JAZ IN...

 je za nama. V bistvu sem šel malo pogledat in ugotovil, da sem v Ljubljani tekel že devetič, od tega trikrat na polovički, štirikrat na maratonu in na eni desetki. V bistvu sem svoj pri uradni pol maraton odtekel v Ljubljani in nato naslednje leto še celega. Tudi časi so za današnjo hitrost, ki jo premorem zavidljivi. Prva polovička se je končala v dobi uri in 37 minut, maraton pa v treh urah in sedem minut, kar je za vsakega rekreativca kr soliden rezultat. No sedaj je realnost drugačna. Seveda niti nimam več želje po tem, da bi lovil sekunde in minute na kilometer, bolj mi je pomembno, da pretečem 21 kilometrov, kar niti ni tako kratka razdalja in ravno vsak jo tud ne more preteči. Pa še nekaj, nekako si zastavima cilj, da pridema v cilj v dveh urah in to nama je uspelo sedaj že trikrat zapored.  Nekako rutinsko sedaj že hodima v Ljubljano, grema v soboto najprej dvignit številke, potem v trgovino in nato na Dolgi most, kjer lepo prespima, zjutraj pa nato na bus na štart, s...

 smo včeraj in to cela družina na enkrat. No vse se je začelo z občudovanjem travnikov in igrišča ob kampu, kar je privedlo do tega, da je Tatjana za rojstni dan dobila palice in nekaj ur tečaja vrhunec pa potem, ko sva na tečaju prijela za palice tudi jaz in Miha in se milo rečeno zagrela najbrž bolj, kot je bila do tačas glavna pobudnica tega. na zadnje smo okužili še Živo in tako padli vsi skupaj v eno za moje pojme lepo zgodbo, na kateri smo šele na začetku. Najbrž je sedaj že vsem jasno, da govorim o golfu, torej o igri o kateri sem kot opazovalec od daleč imel dokaj rezervirano mnenje, ki pa sem ga sedaj po parih mesecih spremenil v celoti. Ne samo, da sem ugotovil, da bo potrebno za vsaj povprečno obvladovanje palice, žogice in igrišča vložiti kar velike količine časa je to igra, ki je res za celo družino, kjer lahko eden drugega vzpodbujamo si pomagamo se včasih tudi malo pohecamo, predvsem pa se veselimo vsakega dobrega udarca pa ne glede na to kateremu od nas je uspel....

 raje se vprašaj kaj ti lahko storiš za njo. Ravno te dni zopet poslušam kako predvsem podjetniki jamrajo, da je država predraga, da pobere preveč davkov, da gre prevelik del bruto dohodka za razne davke in prispevke. Ob enem sem slišal primerjavo med bruto in neto plačo med nami in Hrvaško, kako da Hrvati dobijo več izplačila pri enakem bruto znesku. seveda vse to verjamem, ampak a se kdo vpraša kakšen pa so pokojnine na Hrvaškem pa ali sploh kdo ve, da je tam obvezna vključitev v enega od pokojninskih stebrov. Ja res je, obvezna, med tem pa pri nas le peščica ljudi sploh ve da to obstaja, pa še od teh jih večina ne vplačuje sama ampak so vključeni preko kakšnih kolektivnih zadev v službi. Ob enem se sprašujem koliko jih ve, da je to še edini način kako si izboljšati svojo dohodninsko napoved in tako v bistvu na dva načina poskrbeti za izboljšanje svojega finančnega stanja.  Seveda ne, mi raje za vse obtožimo državo in to kako pač ne naredi dovolj za svoje državljane. Ampak t...

 prvi sneg mislim. Pred nekaj dnevi sem ravno šel gledat kdaj oktobra smo tekli na smučeh na Rogli in seveda sem našel zapis , če koga zanima. Še enkrat več potrditev tega, da pride prav tale stran, da se včasih pogleda kaj za nazaj, sploh če redno zapisujem stvari. No najbrž sedaj ne bodo napravili tekaških prog, kot so jih tedaj, ali pač... No pa nazaj k aktualnim stvarem. Med tem, ko so eni zboleli za znamenitim covidom in med tem ko drugi pol delovnega časa preživijo v službi pri organizaciji izletov, sem jaz na trenutke prav izžet. V septembru sem oddelal 9 nočnih služb, če računam 12 ur na delu pa še slabi dve uri na poti to vsakemu lahko pove koliko ur ki so namenjeni delu sem preživel tako ali drugače od doma v urah ko normalni ljudje spijo. Če pri tem upošteval še to, da zdaj pa res leta delajo svoje potem morm povedat, da ja sem prav izžet. Da ne omenjam kup drugih stvari, ki me frustrirajo glede tega. Tudi to bo enkrat prišlo na vrsto. Smo pa včeraj zopet bili popoldan ...

