Preskoči na glavno vsebino

Stisno prpo

bi se reklo temu, ko sem v petek dobil dopis iz UKC-ja, da sem prišel na vrsto za operacijo pete.

Namreč okoli leto in pol nazaj sem bil pri ortopedu, ki je takrat nekako ugotovil, da je za mojo peto edina rešitev, da grem pod nož ali bolje dleto. Saj bi mi del kosti odsekali in mi petnico premaknili navznoter, vse skupaj zašraufali in tako mi kost več nebi ribala ob tetivo. Tako naj bi bilo v teoriji, kako je v praksi jaz še za enkrat ne bom zvedel. Namreč dejstvo je, da kot prvo me še ne boli dovolj, ker kot pregovorno rečeno smo dedi bolj občutljivi in, če bi me res fejst bolelo pol bi danes že imel zadnje priprave pred posegom, tako pa očitno še bolečina ni tako huda in bom še trpel malo v upanju, da najdejo še kako boljšo metodo za rešitev takih težav. 

V tem času čakanja sem prebiral vse sorte odzive ljudi, ki so reševali podobne težave in so pri tem bili bolj ali manj uspešni, seveda vse z mislijo, da je vsak posameznik zgodba zase in, da je težko primerjati ljudi oziroma težave med sabo. 

Kako koli že, jaz bom še malo počakal, dokler lahko funkcioniram tako kot sedaj bom še počakal, saj dejstvo je, da se stanje zadnjih nekaj let kaj velik ne spreminja, če malo bolj obremenim nogo potem me malo bolj boli, če pa recimo samo kolesarim in telovadim potem bolečin skoraj ni. V glavnem je tek edina težava za mojo nogo a ker sem se že pred časom odpovedal vsem tekaškim podvigom potem v bistvu težav ni, desetko pa še vedno pretečem okol 50 minut, kar ni bogve kaj, tak slabo pa tud ne.

Torej kot bi rekli sem stisno prpo, ja priznam, da mi ni vseen in, da sem se tega za enkrat izognil, ker se mi ni dva meseca za valat po pojstli in, da potem ugotovim, da je mogoče vse skup za 30 % bolje.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

Nevaren šport

je tale tek na smučeh. Pa čeglih se poganjaš z lastno silo pa se men vsake tolko časa uspe poškodovat. Pred leti sem si pikno palco med noge, po moje ne rabim razlagat kak je bil potem konec, polet preko in, da bo mera polna ročaj palce točno na rebra pri pristanku na tla. No zdaj sem šel še korak naprej, namreč se mi je uspelo s palco po žnablih. Kak točno se mi je to naredlo še ugibam, zdi se mi da sem hotel z roko mal nos ubrisat pri tem pa se mi je palca zapičla v sneg in posledično sem sam sebe po zobeh. Rezultat prebita ustnica, še sreča so zobje ostali v čelusti.
Rezultat pa je tu.
Kaj se snežnih razmer tiče, niso briljantne a za tek je še, stadion in pa pod jezerom ter povezava med njima je še ok. Tak je blo včeraj.