Preskoči na glavno vsebino

Gužva

bi se lahk reklo temu kaj se dogaja zadnjih nekaj tednov. No to, da je treba pač hodit v službo pa da je treba migat kolk se da je jasna stvar. Je pa zadnje čase še kup stvari, ki jih je bilo ali pa jih je še treba postoriti.

Najprej je blo treba uredit par stvari v Mariboru in kot je rekla Tatjana so se zvezde končno postavile v pravi položaj in tako smo v eni sami soboti zrihtali vse tisto, kar je blo za narest že kar nekaj časa. Tako je napa dobila novo cev, ki smo jo na "željo" zgornjega soseda sedaj napeljali skozi okno (očitno smo mu preveč delali lušte z našo kuhinjo). Naslednje kar je bilo treba narest je bila obdelava zračnikov v kopalnici, ki so bolj kot čemur koli služili dotoku mrzlega zraka v stanovanje in glede na to, da je luknja bila čist pr WC školjki si lahk predstavljate kak je fajn, ko zjutraj lepo sedeš k pobožnemu opravilu in te, če ne druga kaj hitro spravi k seb frištn luft, ki potegne po nogah. No ud to stvar smo uspešno rešili. Še zadnje, kar je blo, je bila montaža nove luči, ki pa je uspela ene 80%, no glavn je da luč sveti ;). Edin, kaj še je treba narest je namestitev štange, ker pač imajo pr nas nekateri neznasko željo po obešanju ;).

OK. Ampak, da to ne bo zadosti pa je prišel na vrsto še en projekt. Namreč odločitev je padla, da se končno odpovem stanovanju v Zrečah, no v bistvu smo naredli kompromis. Res je da se bom odpovedal dosedanjemu stanovanju, ampak ne povsem saj smo se odločili, da kupimo eno manjše stanovanje, ki je na mojo željo seveda tud v Zrečah, ki ga bomo lahk uporabljali za "vikend", tu pa tam ga pa bomo mal oddali kakemu turistu, no ampak o tem ko bodo stvari dokončane. Bistveno pr vsem tem je to, da človek kar ne more vrjet, kaj vse se lahko v parih letih spravi v eno bogo dvosobno stanovnje. Moram rečt, da mi je selitev vzela kar več časa, kot pa sem misli, da mi bo. Še sreča, da mi je uspelo stvari, za katere sem se odločil, da jih ne potrebujem vse uspešno prodat, če ne bi blo dela še velik več. Ja pa seča tud, da je ata že v penziji in ima dost časa, da mi je pr tem kar velik pomagal, sploh pri koordiniranju prodaje je bil taglavni. 

Hvala bogu pa grejo stvari počas kar se selitve tiče h koncu in sedaj nas čaka rahla renovacija nove pridobitve nato pa veselo koriščenje ob vikendih in pa predvsem pozmi.

No pa še nekaj o mojih športnih aktivnostih, ki jih v bistvu ni, no vsaj kaj se tiče tekmovalnega dela. Po vseh pripetljajih s tem in onim je odločitev že zdavnaj padla, da si vzamem mal pavze od tekem, da se spočijem in na novo zmotiviram. Seveda pa to ne pomeni, da ne treniram, oja seveda treniram, le da so treningi manj obremenjujoči, da mam med tekom čas tud za kako pavzico, da si na kolesu pogledat tud še kaj drga kot pa števec in cesto...

Edin kaj je za letos ostalo je Sladki vrh, pa še to bolj zarad druženja, kot pa kaj resnega.

Pa še pogled iz našega novega vikenda ;)


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…