 bi se lahko reklo tema, no pa ali je res zadnji. Eni bi si srčno želeli, da bi bil, po vsem tem, ko sem bil nesramno ogoljufan  sem po skoraj dveh letih, vloženi ovadbi in prijavi na inšpekciji končno dobil nazaj denar, ki mi je bil ukraden. No lahko bi rekli, da sem dobil vrnjeno glavnico, ne bom pa ugibal kakšne so v tem primeru zamudne obresti in pa nastala škoda, ki mi jo je dotična oseba povzročila, seveda tudi ne bom omenjal poslanega dopisa s katerim bi zdaj lahko bilo pač vse pozabljeno.... Ampak pustimo to, zadnjič sem na brzino omeni, da sva bila s Tatjano na Rogli na trejl teku, ne vem pa če sem kaj omenil, da sem tam srečal starega tekaškega kolega s katerim sma skupaj tekla, ko še o trejlih ni bilo govora in smo tekači brusili podplate samo na asfaltu. Spomnil sem se prav zabavne zgodbe iz maratona v Trstu, kjer sem se na 4 sekunde približal času tri ure in kako je bilo zabavno. Čeravno moram priznati, da se res slabo spominjam vseh tekov, pa mi je iz tega ostalo...

 bo tole pisanje. Ampak najprej na to kar se mi je zgodilo včeraj na cesti. Torej z malim se peljema iz Zreč proti Konjicam in v rondoju pri Ulipiju (keri veste kje je to veste) pa saj ni važno. V glavnem rondo kjer pride regionalka iz Celja proti Konjicam, kjer je sedaj pač pregovorno gužva, ker se jih veliko izmika še večji, ki je na avtocesti čakam, da se lahko varno vključim v promet, seveda je to včasih malo triki, najprej se je en Čeh zapeljal kr ravno tak da sem že mislu, da bo šel na otok, pol se jih je par probalo temu zapletu nekak izognit, seveda jih pol nekaj pozabi dat žmigavc ko gredo ven in tako, no v glavnem čakam, kaj bo iz te kolobocije in v ogledalu vidim, da nekdo neizmerno krili z rokami za mano, nakar me poskuša celo prehiteti al kar koli že, pa dobro no človek si mislim, daj se umiri a ne vidiš, da je gužva in mi smo tisti, ki jo delamo, kam se ti mudi. No kriljenje in mahanje se nadaljuje, jaz potem speljem v rondo in ker vem, da je takoj za tem stara avtobu...

 ali bolje rečeno slabih 24 ur, ki so se potegnile čez dva različna dneva. Ampak, najprej k temu, kaj je bil najverjetnejši vzrok da je prišlo do tega. Torej, prejšnji teden sem imel v petih dneh štiri 12 urne službe, od tega tri nočne, za povrhu sem se vmes ukvarjal z iskanjem nekoga, ki bi nam porihtal počeno vodovodno cev v steni, ki je že res nevarno puščala. Ob tem ne vem, če se splača zgubljati besede o tem kako sem iskal vodovodarja. Seveda sem najprej malo preveril pri kolegih, če ima slučajno kdo kak kontakt, seveda neuspešno, potem pa v akcijo, kar pomeni internet in potem kar po vrsti. po mojem sem nekje po slabi uri končno uspel dobiti nekoga, ki mi je obljubil, da bo še isti dan prišel in pogledal zadevo. Kakor koli, to se je nato seveda zavleklo še v naslednji dan, vmes seveda po noči služba, kar v tem času pomeni, da zaradi tega, ker so dela na avtocesti odhajam od doma včasih dve uri pred začetkom, kar mi na koncu za en šiht vzame tud 15 ur.  V glavnem to smo d...

 bi lahko rekli, sploh glede na to, da je to že četrto leto zapored naša destinacija za dopust ob morju. Čeprav roko na srce bi meni bilj odgovarjal obisk kakega malo bolj severnega dela Evrope v tem času. Kakor koli, ko pa človek išče da bi preživel dopust nekje ob morju pa je Grčija najboljša opcija, ko človek pogleda širšo sliko, sploh glede na to kar ponuja naša sosednja država, ki je za poje pojme pravi raj, vendar ne sedaj v vrhu sezone. V glavnem mi smo se zopet podali na not in to sedaj že v ustaljenem ritmu, prvi dan do Predejan z vmesnim postankom v Leskovcu na obvezne čavape, nato pa drugi dan do cilja. Tudi leto smo si za prvi teden izbrali že preizkušen kamp pod Olimpom in glej ga zlomka, kar nekaj Slovencev je bilo letos v tem kampu, se kar sprašujem, če je šel kateri tja tudi zaradi mojih zapisov v preteklosti. Kakor koli, kamp je odlična destinacija za vse, ki si želijo miru in odmika od gužve, saj je plaža bolj ali maj prazna, razen za vikend, ko pride nekaj vikend...

