Preskoči na glavno vsebino

Fajn je blo

na letošnjem dopustu, tak lahk na kratko opišem to kak smo se meli. No letos smo se za spremembo od preteklih let, ko sem oz. smo vztrajno hodli k našim sosedom, odločli, da pa poskusimo kako je na našem delčku prelepe obale. In ni nam žal. Res je blo super, namestili smo se tokrat v počitniškem naselju MNZ na Debelem rtiču in v bistvu nimamo pripomb, ker je vse štimalo. Namestitev je bal vredu, hrana tud, in tud plaža je mela dost sence, da smo lahk poležavali, dost plitvo vodo za našo plavalko in tud peskovnik.

No vreme je pa blo in to kako, prve štir dni je blo krepko preko 35 stopinj, komaj pol je padlo na kake 32, ampak smo se kar hitro aklimatizirali, tak da se je dalo preživet.

Kaj se teka tiče pa tak ni panike, da se nebi dalo laufat. Jaz sem mal raziskoval okolico Ankarana tja do Bertokov pa do Dekanov, en dan pa sem se usmeril k našim sosedom Italjanom in odtekel do Milj in nazaj, kjer je res super cesta, ki gre skoz ob morju in lahko sproti pazuješ velike ladje, ki so vsidrane pred Trstom, ko pa se obrneš pa lahk gledaš ladje, ki so namenjene v Koper. V bistvu sem predelal skorj celotno traso malega maratona Kopre - Milje in to v obe smeri in v različnih kombinacijah.
 Pa še mal slikic.

Pogled iz apartmaja.


Pogled na tisti del, ki bi v bistvu moral bit še Slovenski, ampak kaj je je.


Pogled proti našemu apartmaju.


Če nas je kdo iskal je moral pogledat samo po terasah apartmajev.


Popoldanski počitek tavlke Kuharce.


In še tamale.



Ja pa da ne pozabim še sobotnega popoldanskega obiska v Luciji pri Rojkotih, ki se je končal tako da sem bil v nedeljo vesel, da je pihala burja in da mi je prepihalo glavo ;)

Pa da ne pozabim še obiska akvarija v Piranu in na poti nazaj še Ljubljanskega ZOO.

V glavnem naša obala nas ni razočarala in zagotovo se še vrnemo.



Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …