Preskoči na glavno vsebino

Spanje



in še več spanja, to je glavna tema tega tedna. No vsaj pri meni. Glede na to, da je za mano zelo naporen oktober, ki se je nato raztegnil še v začetek novembra. Ja kdo bi si mislu, tud v javni upravi je treba delat... V glavnem blo je naporno, tedni z 50+ urnim delavnikom od tega kr nekaj nočnih me je res kar zmučilo, še posebej nočne, ki me čist vržejo z ritma in pol sem čist adijo. No kakor kol že zdaj je to mimo in prišel je teden zasluženga počitka, ki pa je v prvi meri namenjen spanju. Pa tud jutranjemu poležavanju v pojstli, kar pa zame ni glih najbolj značilno, ampak včas pa kr paše.

No za nami je tud že šesta izvedba Sladkih6, ki pa je prinesla nenormalno konkurenco in več kot odlične rezultate. Prav z veseljem je blo gledat tolk odličnih tekačev na kupu. No jaz sem vseskupaj zaključil po dveh urah in tričetrt. Pač nisem videl smisla v vsem skup. Kot prvo sploh nisem pripravljen, kot drugo me še vedno trga in pa najbolj pomembno od vsega pač, da se mi enostavno ne da...


No je pa november izbran za PALEO IZZIV, čeprav sem jaz mnenja, da bi bil pravi izziv, če bi to blo decembra. Paleo, ja to je to, kar sem jaz sprobal mal pa po kakih treh tednih odnehal. Najbrž sem preveč pogrešal čokolado in napolitanke, poleg tega pa nekak ni šlo skup z mojim načinom treninga in z vsem skupaj nasplošno. Me pa zanima kaki bojo rezultati in kolk pošteno bo kdo ki sodeluje v tem izzivu povedal kako gre to skupaj z malo bolj resnim udejstvovanjem v vzdržljivostnem športu. No najbrž kermu to tud ratuje, men pač žal ne.

Drgač pa nič kaj novga, razen to, da sem si včeri poleg vsega kar me muči fajn nategno še hrbtne mišice z kettlebeli. sem zgleda mal pretiraval... No vsaj pozabim na zbadanje v nogi ;)

Danes pa sem se odločil, da skočim še z bajkom na Pohorje, no predvsem zato, ker se je začelo kazat mal sonce. Seveda pa se je med potjo gor spustila megla in od finega spusta ni ostalo velik več, kot, da mej je skor celo pot navzdol zeblo ko pesa. No je pa vsaj vzpon bil fajn.

V glavnem čakamo zimo.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…