 in tokrat se vračam spet na že tolikokrat izpeto temo, hišni ljubljenčki. Povod za tole pa so govorice in zapiski o tem, da se je v enem od krajev pojavilo, da je poginilo več hišnih ljubljenčkov, beri psov in mačk. Da ne bo pomote, jaz vsekakor obsojam taka dejanja, da se posameznik ali pa skupina na kakršen koli način spravi na živali, ki niso popolnoma nič krive, se pa ob enem sprašujem zakaj do tega pride. In ko se začneš spraševati kaj je do tega privedlo, se kar ne čudim da je nekomu "počilo" in je posegel po takih dejanjih.  Seveda bo sedaj zgledalo, kot da sem živalomrznež a sem vse prej kot to, je pa res, da mi ne samo na živce, ampak še na kaj drugega gre večina lastnikov živali, ki ne samo, da se ne znajo obnašati, ampak po moje pojma nimajo, kako je sploh treba skrbeti za živali. Tu bom sedaj dodal lastna opažanja. Torej v moji neposredni bližini živi kup ljudi, ki ima doma v stanovanjih pse, nemalo kdo ne samo enega, koliko je po stanovanjih še mačk ali drugih ž...

 so te dni, ko so toplejši dnevi spremljevalec na balkonu.  Najprej novi Vrenko, ki zopet razrešuje uganke in to v pravem pomenu besede, ne samo, da razrešuje zanimive kriminalne uganke, ob enem si krajša čas tudi s sodokujem. Čeprav je v pokoju pa si vedno najde delo in tudi, ko je na rehabilitaciji rame v toplicah ne more iz svoje kože in poleg tega, da opazuje ljudi, ki ga obkrožujejo se ravno v teh toplicah zgodi nekaj, kar pritegne njegovo pozornost. naj bo dovolj o zgodbi, kot vsi Vrenkoti, tudi ta ne razočara, no vsaj mene ni. In, ko sem tako prebral eno čisto frišno, je prav, da vzamem v roke še eno zelo staro. Moram priznati, da sem jo že prebral pred leti a ker me zgodbe povezane z 2. svetovno vojno vedno privlačijo sem se spomnil na njo in ni mi žal, da sem jo ponovno prebral. gre za Noč dolgih nožev. Knjiga, ki je potisnjena v čas, ko je Hitler prišel na oblast, opisuje pa skupino izurjenih mladeničev, ki so bili del posebne skupine, ki je bila namenjena likvidacij...

 je v teh dneh, ko nas je začelo kuhati v dolini prava izbira za pobeg na friš luft. In k sreči nam je ta vikend, ko je v dolini bilo že nad 30 nam uspelo, da smo se lahko umaknili na 1500 metrov višine. Torej v petek popoldan smo nekaj vrgli na roštilj v soboto pa smo pol dneva preživeli v naravi.  Najbolj od vsega kar me je zanimalo je bilo v kolkem času lahko pridem iz Rogle na Lovrenška in nazaj. Na zadnje sem bil tako v tekaškem tempu na tej turi pred dvemi leti, ko sem porabil dobro uro in deset za tja in nazaj. No dve leti za tem, sem ponovil vajo in glej ga zlomka, čeprav dve leti starejši sem porabil dobro minuto več a če računam, da sem moral narediti par obvozov zaradi podrtega drevja na koncu zna bit, da bi na trasi, ki bi bila ista najbrž bil celoten krog celo kako minutko hitrejši. Ampak saj ni važno.  V glavnem za nami je lep vikend preživet na Rogli in prav želim si še vsaj enega v tem poletju.

