Preskoči na glavno vsebino

Če nič druga

sem pač spremenil mal svojo obliko in vsebino spletnega dnevnika. Očitno se res nič kaj ne dogaja... Ja pa še res je. 

Zakoračili smno v pestro jesen, ki nam je postregla že s prvim snegom, ki pa seveda še ni prinesel zime, no me je pa že fajn opomnil, da končno prihaja zima in z njo dokaj sproščeno obdobje vsaj kaj se športa tiče. No kakor koli že, letos je zame celo leto tekmovalno sproščeno saj mi ni uspelo priti niti na eno tekmo. No pa nič ne de bo že bolje.

V soboto si obetam fino druženje že 6ič zapored v kroženju na Sladkih6. Namen je seveda predvsem srečanje z starimi znanci, da rečemo kero in pa da odtečem kaki kilometer. Kolk pa jih bo pa je odvisno predvsem od počutja, ki je še vedno dokaj spreminjujoče. Nikakor pa ne morem ugotovit, kaj je odvsno oz. kaj sploh vpliva na to, kako se počutim in kolk me še trga po nogi. No ampak predvidevam, da bo tud to minilo.

Drgač pa nič novega, kriza še vedno traja, če ne druga nas vsaki dan prepričujejo, da traja. Na vsakem koraku čujemo samo, kako je treba šparat in kako bo še huje in kaj bo, če ne bomo šparali. Vse skupaj se ja zažrlo že tako globoko, da so vsi že čist preplašeni, kar pa je še huje in je tipično za Slovence pa je to, da se kaj hitro sprijaznijo s tem, da se jim pač odrekajo vse mogoče stvari, na račun katerih se nato lahko na drugih koncih še bolj troši in zapravlja prigaran denar ljudstva. To isto ljudstvo pa žal že dolgo več ne živi ampak životari in je ratalo popolnoma apatično na stvari, ki se dogajajo okoli njega. No to je edina pametna razlaga, ki jo imam jaz na vse dogajanje okoli nas in na to, kako mirno se vse to spremlja.

Dost politike... Kot sem že omenil me po nogi še kar, včasih bolj, drugič spet manj trga, vendar pa je zdaj to dokaj vzdržno, tako da lahk kolkrtolk tečem in pa seveda še kolesarim, dokler vreme še dopušča tud take aktivnosti. Mogoč pa bo konc novemra že tud kaj senga, da sprobamo še mal tekaške.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …