Preskoči na glavno vsebino

500+

in še jih bo nekaj, kilometrov na kolesu v decembru. Čeprav bi velik raje bil na tekaških, žal pa je zima kolk se zdi še zelo daleč od nas in nič ne kaže na kak sneg, torej pač gonim kolo, pač sam, da se miga. No že dolgo je od tega, ko sem skoz razmišljal o tem, kako in kdaj bom treniral in o kvoti kilometrov, ki jih moram naredit. Zdaj je vse bolj na izi, če mi paše grem na kolo, če ne mal premetavam kettlebell, tu pa tam grem mal polaufat, ko pa bo snega pa še mal na tekaške. V glavnem že dolgo se več ne obremenjujem kaj bom in kdaj bom, važn je, da neka naredim za sebe, zdaj pa kaj in kdaj je odvisno od razpoloženja. No še vedno mi najbolj odgovarja, če lahko malo pomigam dopoldan a če ni časa velja tud popoldan ali pa zvečer. Najbolj pomembno od vsega pa je, da nisem obremenjen s tem, da naredim določeno število kilometrov in treningov.

No veseli december se počasi bliža h koncu in sedaj ravno ni čas, da bi se človek odpovedoval vsem dobrotam, ki so v tem času povsod in kar kličejo. Bo pa januarja nastopilo spet obdobje, no vsaj zame, ko bom začel malo bolj pazit na to, kaj dam v usta, k sreči to ne bo ena od novoletnih obljub, saj je to pri meni že preizkušena stvar, pač malo več discipline pri hrani, to pri meni pomeni, čim bolj low carb varjanta, prinese odlične rezultate pri počutju in tudi izgledu seveda. Ampak kot rečeno, to šele po novem letu, ker pač se sedaj res ne mislim odpovedovat vsem dobrotam, ki jih doma zame pripravlja Tatjana. 

Leto je torej v svojem finišu, kakih posebnih rekapitulacij nima smisla delat, na kratko lahko rečem, da smo ga preživeli, kot družina lepo. 

Torej srečno vsem skupaj, to je skor ziher zadnja objava letos, razen, če se zgodi res kaj pretresljivega v kar pa dvomim.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …