Preskoči na glavno vsebino

Stisno prpo

bi se reklo temu, ko sem v petek dobil dopis iz UKC-ja, da sem prišel na vrsto za operacijo pete.

Namreč okoli leto in pol nazaj sem bil pri ortopedu, ki je takrat nekako ugotovil, da je za mojo peto edina rešitev, da grem pod nož ali bolje dleto. Saj bi mi del kosti odsekali in mi petnico premaknili navznoter, vse skupaj zašraufali in tako mi kost več nebi ribala ob tetivo. Tako naj bi bilo v teoriji, kako je v praksi jaz še za enkrat ne bom zvedel. Namreč dejstvo je, da kot prvo me še ne boli dovolj, ker kot pregovorno rečeno smo dedi bolj občutljivi in, če bi me res fejst bolelo pol bi danes že imel zadnje priprave pred posegom, tako pa očitno še bolečina ni tako huda in bom še trpel malo v upanju, da najdejo še kako boljšo metodo za rešitev takih težav. 

V tem času čakanja sem prebiral vse sorte odzive ljudi, ki so reševali podobne težave in so pri tem bili bolj ali manj uspešni, seveda vse z mislijo, da je vsak posameznik zgodba zase in, da je težko primerjati ljudi oziroma težave med sabo. 

Kako koli že, jaz bom še malo počakal, dokler lahko funkcioniram tako kot sedaj bom še počakal, saj dejstvo je, da se stanje zadnjih nekaj let kaj velik ne spreminja, če malo bolj obremenim nogo potem me malo bolj boli, če pa recimo samo kolesarim in telovadim potem bolečin skoraj ni. V glavnem je tek edina težava za mojo nogo a ker sem se že pred časom odpovedal vsem tekaškim podvigom potem v bistvu težav ni, desetko pa še vedno pretečem okol 50 minut, kar ni bogve kaj, tak slabo pa tud ne.

Torej kot bi rekli sem stisno prpo, ja priznam, da mi ni vseen in, da sem se tega za enkrat izognil, ker se mi ni dva meseca za valat po pojstli in, da potem ugotovim, da je mogoče vse skup za 30 % bolje.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…