Preskoči na glavno vsebino

Spanje



in še več spanja, to je glavna tema tega tedna. No vsaj pri meni. Glede na to, da je za mano zelo naporen oktober, ki se je nato raztegnil še v začetek novembra. Ja kdo bi si mislu, tud v javni upravi je treba delat... V glavnem blo je naporno, tedni z 50+ urnim delavnikom od tega kr nekaj nočnih me je res kar zmučilo, še posebej nočne, ki me čist vržejo z ritma in pol sem čist adijo. No kakor kol že zdaj je to mimo in prišel je teden zasluženga počitka, ki pa je v prvi meri namenjen spanju. Pa tud jutranjemu poležavanju v pojstli, kar pa zame ni glih najbolj značilno, ampak včas pa kr paše.

No za nami je tud že šesta izvedba Sladkih6, ki pa je prinesla nenormalno konkurenco in več kot odlične rezultate. Prav z veseljem je blo gledat tolk odličnih tekačev na kupu. No jaz sem vseskupaj zaključil po dveh urah in tričetrt. Pač nisem videl smisla v vsem skup. Kot prvo sploh nisem pripravljen, kot drugo me še vedno trga in pa najbolj pomembno od vsega pač, da se mi enostavno ne da...


No je pa november izbran za PALEO IZZIV, čeprav sem jaz mnenja, da bi bil pravi izziv, če bi to blo decembra. Paleo, ja to je to, kar sem jaz sprobal mal pa po kakih treh tednih odnehal. Najbrž sem preveč pogrešal čokolado in napolitanke, poleg tega pa nekak ni šlo skup z mojim načinom treninga in z vsem skupaj nasplošno. Me pa zanima kaki bojo rezultati in kolk pošteno bo kdo ki sodeluje v tem izzivu povedal kako gre to skupaj z malo bolj resnim udejstvovanjem v vzdržljivostnem športu. No najbrž kermu to tud ratuje, men pač žal ne.

Drgač pa nič kaj novga, razen to, da sem si včeri poleg vsega kar me muči fajn nategno še hrbtne mišice z kettlebeli. sem zgleda mal pretiraval... No vsaj pozabim na zbadanje v nogi ;)

Danes pa sem se odločil, da skočim še z bajkom na Pohorje, no predvsem zato, ker se je začelo kazat mal sonce. Seveda pa se je med potjo gor spustila megla in od finega spusta ni ostalo velik več, kot, da mej je skor celo pot navzdol zeblo ko pesa. No je pa vsaj vzpon bil fajn.

V glavnem čakamo zimo.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …