Preskoči na glavno vsebino

Na vzhodu

naše EU se nahajam tokrat in to v Romuniji. Ja tud tu je treba pogledat kako zgleda meja našega EU-ja. In tako sem tokrat na meji z Ukrajino, kjer malo pomagam kolegom pri opravljanju dela.

No ob enem je to lepa priložnost, da spoznam novo državo, njene običaje, hrano, itd. No na začetku kar šok ko se začnem spoznavati z prvo stvarjo in to so Romunske ceste, ki so na trenutke bolj kolovozi kot pa ceste in po nekaj urah vožnje se začnem reso spraševati zakaj sem moral kupit vinjeto, če pa ni nikjer avtoceste, kaj avtoceste, tud obvoznic okoli večjih mest ni. No s časom se pač navadiš, da se skozi kraje vozi ne 50 ampak malo več, pa tud na to, da morš mal pazit ker nikoli ne veš, kaj je za naslednjim ovinkom ali kaj ti prihaja nasproti. No po parih uvajalnih dneh pač pogruntaš sistem, no prva stvar je to, da se pač tu pot ne meri v kilometrih ampak v urah, ki jih rabiš, da prideš od točke A do točke B. No naslednja stvar je, da se vsi kar naprej rokujejo, vendar je to mal drgač ko pr nas, ko si s stiskom roke pogledaš v oči in pozdraviš, tu zgleda to nenehno rokovanje bolj kot da bi komu mimogrede reku "zdravo"...

No glede samga sistema dela in pa sistema v službi pač ne bom puščal komentarjev, ker bi bli neumestni jaz pač tu gostujem in na men je, da se prilagodim kolk se le da, kaj več pa nima smisla govorit.

No, da pa nebi keri  mislu, da tu samo delam. Seveda imam čas tud za sebe, poleg tega, da mal bluzim okoli in si kaj ogledam sem tud do včeri pridno treniral saj imam s sabo tud kolo. Ja do včeraj, ker sem pač spet staknu zoprno bolečino piriformisa, ki je tako močna, da sem bil prisiljen sprobat tud kako laufa zdravstveni sistem v Romuniji...

Letos stvari pač zgleda začnejo it narobe takoj ko začnem samo malo mislit, da bi pa mogoč le šel na kako tekmo. Tako je blo že spomladi, samo da sem pomislu na teko že sem staknu isto poškodbo kot zdaj, le da se je zdaj zamenjala stran telesa. No kakorkoli jaz sem optimist in upam, da mi bo doslednje mirovanje vseeno omogočilo, da grem na tekmo.

Pa še mal slikovnega materiala.

Prehitevanje po Romunsko
Ptromet iz nasprotne smeri
Hotel grofa Drakule
Delček kulture
Tud hribe majo

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…