjšujem tedensko dozo in sem sedaj na povprečju 10 ur na teden, od tega še vedno vsaj dvakrat grem tečt ostalo pa kolo in crossfit. Nekak sem v manjši krizi, nimam se neke volje mučit, čeprav neko delo na izi ponavadi nima glih učinka, vsekakor pa je bolje nakaj kot nič. Očitno se mi že res začenjajo poznat leta ali pa bi rabil nekaj pavze, da se mi povrne malo volj. No kar se pavze tiče bo ta ziher prišla jeseni ali na začetku zime, ko bom šel na operacijo pete. Sem se že fiksno odločil, da grem ni zadevo rešim, dovolj je osem let življenja z bolečino v nogi. In tudi edino, kar me bo spravilo k pavzi je prisilni počitek.

Se pa končuje prvi letošnji dopust, če ne štejem zimskih počitnic, malo smo bili v toplicah, preostanek pa smo preživeli doma, nekaj na kolesu in nekaj peš sem in tja po mestu. Prav prilegel se je tale oddih, da smo malo skupaj in, da si nafilamo baterije. Itak pa sem se letos odločim, da ne šparam dopusta, tako, da ga mislim izkoristiti vseh 35 dni, no mogoč si ga prihrani kakih pet za smučarijo ostalo pa skurim.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…