Preskoči na glavno vsebino

Zavožen

v hipu, če si strokovnjak tako kot jaz. 

Spet je jutro, vstanem in se pogledam v ogledalo, no vsaj skuštran nisem, ker mam prekratke lase... Ampak okus v ustih, bljak, sem že skoraj pozabu kako je, če se vsako jutro zbudiš z mačkom in tem okusom po večernem kozlanju nekje vmes med enim in drugim spanjem. A je čudn da me je nagnala... Ja kdo naj bi me gledal takega, sploh sedaj, ko naj bi prevzel vsaj nekaj odgovornosti nase in bil vsaj malo spodoben oče, a ne, jaz pa vse zafuram in to v hipu, no ne glih v hipu. Za kaj takega morš bit kr vstranj, saj tud to kot vsaka druga stvar rabi nekaj časa, da se jo privadiš. Še dobro, da špegu ne pokaže vsega ampak samo moje skozlano lice, k sreči pa tedenska brada uspešno prekriva podbradek, ki sem ga pridelal v tem času. Je šlo velik hitreje kot sem pričakoval, da bo. Ja res sem talent ni kaj. 

Končno se spravim pod tuš, no vsaj umivam se še če sem vse ostalo nehal. Stopim izpod tuša in šele takrat se zavem, da je okoli mene neznosna tišina. Tišina, ki jo nisem navajen saj je blo zadnje čase pri nas kar pestro, no sedaj je vse to preteklost. V kuhinji komaj najdem kje je malo cukra in kava nato sedem za računalnik in prižgem cigaret. Mmmmm ne vem kaj je bolj ogabno kava la čik ampak se mučim z obojim in gledam fejsbuk in inščem kvazi pivske frende za zvečer. Večina jih je resnih in imajo svoje življenje se pa le najde tu pa tam keri, ki je povsem zabluzu tak ko jaz in se lahk smilima sama sebi ni udrihama po babah.
Pogledam na uro, nikamor ne gre, zdaj bi moral it na ših, če bi ga še imel, tak pa se nimam kam dat, za pri je še prezgodaj, po TVju nič pametnega in jaz brez ideje.

Stopim pred omaro, potegnem ven hlače, si jih nataknem pa jih ne morem zapet, probam druge, spet ne gre, ja tak je to če pridelaš 20 kil v parih mescih pa nimaš dnarja za garderobo. Končno najdem trenerko, ki mi še nekak paše na rit in pa pod trebuh, ki mi visi čez pas, če k sreči, da mi je ostalo par XXL majc iz tekov, kjer pregovorno talajo prevele majce tekačem, ki so kot po pravilu vsi lahko kategorniki, evo zdaj pridejo men končno prav, no če ma keri kako viška se priporočam...

Ravno hočem stopit ven ko pozvoni. Odprev vrata, nikogar, se oglasim na domofon, nič, pogledam na telefon, tam pa neka čudna številka, aja budilka, ki me je končno zbudila iz prvoaprilskih sanj ;)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…