Preskoči na glavno vsebino

Še en breg

tokrat sem se odpravil na Koroško, da še tam sprobam mal svojga gorca. Ker smo imeli pred kratkim piknik v Slovenj Gradcu je bila to enkratna priložnost, da združim piknik še z malo športa in sem se odločil, da naskočim Uršljo goro. Mal sem prebral na netu, kje poteka cesta in ugotovil, da sem v bistvu pol proge že spoznal pred parimi leti, ko sem se udeležil teka na Navrske ledine.
Tako sem se z avtom pripeljal do Ivarčkega jezera in od tam začel z vzponom na Uršljo goro. Najprej se cesta malenkost spusti, nato pa se začne vzpon. Cesta je nekaj časa asfaltirana potem pa se začne makadam, ki je prav tako dobro vzdrževan, le tu pa tam so bile na cesti luže, saj je zadnje čase bilo kr nekaj dežja, v bistvu je deževalo še malo preden sem začel z vzponom. V glavnem cesta se lepo enakomerno vzpenja skoraj do ledin, ko se malenkost zravna in nato od ledin naprej tudi parkrat malo spusti, nato pa se zopet vzpenja vse do zloglasne rampe, od koder pa se rez začne peklenski vzpon. Po nekaterih podatkih naj bi šlo tu v 1300 metrih za povprečno dober 27% naklon, ki se tu pa tam pa tam nagne celo čez 30%. Tako sem kakih 300 metrov od rampe že veselo pešaču zravn bicikla, no pol spet mal peljal in spet pečaču in tak do vrha. Pešačenje gre tud nekaj na račun moje neizkušenosti na takih puklih, nekaj na račun mokre podlage in nekaj zarad malo že znucane zadnje gume, ki je bila za boljši oprijem tud občutno preveč napumpana. No kakor kol že sem si reku, da probam še kdaj takrat že mal bolj pripravljen na to kaj me čaka ;).

Pa še graf vzpona (še dobr, da sem pulz metr pozabu doma...)


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

Nevaren šport

je tale tek na smučeh. Pa čeglih se poganjaš z lastno silo pa se men vsake tolko časa uspe poškodovat. Pred leti sem si pikno palco med noge, po moje ne rabim razlagat kak je bil potem konec, polet preko in, da bo mera polna ročaj palce točno na rebra pri pristanku na tla. No zdaj sem šel še korak naprej, namreč se mi je uspelo s palco po žnablih. Kak točno se mi je to naredlo še ugibam, zdi se mi da sem hotel z roko mal nos ubrisat pri tem pa se mi je palca zapičla v sneg in posledično sem sam sebe po zobeh. Rezultat prebita ustnica, še sreča so zobje ostali v čelusti.
Rezultat pa je tu.
Kaj se snežnih razmer tiče, niso briljantne a za tek je še, stadion in pa pod jezerom ter povezava med njima je še ok. Tak je blo včeraj.