Preskoči na glavno vsebino

Mal v naravo

da ne bom samo v tej betonski džungli med avti in ostalimi prevoznimi sredstvi, ki švigajo okoli mene, ko grem tečt al pa kolesarit. Žal pa je zadnji čas blo tako, da ni blo druge možnosti, kot, da sem skoz nekje v mestu in pač tam izkoristim največ, kar lahko od narave.

No k sreči pa je tega zdaj konc in mam mal časa tud, da vsake tolk časa grem mal v naravo, kjer pa je popolna tišina in se sliši le šumeje listja, pričje petje in pa zvok koraka ali gum bicikla. Tako sem zdaj že izkoristil par juter po nočnem šihtu in šel tečt ob meji s Hrvaško, kjer ni nobenga prometa le kak zajc al pa srna skočita v kak grm ko me zagledata, no pa tud z biciklom sem šel mal na Pohorje, kjer je tud popolna tišina in mir, pravi balzam za sprostitev. No včeraj pa sem jutro izkoristil za napad na Zreški hrib Golek. Kar izpred bloka, kjer mamo manjše stanovanje v park, pd tam pa v dolino potoka Koprivnica, od tam pa direkt v gozd in po dobro shojeni stezi v hrib. Potka najprej gre v hrib, kaj kmalu pa sledi nekaj kratkih spustov in vzponov v dolinice po katerih teče voda, od tega "motokrosa" dalje pa se pot vspenja, vendar ne preveč. Na nekatreih delih se tudi malo zravna, tako, da je tek prav lahkoten in prijeten. V malenkost več kot pol ure dosežem vrh.


Od tam se odločim, da se spustim v smeri Ljubnice na zahodno stran hriba. Tukaj je spust sprva res popolnoma enostaven, potka je speglana brez korenin in kamenja, vendar pa samo do razgledne točke s katere se ponuja prekrasen pogled proti vasem Skomarje in Resnik.






Od tu dalje pa je spust res zahteven poln skal, stez pa je ozka in strma. Pridem do spodnje ceste, tam se obrnem in po isti poti nazaj spet do vrha. Za spust in vzpon spet porabim pol urce.
Od tam pa še en pogled po Konjiški dolini in nato vrnitev nazaj po isti poti, kot sem prišel do vrha z dodatkom teka okoli jezera v Zrečah.


Celotna pot je dolga okoli 10 kilometrov, nabere pa se za koli 800 višincev, kar mi je vzelo slabo urco in pol.


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

Nevaren šport

je tale tek na smučeh. Pa čeglih se poganjaš z lastno silo pa se men vsake tolko časa uspe poškodovat. Pred leti sem si pikno palco med noge, po moje ne rabim razlagat kak je bil potem konec, polet preko in, da bo mera polna ročaj palce točno na rebra pri pristanku na tla. No zdaj sem šel še korak naprej, namreč se mi je uspelo s palco po žnablih. Kak točno se mi je to naredlo še ugibam, zdi se mi da sem hotel z roko mal nos ubrisat pri tem pa se mi je palca zapičla v sneg in posledično sem sam sebe po zobeh. Rezultat prebita ustnica, še sreča so zobje ostali v čelusti.
Rezultat pa je tu.
Kaj se snežnih razmer tiče, niso briljantne a za tek je še, stadion in pa pod jezerom ter povezava med njima je še ok. Tak je blo včeraj.