Preskoči na glavno vsebino

Fajn je blo

na letošnjem dopustu, tak lahk na kratko opišem to kak smo se meli. No letos smo se za spremembo od preteklih let, ko sem oz. smo vztrajno hodli k našim sosedom, odločli, da pa poskusimo kako je na našem delčku prelepe obale. In ni nam žal. Res je blo super, namestili smo se tokrat v počitniškem naselju MNZ na Debelem rtiču in v bistvu nimamo pripomb, ker je vse štimalo. Namestitev je bal vredu, hrana tud, in tud plaža je mela dost sence, da smo lahk poležavali, dost plitvo vodo za našo plavalko in tud peskovnik.

No vreme je pa blo in to kako, prve štir dni je blo krepko preko 35 stopinj, komaj pol je padlo na kake 32, ampak smo se kar hitro aklimatizirali, tak da se je dalo preživet.

Kaj se teka tiče pa tak ni panike, da se nebi dalo laufat. Jaz sem mal raziskoval okolico Ankarana tja do Bertokov pa do Dekanov, en dan pa sem se usmeril k našim sosedom Italjanom in odtekel do Milj in nazaj, kjer je res super cesta, ki gre skoz ob morju in lahko sproti pazuješ velike ladje, ki so vsidrane pred Trstom, ko pa se obrneš pa lahk gledaš ladje, ki so namenjene v Koper. V bistvu sem predelal skorj celotno traso malega maratona Kopre - Milje in to v obe smeri in v različnih kombinacijah.
 Pa še mal slikic.

Pogled iz apartmaja.


Pogled na tisti del, ki bi v bistvu moral bit še Slovenski, ampak kaj je je.


Pogled proti našemu apartmaju.


Če nas je kdo iskal je moral pogledat samo po terasah apartmajev.


Popoldanski počitek tavlke Kuharce.


In še tamale.



Ja pa da ne pozabim še sobotnega popoldanskega obiska v Luciji pri Rojkotih, ki se je končal tako da sem bil v nedeljo vesel, da je pihala burja in da mi je prepihalo glavo ;)

Pa da ne pozabim še obiska akvarija v Piranu in na poti nazaj še Ljubljanskega ZOO.

V glavnem naša obala nas ni razočarala in zagotovo se še vrnemo.



Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…