Preskoči na glavno vsebino

75%

je nekje tista raven, do katere sem že priplezal od maja, ko so se začele moje težave s poškodbami in nato še plučnica. Počas, ampak res počas in zagotovo se vračam k močem in se pobiram po (pre)dolgi sezoni, ki je pustila kar nekaj posledic.

Je pa pri vsem tem dobro to, da si človek potem marsikaj prebere in poišče načine kako se čim bolj efektivno rešiti težav, sproti pa se še veliko nauči, kar pa tud ni slabo. Kot vedno je najbolje vsako stvar sprobat na seb, da si potem lahk ziher kaj ti in kaj ti ne pomaga. Je pa res, da takrat ko ti gre se stvari zdijo otročje lahke in nobena stvar ni pretežka, ko pa ne gre pa je lahk še tako mala stvar včas zelo naporna. Tako na primer sem jaz po pljučnici bil tak crknjen, da nisem prelaufal niti 4 kilometre v kosu, no k sreči je zdaj že VELIKO bolje.

Ob iskanju vsemogočih stvari sem naletel na zanimivo spletno stran, ki je men dala veliko novih napotkov, kako se rešit poškodb, kako pristopit k treningu in še kaj se najde... Tako zadnje čase veliko treniram predvsem v aerobnem področju in morm priznat, da je to prav uživaško početje in garant ne morem fasat kake poškodbe, saj pri takih obratih človek res lahk uživa pa še ni strahu, da bi si kaj pretegno.

Se mi je pa počasi začela poznat tud redna vadba vaj za moč, ki so nekakšna moja kombinacija famoznega TT treninga (če koga zanima naj klikne), ki ga izvaja Tatjana, ki ima večne pripombe na moje izvajanje, no kakor koli že fino se zašvicam in aktiviram kar dosti mišic in tako pridno utrjujem predvsem mišice okoli hrbta in na rokah.

No pa da ne pozabim še zadnje moje pridobitve, ki je vredna vsakega eura, to pa je mount-bike, s katerim se sedaj preganjam po makedamskih cestah Pohorja in je res pravi balzam za dušo in telo (skor tak ko tek na smučeh hahaha).

Itak pa nas sedaj vse čaka končno zaslužen dopust in bomo končno mal odklopli od vsakdana in mal spremenili okolje in klimo, ampak o tem kdaj drugič...

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…