Preskoči na glavno vsebino

Uničevalec

ja dobesedno to bi se mi lahko reklo, če bi se začel pogovarjat o tekaških copatih. Pa ne v tem smislu, da jih namerno uničujem, ampak v tem, da jih z tekom uničim cel kup. Seveda bi jih še veliko več, če bi jih menjaval tako, kot je to priporočeno, tam na okoli 700 kilometrov. No resnica je pač taka, da jaz z tekaškimi copati naredim včas tud še enkrat tolko, kot je priporočena doza ;). Razlog je seveda enostaven, ker drgač bi se po domače povedano spufal na copatih.

Je pa zadnje čase kar težka odločitev, ko je potrebno it v nabavo za novo robo. Roko na srce mi ni nekaj za eksperimentirat in se raje držim preizkušenih znamk, ki sta v zadnem obdobju zame Nike in Brooks. No z "najkicami" sem imel kar nekaj težav, ker so mi moj priljubljen model Skaylonke umaknali z prodaje (ene mam še skor nove in jih šparam sam za tekme). Imam pa zdaj model Lunarswift, ki se je tud izkazal za odličnega in sem kaj se tega tiče lahk rečem težavo rešil.
Pri Brooksu pa sem sprobal do sedaj dva modela in sem tud bil kar zadovoljen, zato je po tehtnem premisleku padla odločitev še za tretji poskus. In prav danes so prišle to so Brooks Green Silence. Copati na zunaj izgledajo noro dobro pa še nekaj so ekstremno lahki, ne vem če sem že mel tak lahke copate. Mislim pa da je to bolj zarad zgornjega materiala, kot pa zarad podplata, no bomo vidli, ko bomo stvar sprobali.

No ker sma jih nabavla oba s Tatjano jih boma šla danes skup sprobat, je pa model mal podoben minimalističnim modelom, tu predvsem mislim na raven podplat, kjer ni ločena peta in pa na to, da peat ni nič posebej dvignjena ali ojačana.

Ja in sedaj še najboljša stvar teh copat. Copati so kar 75% reciklirani iz drugih copatov in tako tud mal prispevam k čistejšemu okolju.

Zgledajo pa tak

Sigurno je nekaj, da neizrabljeni ne bojo ostali, če bojo pa še zakaj več, bom pa videl.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…