Preskoči na glavno vsebino

Na vzhodu

naše EU se nahajam tokrat in to v Romuniji. Ja tud tu je treba pogledat kako zgleda meja našega EU-ja. In tako sem tokrat na meji z Ukrajino, kjer malo pomagam kolegom pri opravljanju dela.

No ob enem je to lepa priložnost, da spoznam novo državo, njene običaje, hrano, itd. No na začetku kar šok ko se začnem spoznavati z prvo stvarjo in to so Romunske ceste, ki so na trenutke bolj kolovozi kot pa ceste in po nekaj urah vožnje se začnem reso spraševati zakaj sem moral kupit vinjeto, če pa ni nikjer avtoceste, kaj avtoceste, tud obvoznic okoli večjih mest ni. No s časom se pač navadiš, da se skozi kraje vozi ne 50 ampak malo več, pa tud na to, da morš mal pazit ker nikoli ne veš, kaj je za naslednjim ovinkom ali kaj ti prihaja nasproti. No po parih uvajalnih dneh pač pogruntaš sistem, no prva stvar je to, da se pač tu pot ne meri v kilometrih ampak v urah, ki jih rabiš, da prideš od točke A do točke B. No naslednja stvar je, da se vsi kar naprej rokujejo, vendar je to mal drgač ko pr nas, ko si s stiskom roke pogledaš v oči in pozdraviš, tu zgleda to nenehno rokovanje bolj kot da bi komu mimogrede reku "zdravo"...

No glede samga sistema dela in pa sistema v službi pač ne bom puščal komentarjev, ker bi bli neumestni jaz pač tu gostujem in na men je, da se prilagodim kolk se le da, kaj več pa nima smisla govorit.

No, da pa nebi keri  mislu, da tu samo delam. Seveda imam čas tud za sebe, poleg tega, da mal bluzim okoli in si kaj ogledam sem tud do včeri pridno treniral saj imam s sabo tud kolo. Ja do včeraj, ker sem pač spet staknu zoprno bolečino piriformisa, ki je tako močna, da sem bil prisiljen sprobat tud kako laufa zdravstveni sistem v Romuniji...

Letos stvari pač zgleda začnejo it narobe takoj ko začnem samo malo mislit, da bi pa mogoč le šel na kako tekmo. Tako je blo že spomladi, samo da sem pomislu na teko že sem staknu isto poškodbo kot zdaj, le da se je zdaj zamenjala stran telesa. No kakorkoli jaz sem optimist in upam, da mi bo doslednje mirovanje vseeno omogočilo, da grem na tekmo.

Pa še mal slikovnega materiala.

Prehitevanje po Romunsko
Ptromet iz nasprotne smeri
Hotel grofa Drakule
Delček kulture
Tud hribe majo

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

Nevaren šport

je tale tek na smučeh. Pa čeglih se poganjaš z lastno silo pa se men vsake tolko časa uspe poškodovat. Pred leti sem si pikno palco med noge, po moje ne rabim razlagat kak je bil potem konec, polet preko in, da bo mera polna ročaj palce točno na rebra pri pristanku na tla. No zdaj sem šel še korak naprej, namreč se mi je uspelo s palco po žnablih. Kak točno se mi je to naredlo še ugibam, zdi se mi da sem hotel z roko mal nos ubrisat pri tem pa se mi je palca zapičla v sneg in posledično sem sam sebe po zobeh. Rezultat prebita ustnica, še sreča so zobje ostali v čelusti.
Rezultat pa je tu.
Kaj se snežnih razmer tiče, niso briljantne a za tek je še, stadion in pa pod jezerom ter povezava med njima je še ok. Tak je blo včeraj.