Gibanje po petdesetem
je naslednja tema in namenoma ni naslov šport ampak gibanje. Gre namreč za to, da se jaz zavedam, da to kar delam jaz je vsakdanjik le peščice ljudi, vsi ostali pa se bolj ali manj trudijo z neke vrste gibanjem. Večkrat doma debata nanese na to temo, športa namreč in velikokrat se morama s Tatjano opomniti, da to kar delam ja in kar dela ona ni "normalno", če kar uporabim to besedo, za večino. Večina se bori s tem, da se spravi v katero koli obliko gibanja in si pri tem ne pomaga na kakršen koli način z kakimi drugimi sredstvi, kot je na primer elektrika, ki je še kako popularna te dne. Ampak, da spet ne zabluzim... Torej, če je še pred dvajsetimi ali tridesetimi leti bilo kradenje bogu časa, če si šel na kolo ali tečt, pa je danes ob zavedanju, da več kot polovica ljudi presedi čas, ki je namenjen delu in, da se večini potem ne da da bi se spravili v neko gibanje. Seveda, je bilo pred časom drugače, veliko več ljudi se je že v službi več premikalo, veliko več, jih je tudi ...