 se je začela in s sabo prinesla prve nevihte in točo a tole ne bo o vremenu, na katerega v bistvu nimamo vpliva in smo za to kako je bolj ali manj krivi sami. Tole bo bolj o tem kako vročina vpliva na ljudi. Imam že dovolj izkušenj, da vem, da z vročino pride tudi kup nebuloz, ki jih delajo(mo) ljudje. Tako pač je, ko se večina ne zna hladiti drugače, kot z alkoholom in posledično se jim že tako skisani možgani še bolj skisajo. Seveda potem prihaja do vsemogočega, še najmanj je to, da se eni sprejo zaradi malenkosti in potem ostane pri izmenjavi parih besed, seveda jih ima večina pri sebi telefone in kakor jim nekdo pokaže malo več kot krivi prs že vlečejo telefon na plano in vrtijo številko 113. Seveda potem na ves glas razlagajo, koko jih je napadel nekdo, ki ga sploh ne poznajo, kateremu niso storili nič, ampak so se samo brigali sami zase. Seveda se potem kaj hitro izkaže, da so bili vsaj enakopraven, če ne kar glavni vzrok za nastalo situacijo.  Nemalokrat pa zadeve eska...

 in nazaj. To je ena od poti, ki sem si jo zadal letos. Malo zaradi tega, ker me je kar malo sram, da imam tako blizu lepe poti za tek pa jih ne izkoristim, malo pa tudi za to, da razbijem monotonost teka po mestu. No, da bo vse skupaj malo bolj zanimivo, sem se na pot podal po nočni. Torej iz Celja direkt na Roglo in potem poto pod noge. V bistvu nisem imel nekih hudi ambicij, pa tudi ne prave predstave koliko mi bo celotna pot tja in nazaj vzela, ker se v bistvu sploh ne spomnim kdaj sem nazadnje bil na Ribniški peš. Vedel sem, da do Lovrenških pridem v dobre pol ure in pa tudi to, da sem tam na slabe pol poti. Čisto pa sem pozabil, da je od Lovrenških najprej spust, ki je od začetka lep in gre po travniku, potem pa zavije v gozd, kjer se pot spremeni v kar zahtevno, polno kamenja in razrito zaradi nalivov. Je pa nato vzpon na najvišji vrh Pohorja lep, saj poteka po lepi poti po gozdu, ob enem pa se tudi kr vleče, sploh, če si zadaš pravi tempo. Na vrhu se že vidi Ribniška in do ...

 so nekaj kar imamo vsi a jih vsak kaže na svoj način. Eni so take sorte, da takoj pokažejo kakšno je njihovo čustveno razpoloženje, spet drugi malo premislijo preden se odločijo, da bodo pokazali in izrazili svoje počutje, imamo pa tudi tretje, ki nikakor ne izpustijo iz sebe nič in se zdijo vedno ravnodušni, seveda pa to ne pomeni, da nimajo čustev ali, da jih kakšna stvar ne prizadene ali razveseli, pač pa samo tega ne izrazijo na pričakovan način, včasih bi se lahko tudi reklo, da to držijo v sebi. Se pa lahko tudi nemalokrat zgodi, da tako zatrta čustva ob pravi spodbudi le pridejo na plano in takrat bi najbrž za tistega, ki je takrat prisoten bilo bolje, da bi bil kje drugje. Se pa na to pojavi zanimiv fenomen, namreč velikokrat take ljudi, ki ne izražajo svojih čustev in so zaradi tega pač bolj tih ali pa umaknjeni, nekdo drug lahko izrabi na način, da takega človeka dobesedno izrablja, da ne rečem še kaj hujšega. Torej nekdo, ki je cel čas tiho, dela in naredi svoje delo, b...

 v takem zaporedju je potekal prejšnji vikend. Kot že zadnja štiri leta smo tudi letos maraton v Radencih preživeli tekaško. V petek zvečer po šihtu do Radencev, v soboto pa na tek. Midva s Tatjano na polovičko otroka pa na pohod. No nekako sva po Ljubljanskem polmaratonu ugotovila, da je veliko lažje teči malo dalj v milejšem temu, kot pa se gnati na desetki. Tudi tokrat je bil cilj priti v cilj pod dvema urama in to nama je tudi uspelo. Na tem mestu bi malo pošpekuliral o sami razdalji, ki so jo namerili organizatorji, že glede na same oznake, ki so jih postavili na progi je bilo jasno, da nekaj čisto ne štima, če je oznaka za 20 in 41 kilometrov na istem mestu, vsi pa vemo, da je nato do cilja polovičke potrebno preteči slab kilometer in sto metrov, za maraton pa še sto metrov več.... Ampak pustimo to ob strani. Midva sva prišla v cilj v pričakovanem tempu in v zadanem času, tako, da je tek bil uspešen. Popoldan smo nato nadaljevali v Moravske, kjer je sledilo popoldansko razvaj...