Preskoči na glavno vsebino

Z biciklom v Zreče mal drgač

kot ponavadi. Saj sem si tokrat izbral za traso pot čez Pohorje, ki smo jo lani pretekli na teku po Pohorju s to razliko, da sem jaz na Pesku nadaljeval do Rogle in se nato spustil v Zreče.

Pot je potekala iz Maribora z lahkotnim ogrevanjem do Peker, kjer se začne vzpon, ki le tu in tam malo popusti in tako se že po 15ih kilometrih nabere za 620 višincev. Nato sledi zavoj pri odcepu za dom na Pečkah. Od tu dalje se je potrebno le držati tabel z napisom PT in nimaš kaj falit. No tud trasa na trenutke postane bolj prijazna z kar nekaj spusti vmes, ki pa jim sledijo obvezni vzponi.

Tako cesta vodi dalje do Glažute in nato prosti Šumiku, ki je očitno zelo priljubljena točka za piknike, saj je bilo tam kar veliko ljudi, ki so veselo piknikirali in se hladili ob potočku, ki teče tam mimo. Nato sledi pot do Klopnega vrha do koder se cesta rahlo vzpenja in se da prav fajn pritiskat, če ti je seveda še ostalo kaj "dinamita" v nogah. Od Klopnega vrha pa do odcepa za Pesek pa pravi raj za gorsko kolo, fina cesta, ki gre malo gore dole in se da drvet skoz z hitrostjo okoli 35 km/h, no nato sledi še vzpon na Pesek in od ta še dobre 3 kilometrčke do Rogle, od tam pa samo še vratolomni spust, ki je bil danes podoben spustu v pečico...

Na koncu se je d dobrih 3 urah in pol nabralo za 67 kilometrov in 1565 višincev.
Tu pa še karta s profilom celotne Pohorske kolesarske transferzale, ki se nadaljuje še na Koroško.




Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …