Preskoči na glavno vsebino

Mal v naravo

da ne bom samo v tej betonski džungli med avti in ostalimi prevoznimi sredstvi, ki švigajo okoli mene, ko grem tečt al pa kolesarit. Žal pa je zadnji čas blo tako, da ni blo druge možnosti, kot, da sem skoz nekje v mestu in pač tam izkoristim največ, kar lahko od narave.

No k sreči pa je tega zdaj konc in mam mal časa tud, da vsake tolk časa grem mal v naravo, kjer pa je popolna tišina in se sliši le šumeje listja, pričje petje in pa zvok koraka ali gum bicikla. Tako sem zdaj že izkoristil par juter po nočnem šihtu in šel tečt ob meji s Hrvaško, kjer ni nobenga prometa le kak zajc al pa srna skočita v kak grm ko me zagledata, no pa tud z biciklom sem šel mal na Pohorje, kjer je tud popolna tišina in mir, pravi balzam za sprostitev. No včeraj pa sem jutro izkoristil za napad na Zreški hrib Golek. Kar izpred bloka, kjer mamo manjše stanovanje v park, pd tam pa v dolino potoka Koprivnica, od tam pa direkt v gozd in po dobro shojeni stezi v hrib. Potka najprej gre v hrib, kaj kmalu pa sledi nekaj kratkih spustov in vzponov v dolinice po katerih teče voda, od tega "motokrosa" dalje pa se pot vspenja, vendar ne preveč. Na nekatreih delih se tudi malo zravna, tako, da je tek prav lahkoten in prijeten. V malenkost več kot pol ure dosežem vrh.


Od tam se odločim, da se spustim v smeri Ljubnice na zahodno stran hriba. Tukaj je spust sprva res popolnoma enostaven, potka je speglana brez korenin in kamenja, vendar pa samo do razgledne točke s katere se ponuja prekrasen pogled proti vasem Skomarje in Resnik.






Od tu dalje pa je spust res zahteven poln skal, stez pa je ozka in strma. Pridem do spodnje ceste, tam se obrnem in po isti poti nazaj spet do vrha. Za spust in vzpon spet porabim pol urce.
Od tam pa še en pogled po Konjiški dolini in nato vrnitev nazaj po isti poti, kot sem prišel do vrha z dodatkom teka okoli jezera v Zrečah.


Celotna pot je dolga okoli 10 kilometrov, nabere pa se za koli 800 višincev, kar mi je vzelo slabo urco in pol.


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…