Preskoči na glavno vsebino

Miga, bolj miga najbolj miga

to je sedaj vodilo naše familije.

No pa da začnem pri najmljajšem. Mali Mihec oz. mali migec bi mu lahk rekli. Tamali miga non-sto še takrat ko spi. No zdaj v spanju malo manj, ker se ne more več opret ob stranice zibelke, ki jo je v treh mesecih prerasatel ko za šalo. V njej se je ponoči upr z rokami in nogami in tako na brzino prilezel do dna in tako smo ga morali popravljat parkrat na noč, saj se je vedno zbudi, ko ni blo več placa za njegove akrobacije. No sedaj je ponoči malo več mira.

Živa je itak multi športnica. Po zimi je drsala in smučala, no zdaj ko je pomlad pa je ali na skiroju ali na biciklu. na skiroju je itak prava balerina, vozi se in dela lastovke pa ne vem kake vragolije še, no z biciklom pa pridbo nabira praske po kolenih in rokah, čisto zadnja pridobitev pa je krasta na nosu in pod njim. Očitno se preveč zgleduje po meni ;)

Tatjana pa bo znucala kole na vozičku. Še dobr da nima na njem števca, ker bi že morala it na servis z njim. No seveda pa še pridno telovadi in pri tem jo Miha z zanimanjem opazuje in krili z rokami. No včeraj pa je dobla še štartnino za 10ko v Radencih tak, da je samo vprašanje časa kdaj bo obula še copate in šla laufat.

Kaj pa jaz? Jaz pa kolesarim in tu pa tam mal premetujem kettlebele in se obešam po TRXu. No zadnjič sem šel tud odlaufal eno 10ko pa sem ugotovil, da še znam in to je blo to. V bistvu mam še kar boleče narastišče ahilove tetive in mi tako laufanje prav nič ne diši. Zdaj čakam na RTG pa da vidim al mi je zrastu kaki dodatek na petni kosti in me do riba po tetivi al gre samo za kalcinacije v tetivi sami. do takrat pa velik biciklanja pa bolj malo teka pa bo.

Zaključek torej je...


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …