Preskoči na glavno vsebino

Z biciklom v Zreče mal drgač

kot ponavadi. Saj sem si tokrat izbral za traso pot čez Pohorje, ki smo jo lani pretekli na teku po Pohorju s to razliko, da sem jaz na Pesku nadaljeval do Rogle in se nato spustil v Zreče.

Pot je potekala iz Maribora z lahkotnim ogrevanjem do Peker, kjer se začne vzpon, ki le tu in tam malo popusti in tako se že po 15ih kilometrih nabere za 620 višincev. Nato sledi zavoj pri odcepu za dom na Pečkah. Od tu dalje se je potrebno le držati tabel z napisom PT in nimaš kaj falit. No tud trasa na trenutke postane bolj prijazna z kar nekaj spusti vmes, ki pa jim sledijo obvezni vzponi.

Tako cesta vodi dalje do Glažute in nato prosti Šumiku, ki je očitno zelo priljubljena točka za piknike, saj je bilo tam kar veliko ljudi, ki so veselo piknikirali in se hladili ob potočku, ki teče tam mimo. Nato sledi pot do Klopnega vrha do koder se cesta rahlo vzpenja in se da prav fajn pritiskat, če ti je seveda še ostalo kaj "dinamita" v nogah. Od Klopnega vrha pa do odcepa za Pesek pa pravi raj za gorsko kolo, fina cesta, ki gre malo gore dole in se da drvet skoz z hitrostjo okoli 35 km/h, no nato sledi še vzpon na Pesek in od ta še dobre 3 kilometrčke do Rogle, od tam pa samo še vratolomni spust, ki je bil danes podoben spustu v pečico...

Na koncu se je d dobrih 3 urah in pol nabralo za 67 kilometrov in 1565 višincev.
Tu pa še karta s profilom celotne Pohorske kolesarske transferzale, ki se nadaljuje še na Koroško.




Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…